Jedro

Po delnem znižanju pravično denarno zadoščenje ob uporabi že navedenih določb materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča predstavlja odškodnina za tožniku nastalo škodo v obravnavanem škodnem dogodku v višini 4.500,00 EUR, kar upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavlja približno 3,2 povprečne neto plače. Tako odmerjena odškodnina je, glede na to, da pritožbeno sodišče ni našlo primera s primerljivo škodo, v ustreznem razmerju z odmerjenimi odškodninami za nekoliko večji oz. za nekoliko manjši obseg utrpele škode.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v po toženi stranki izpodbijanem prisodilnem delu delno spremeni, tako da: - se v točki I/1 izreka znesek 5.400,00 EUR zniža na znesek 4.050,00 EUR, in - se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 2. 9. 2020 dalje, v po obeh pravdnih strankah izpodbijani stroškovni odločitvi pa se spremeni, tako da se v točki I/2 izreka znesek 1.735,99 EUR nadomesti z zneskom 1.303,39 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu odločitve pod točko I/1 izreka potrdi.

III. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem stroškovnem delu pod točko I/2 izreka potrdi.

IV. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti za 137,49 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo o odškodninskem tožbenem zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnik), na način, da je toženi stranki (v nadaljevanju tudi toženka) naložilo: - plačilo zneska 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I/1 izreka), in - povrnitev vseh nastalih predpravdnih in pravdnih stroškov v višini 1.735,99 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka izpolnitvenega roka dalje, pod izvršbo (točka I/2 izreka).

Glede na delno skrčitev tožbenega zahtevka je postopek v tem delu ustavilo (točka II izreka); pravdni stranki te odločitve ne izpodbijata.

2. Tožena stranka izpodbija sodbo v celoti in uveljavlja vse tri pritožbene razloge po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbija tako odločitev glede temelja in glede višine zahtevka, kot stroškovno odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev pritožničinih pravdnih stroškov, ter podredno, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba najprej izraža nestrinjanje z napačnim zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožnik uspel dokazati, da je do poškodbe dne 10. 11. 2019 prišlo, kot se tožbeno zatrjuje, in da ni v ničemer soprispeval k nastalemu dogodku oz. škodi. Ta temelji na pomanjkljivi, nenatančni, nedosledni ter premalo skrbni presoji izvedenih dokazov, ki je v nasprotju z 8. členom ZPP, kršitve pa so pripeljale do nepopolne oz. napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično do napačno uporabljenega materialnega prava, kar vse je vodilo v nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi vedenja, da se v neposredni bližini njegovega objekta opravljajo gradbena dela, nadalje zaradi obvestila, da naj zaradi lokacije gradbišča uporablja zadnji vhod (kjer je vstopil), in torej ne sprednji vhod, pri katerem je stavbo zapustil, česar ni verodostojno pojasnil, in to v temi, ob tem ko so se okoliščine glede gradbišča vseskozi spreminjale, je tožnik s svojim ravnanjem, če je šteti trditve za izkazane, soprispeval k nastalemu dogodku, še posebej zaradi slabovidnosti, o kateri je izpovedal, in glede na slabšo pokretnost, ugotovljeno po izvedencu, zaradi česar bi moral biti vsaj povprečno pozoren pri hoji. Zaradi sestopa v manjšo jamo je zagotovo prišlo tudi do kasneje po policistih ugotovljenega premika tamkajšnje zaščitne ograje, kar pa ne utemeljuje zaključka, da je bil tožnik "z ograjo usmerjen v področje delno nezavarovane gradbene jame". Sodišče bi moralo, glede na dogajanje pred sodiščem dne 24. 9. 2021, bolj kritično presojati tudi izpovedi prič A. A. in B. B., ki sta s tožnikom povezana, in imata interes, da ta v pravdi zmaga. Prav tako ni presojalo določenih delov izpovedi tožnika, kar odkazuje na vprašljivo verodostojnost njegovih navedb.

Sodišče prve stopnje je previsoko ovrednotilo odškodnino po obeh postavkah, saj izvedenec medicinske stroke ni potrdil navedb tožeče stranke glede obsega zatrjevane škode. Iz strokovnega medicinskega mnenja izhaja, da tožnik ni utrpel nikakršne telesne poškodbe, je pa imel že predhodno kronične težave in bolečine v ledveno-križni hrbtenici zaradi hujših degenerativnih sprememb, kar vse bi moralo sodišče razmejiti od posledic obravnavanega dogodka. Navedenega, kakor tudi dejstva, da je v obravnavanem dogodku prišlo zgolj do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, ki ni bilo trajno, sodišče ni upoštevalo.

3. V odgovoru na toženkino pritožbo tožeča stranka, vsebinsko opredeljujoč se do pritožbenih navedb, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške vloženega odgovora na pritožbo, za katere predlaga, da se v plačilo naložijo toženi stranki.

4. Zoper prvostopno odločbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tudi tožeča stranka in izpodbija stroškovni del odločitve v točki I/2 izreka nad priznanim zneskom 1.735,99 EUR, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava (v skladu s 3. točko 1. odstavka 338. člena ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroških spremeni ter odloči o stroških pritožbenega postopka.

Pritožba graja ugotovljeni uspeh tožeče stranke (67,5%), ki ga je prvostopno sodišče izračunalo, ne da bi upoštevalo sodno prakso zlasti v odškodninskih sporih s spornim temeljem in višino zahtevka, ki uporablja metodo ločevanja uspeha po temelju in višini; ta bi bila razumna in življenjsko sprejemljiva tudi v obravnavanem primeru, v katerem je pretežni del postopka in stroškov potekal prav na račun dokazovanja temelja tožbenega zahtevka. Zavzema se za končno vrednotenje uspeha, ki je rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha, v skladu s katerima je tožnik v postopku s temeljem uspel 100%, po višini pa 67,5%; njegov skupni uspeh torej znaša 83,75%. Nadalje se ne strinja z naziranjem, da znižanje zahtevka med postopkom ne vpliva na njegov uspeh v postopku in s tem na stroškovno odločitev. Zahtevek je znižal prav z namenom čim višjega uspeha v pravdi, in po znižanju zahtevka je tudi po višini zahtevka uspel s 100%, zato mu v celoti pripada povračilo stroška za tretjo pripravljalno vlogo in stroškov povezanih z zadnjim narokom za glavno obravnavo z dne 6. 1. 2023 (obravnava, potni stroški, urnina za potovanje).

5. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil vložen.

6. Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper sodbo in sklep se pravočasno pritožujeta tožena stranka in tožeča stranka po pooblaščencu; slednja le glede strokovne odločitve. Tožena stranka sicer navaja, da se pritožuje zoper odločitev v celoti; ta v izreku pod točko II vsebuje tudi sklep glede delne ustavitve postopka zaradi umika, vendar pritožba razlogov sodišča prve stopnje o tem vsebinsko v ničemer ne izpodbija, ne uveljavlja nobene postopkovne kršitve, sodišče druge stopnje pa pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo kršitev.

K pritožbi tožene stranke o glavni odločitvi:

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe,1 in na podlagi izvedenih dokazov,2 izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ), Gradbenega zakona (GZ) in Pravilnika o gradbiščih (Pravilnik), kot to izhaja iz obrazložitve v točki 9 izpodbijane sodbe. Pravilno je tudi povzelo pravno pomembna dejstva, povezana z uveljavljanim odškodninskim zahtevkom, ter zaključilo: - da za škodo, nastalo tožniku zaradi hoje po pohodni poti – koridorju ob stavbi na naslovu ... v Šoštanju, ki je bila s kovinskimi paneli ločena od gradbišča, in v območju katere se je nahajala nezavarovana gradbena jama, segajoča preko ograje na območje skoraj polovice pohodne površine, v katero je padel, zaradi kršitve dolžnostnih ravnanj - ograditve in zavarovanja v skladu z načrtom organizacije ureditve gradbišča in s tem zagotavljanja zdravja mimoidočih pešcev, povzročene s strani zavarovanca tožene stranke, ki predstavlja (protipravno) krivdno ravnanje, tožena stranka v celoti odgovarja; - da tožena stranka ni dokazala, da bi bil za škodni dogodek izključno odgovoren tožnik sam, in da ni uspela s trditvami o njegovi soodgovornosti, ki bi njenega zavarovanca (oz. njo) delno razbremenile odgovornosti.

9. V zvezi z obsežnim sklopom pritožbene graje, ki se nanaša na nepopolno oz. napačno ugotovljeno dejansko stanje in s tem povezano napačno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje, v skladu z metodološkimi napotki iz člena 8 ZPP, ob ponujeni trditveni podlagi pravdnih strank in upoštevaje dokazno oceno z vsebovano vsebinsko analizo izvedenih dokazov, pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na okoliščine škodnega dogodka in sam temelj zahtevka,3 nakar je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, povzeto v prejšnji točki obrazložitve. Izvedlo je vse predlagane dokaze, vključno z branjem sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Celju Kt/11476/2020 z dne 11. 9. 2020 (sklep ODT v nadaljevanju), kot to izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe,4 in opravilo prepričljivo dokazno oceno, ki je vestna in skrbna. Pritožba se sicer ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je tožnik dokazal, da se je poškodoval dne 10. 11. 2019 med hojo po koridorju za pešce ob stavbi na naslovu ..., kakor je zatrjeval, sklicujoč se na dejstvo, da očividcev škodnega dogodka ni bilo, ter na premalo skrbno dokazno oceno v povezavi z zatrjevano neverodostojnostjo izpovedi zaslišanih (tožnik ter priči A. A., B. B.). Ob tem za svoje dvome niti v pritožbi ne ponudi konkretnejših trditev o drugačnih okoliščinah od po sodišču ugotovljenih, razen s trditvami, da je ob tožnikovem padcu v jamo prišlo tudi do kasneje po policistih ugotovljenega premika zaščitne ograje, kar pa predstavlja nedopustno novoto, ki je sodišče glede na določbo člena 337 ZPP ne sme upoštevati, pa tudi sicer za takšno ugotovitev nima opore v dokaznem postopku. Zato pritožnica ne more uspešno izpodbiti zaključka o tem, da je bil tožnik z ograjo usmerjen v področje delno nezavarovane gradbene jame. Poleg tega je prvostopno sodišče svojo dokazno oceno oprlo ne le na sicer skladne izpovedi zaslišanih, temveč tudi na z njimi skladne listinske dokaze - sklep ODT z vsebovanimi ugotovitvami policistov ob ogledu (A29)5 in na fotografiji škodnega dogodka (A2, A3), česar pritožba s selektivnim sklicevanjem na (kazenskopravno) odločitev istega sklepa o nepodanem utemeljenem sumu, da je zavarovanec tožene stranke storil očitano mu kaznivo dejanje po I. odst. 314. člena KZ, ne more izpodbiti.

10. Upoštevaje tekom prvostopnega sodišča ugotovljeno dejstvo, da je tožnik pred padcem hodil po za hojo pešcev predvideni pohodni poti, ob očitani in ugotovljeni kršitvi zavarovanca tožene stranke, ki pred začetkom gradbenih del gradbišča ni dal ograditi in zavarovati v skladu z načrtom organizacije ureditve gradbišča, in s tem ni zagotovil zdravja mimoidočih pešcev,6 pritožba ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene o odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Prav tako ga iz istega razloga ne uspe razbremeniti odgovornosti s pritožbenimi navedbami, da je tožnik v času škodnega dogodka vedel, da se v neposredni bližini njegove stavbe opravljajo gradbena dela, in da je bil pozvan, da zaradi lokacije gradbišča uporablja zadnji, in ne prednji vhod, kjer je bilo tedaj gradbišče.7 Prav tako ni jasno, kaj želi pritožnica doseči s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni opazil luknje, in z izpostavljanjem njegove lastne izpovedi, da če bi gledal, kod hodi, verjetno ne bi padel, saj je tožnik tekom postopka sam trdil, da luknje zaradi neobstoječe razsvetljave in teme kljub potrebni previdnosti pri hoji ni opazil. 11. Dokazne ocene, da tožniku ni moč pripisati soprispevka, ne morejo omajati pritožbene novote, za katere toženka dopustnosti ni izkazala (člen 337 ZPP), in sicer, da tožniku okoliščine glede gradbišča (t.j. obsega gradbenih del), ki so se vseskozi spreminjale, niso bile niti znane niti zaradi teme vidne, ter da se je v stavbi, ob kateri je prišlo do škodnega dogodka, nahajal vsak dan. Pritožbeno sodišče iz istega razloga ne more upoštevati nadaljnjih prav tako nedopustnih novot v smeri premajhne pozornosti pri hoji zaradi slabovidnosti in slabše pokretnosti (kar naj bi predstavljalo vsaj 80% soodgovornosti tožnika).

12. V zvezi s pritožbeno kritiko verodostojnosti izpovedi prič A. A. in B. B. ter zatrjevano premajhno skrbnostjo ocenjevanja obeh, pritožbeno sodišča izpostavlja, da v pritožba ne izkaže razlogov, ki bi vzbudili dvom v njuni po vsebini dovolj prepričljivi izpovedi, kateri sta skladni tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Prav zaradi omenjene skladnosti pritožnica zgolj s pritožbenim nizanjem okoliščin v zvezi z zatrjevanim dvomom zaradi možnosti vplivanja nanju (trditve o dogovarjanju tožnika in priče A. A. pred narokom, poklicno sodelovanje slednjega s tožnikovim sorodnikom, dejstvo, da priča tožnika, ki je bil v času škodnega dogodka njegov stanodajalec, še vedno kliče „gazda“ in da še vedno ima njegovo telefonsko številko, medtem ko naj bi bil priča B. B., prav tako kot prej imenovana priča najemojemalec tožnika v času škodnega dogodka, ki je pristopil šele na zadnji narok, dobro seznanjen s spornimi vprašanji tega postopka) ne pojasni, kateri deli njunih izpovedi po vsebini odstopajo od vsebine drugih izvedenih dokazov, s čimer bi šele izkazala dvom v njuno izpoved in zatrjevano premajhno kritičnost presoje njunih izpovedi. Da iz izpovedi priče A. A., četudi bi jo bilo šteti za verodostojno, kot to navaja pritožba, izhaja izključna odgovornost tožnika za škodni dogodek, ki je zgolj sklepal o razlogih tožnikovega padca, je lastna dokazna ocena pritožnice, ki nima opore v dokaznem postopku. Pritožbeno sklicevanje na izpoved tožnika , ko je odgovarjal na vprašanje svojega pooblaščenca o morebitnih napotkih priči glede vsebine pričanja, pri čemer pritožba zapiše, da je dejal: „njega bi lahko vsak dan recimo človek nekaj na šuftal, če bi hotel“, je iztrgana iz konteksta tožnikove izpovedi.8 Kot izhaja iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvostopno sodišče tožnikove pomisleke v verodostojnost obeh prič presojalo.

13. Če z navedbami o tem, da je prvostopno sodišče izvedene dokaze, predvsem izpovedi zaslišanih, presojalo v nasprotju s členom 8 ZPP (v povezavi z očitkom premajhne kritičnosti), meri na uveljavljanje relativne kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, glede na zatrjevani posledični vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, je ugotoviti, da zatrjevani vpliv vsakega od dokazov, glede katerega podaja takšen očitek, ni konkretiziran, razen v kolikor ga pritožnica posplošeno povezuje z napačno oz. nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava, kar pa je presojano v okviru obeh uveljavljanih pritožbenih razlogov. Da bi pritožnica sploh lahko računala na uspeh z uveljavljanim razlogom relativne bistvene kršitve določb postopka, bi morala namreč določno pojasniti, v čem in zakaj je določena kršitev vplivala na sprejeto odločitev. Tudi če je grajo razumeti kot uveljavljanje v preraslo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP v smislu površne (zaradi zatrjevane nekritičnosti) dokazne ocene, zatrjevana kršitev ni podana, saj obrazložitev o odločilnih dejstvih omogoča preizkus sodbe, le da se pritožnica z njo ne strinja.

14. Obseg nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka, in višina določene odškodnine, sta obrazložena v točkah 10 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavlja določba 179. člena OZ, in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekuje odmero višine denarne odškodnine (načeli individualizacije in objektivne pogojenosti). Pritožbeno sodišče se razlogom v celoti pridružuje. Dodaja pa, odmera odškodnine ravno zaradi spoštovanja obeh načel ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika vsakega oškodovanca že po naravi stvari zanj poudarjeno neugodno, temveč je potrebno, da ima prvo navedeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, kar je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnine v zanje ustreznih razmerjih.

15. Ob tem so utemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke o materialno pravni zmotnosti odmerjene višine denarne odškodnine iz naslova utrpelih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je (prav na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. C. C.) ugotovilo, da tožnik ni utrpel nobene telesne poškodbe, je pa utrpel poslabšanje zdravstvenega stanja ob napredovani degenerativni okvari ledveno - križne hrbtenice, kjer je trpel intenzivnejše telesne bolečine s sevanjem v levi spodnji ud; te niso presegle srednje hude intenzitete in so bile prisotne tri do šest mesecev. Med neugodnostmi je upoštevalo, da se je tožnik zaradi opisanega poslabšanja zdravstvenega stanja zdravil v domačem okolju z jemanjem zdravil proti bolečinam in počitkom ter občasnimi ambulantnimi zdravniškimi pregledi pri osebnem zdravniku in specialistu ortopedu, napoten je bil tudi na progam fizikalne terapije, v zvezi s čimer je trpel neprijetnosti - osem ambulantnih zdravniških pregledov (enkrat v dežurni ambulanti, trikrat pri ortopedu, štiri­krat pri osebnem zdravniku), trikratno rentgensko slikanje hrbtenice, scintigrafijo okostja, ambulantne fizioterapije (tri do osem obravnav), neprijetno je bilo redno in občasno jemanje srednje močnega zdravila proti bolečinam v obliki tablet z blažjimi stranskimi učinki ter lastno nameščanje toplih oblog na ledveno - križno hrbtenico.9 Sodišče prve stopnje je tožniku glede na ugotovljeni obseg te oblike škode prisodilo vseh zahtevanih 5.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče, ob siceršnjih ugotovitvah dejanskega stanja, povzetih tudi v obrazložitvi te sodbe, meni, da ima pritožba prav, ko uveljavlja previsoko ovrednotenje odškodnine iz tega naslova. Narava utrpelih posledic (te so se kazale le v poslabšanju njegovega zdravstvenega stanja ob napredovani degenerativni okvari ledveno – križne hrbtenice), vključno z intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin, kot tudi obseg neugodnosti tekom zdravljenja, narekujejo nižjo odškodnino. Po presoji pritožbenega sodišča bi glede na izpostavljene kriterije bila primerna odškodnina 3.500,00 EUR. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, podprtim z mnenjem izvedenca medicinske stroke, pritožba ne more uspeti z nadaljnjim znižanjem odmerjene odškodnine na račun navedb, da se je tožnik10 že pred škodnim dogodkom zdravil zaradi degenerativnih sprememb, in navedb o potrebnem razmejevanju škode, kar so navedbe, ki ne narekujejo drugačne presoje od te v obravnavanem primeru. Prav tako sodišče prve stopnje v sodbi trajnega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja ni ugotavljalo. Ob že izpostavljenem po presoji sodišča druge stopnje za odškodnino nad zneskom 3.500,00 EUR ni podlage.

16. Neutemeljeno pa je pritožbeno sklicevanje na previsoko ovrednotenje odškodnine iz naslova strahu, česar pritožba vsebinsko z ničemer dodatno niti ne obrazloži. Tožnik je iz tega naslova uveljavljal 1.000,00 EUR odškodnine, kar mu je prvostopno sodišče pravilno v celoti priznalo, opirajoč se na že izpostavljene kriterije in na ugotovitve, temelječe na mnenju izvedenca, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel trenutni izrazit primarni strah, ki je nato v blažji obliki trajal vse do rešitve iz jarka in zapustitve kraja dogodka, zaradi spremljajočih bolečin pa je trpel tudi srednje izrazit sekundarni strah v trajanju do 4 dni in blag sekundarni strah v trajanju do enega meseca in pol. 17. Po delnem znižanju pravično denarno zadoščenje ob uporabi že navedenih določb materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča predstavlja odškodnina za tožniku nastalo škodo v obravnavanem škodnem dogodku v višini 4.500,00 EUR, kar upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavlja približno 3,2 povprečne neto plače. Tako odmerjena odškodnina je, glede na to, da pritožbeno sodišče ni našlo primera s primerljivo škodo, v ustreznem razmerju z odmerjenimi odškodninami za nekoliko večji11 oz. za nekoliko manjši12 obseg utrpele škode. Izhajajoč iz navedenega, je bilo od zgoraj navedenega zneska potrebno odšteti še 450,00 EUR zaradi odbitne franšize, glede katere dogovor o obstoju slednje med pravdnima strankama ni bil sporen, zaradi česar je pritožbeno sodišče po prvostopnem sodišču odmerjeno odškodnino znižalo na 4.050,00 EUR, za v presežku zahtevanih 1.350,00 EUR pa je ocenilo, da zanje ni podlage.

K pritožbama pravdnih strank o stroškovni odločitvi:

18. Pritožbi sta delno utemeljeni.

19. Zoper stroškovno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki, pri čemer nobena od njiju vsebinsko ne izpodbija priznanih potrebnih stroškov vsake od pravdnih strank po višini posamičnih postavk, ki jih je sodišče prve stopnje obrazložilo v 16 do 18. točki obrazložitve. Neutemeljeno tožeča stranka izpodbija način izračuna uspeha pravdnih strank, ki ga je prvostopno sodišče izračunalo upoštevaje prvotno višino zahtevka (8.000,00 EIR) in končni uspeh v pravdi (5.400,00 EUR), kar zanj znaša 67,5%. Res lahko sodišča v določenih primerih uspeh pravdnih strank izračunajo na podlagi metode ločevanja uspeha po temelju in po višini, vendar tožnikovo sklicevanje na primernost uporabe takšne metode v konkretnem primeru ni utemeljeno. Sodna praksa takšen način izračuna dopušča v izjemnih primerih, kadar to utemeljuje obsežnost dokaznega postopka in stroškov glede temelja v primerjavi z dokaznim postopkom glede višine zahtevka, vendar pa obravnavani primer takšnim okoliščinam ne ustreza. Pritožnica sicer ocenjuje, da je pretežni del postopka in s tem tudi stroškov potekal na račun dokazovanja temelja tožbenega zahtevka (po pritožbenih navedbah se njene vloge v pretežnem delu, razen tretje pripravljalne vloge, ukvarjajo predvsem s podajanjem trditvene podlage in predlaganja dokazov glede temelja zahtevka, na vseh izvedenih narokih za glavno obravnavo so se obravnavala pretežno vprašanja in izvajali dokazi, ki se nanašajo na temelj zahtevka - zaslišanje tožnika in dveh prič, medtem ko v zvezi s pridobljenim izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke glede višine zahtevka ni bila potrebna nobena dopolnitev mnenja). Iz podatkov spisa izhaja, da ni podlage za takšno drobljenje stroškov, zato pritožbenim navedbam ni slediti. Od vsega treh narokov za glavno obravnavo v neobsežnem postopku ni bil noben od njih namenjen izključno ugotavljanju temelja (tožnik je bil na drugem naroku zaslišan tudi v zvezi z ugotavljanjem višine zahtevka), kar velja tudi za vsega tri vložene pripravljalne vloge tožeče stranke. Pritožba niti trditveno niti s sklicevanjem na judikate13 (ti niso primerljivi, ker je iz vsebine tistih, kjer je to moč razbrati, šlo za, drugače kot v konkretnem primeru, okoliščine,14 ki dopuščajo uporabo v pritožbi zasledovane metode) ne more uspešno omajati pravilnosti izbire metode izračuna uspeha po prvostopnem sodišču. 20. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji pa je narekovala novo presojo uspeha, za kar se zavzema tudi pritožba tožene stranke. Ob novi presoji je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi pritožbo tožeče stranke, ki je utemeljena v delu, da znižanje zahtevka tožeče stranke, ki ga je podala v tretji pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2022, in ki ga prvostopno sodišče pri ugotavljanju višine uspeha napačno ni upoštevalo, vpliva na uspeh tožnika v postopku in s tem na stroškovno odločitev. Treba je namreč upoštevati, da lahko pravdne stranke v skladu z načelom dispozitivnosti prosto razpolagajo s tožbenim zahtevkom, zaradi česar se razmerje uspeha pravdnih strank med postopkom lahko spreminja, kot je primer v obravnavani zadevi, zato je treba oceniti, v zvezi s katerim delom zahtevka so nastali stroški v posameznih fazah postopka,15 kar posledično neločljivo vpliva tudi na uspeh nasprotne stranke v posameznih fazah postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je uspeh tožnika pred znižanjem zahtevka 50%16 (in toženke 50%), medtem ko je po skrčitvi zahtevka njegov uspeh 75%17 (in uspeh toženke 25%).

21. Tožeča stranka je tako, upoštevaje določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov v prvi fazi v višini 50 %, pri čemer njeni potrebni pravdni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje obrazložilo in niso pritožbeno izpodbijani, predstavljajo stroške odvetniškega zastopanja v tej isti fazi (do znižanja zahtevka), in sicer po priglašenem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife (UL RS št. 2/15 s spremembami, nazadnje UL RS št. 70/2022): 3 x 300 odvetniških točk za sestavo odškodninskega predpravdnega zahtevka, za sestavo tožbe in za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 42, tar. št. 19/1, in tar. št. 20/1), 225 odvetniških točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/2), 300 odvetniških točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 21/1), 150 točk za zastopanje na drugem naroku (tar. št. 21/2), 100 odvetniških točk za porabljen čas na naroku dne 24. 9. 2021 (člen 6), skupno 100 odvetniških točk za dvakratni pregled prepisa zvočnega posnetka dveh glavnih obravnav (tar. št. 43/2) in 80 odvetniških točk kot urnino za porabljen čas za potovanje na glavne obravnave (člen 6), kar znaša 1855 odvetniških točk, zvišano za materialne stroške (člen 11/3) in strošek kilometrine za prihod pooblaščenca na prva dva naroka (48,16 EUR; člen 10), z dodanim 22% DDV (člen 12/2), ter za 345,00 EUR plačane sodne takse za tožbo (tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah – ZST-1) in 620,26 EUR stroškov izvedenine, skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), 2.402,77 EUR oz. upoštevaje 50% uspeh, 1.201,38 EUR. Za drugo fazo postopka ji gre: 150 odvetniških točk za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/3), 150 točk za zastopanje na tretjem naroku (tar. št. 21/2), 40 odvetniških točk kot urnino za porabljen čas za potovanje na glavne obravnave (člen 6), z dodanimi dodatnimi materialnimi stroški, prištetimi predhodnim (člen 11/3), in 24,08 EUR kilometrine v zvezi s tretjim narokom (člen 10), vse zvišano za 22% DDV (člen 12/2), kar znaša, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), 280,75 EUR oz. upoštevaje 75% uspeh v tej fazi, 210,56 EUR.

22. Priznani stroški tožene stranke, upoštevaje njen stroškovnik, v višini 195,20 EUR (64,50,60 EUR kilometrine za prihod pooblaščenca na sodišče na relaciji Maribor – Velenje in nazaj ter 22,20 EUR za prihod pooblaščenca na relaciji Celje - Velenje in nazaj, znesek 58,50 EUR stroškov pričnin in 50,00 EURmaterialnih stroškov), znašajo za prvo fazo, ob 50% uspehu, 97,60 EUR. Priznani stroški v drugi fazi v višini 21,90 EUR za prihod pooblaščenca na relaciji Celje - Velenje in nazaj za tretji narok, znašajo, glede na 25% uspeh, 10,95 EUR.

23. Tako je tožeča stranka upravičena do plačila skupaj 1.411,94 EUR, tožena pa do plačila skupaj 108,55 EUR, kar po poračunu predstavlja znesek 1.303,39 EUR v korist tožeče stranke. Zato je bilo pritožbama obeh pravdnih strank delno ugoditi in ob pravilni uporabi materialnega prava stroškovno odločitev v točki I/2 izreka delno spremeniti tako, da se znesek 1.735,99 EUR nadomesti z zneskom 1.303,39 EUR.

24. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in s potrebno zavrnitvijo presežka zahtevka (5. alineja 358. člena ZPP) delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pod točko I, pri čemer je glede na akcesorno naravo zavrnilo tudi obrestni del zahtevka od zavrnjenega dela odškodnine (od 2. 9. 2020 dalje). Nadaljnjo pritožbo tožene stranke je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu (točka I/1 izreka izpodbijane sodbe) potrdilo (353. člen ZPP). Obema pritožbama pravdnih strank je delno ugodilo tudi v stroškovni odločitvi, medtem ko je nadaljnjo pritožbo tožeče stranke zavrnilo in stroškovno odločitev v okviru sodbe v še izpodbijanem a nespremenjenem delu pod točko I/2 izreka pritožbeno preizkušane sodbe potrdilo (člen 365 ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka:

25. Tožeča stranka je s svojo pritožbo zoper stroškovno odločitev uspela le v manjšem delu, pri čemer glede na spremenjeni odločitvi o višini zahtevka prilagojeno stroškovno odločitev ni dosegla končnega pritožbenega uspeha. Zato tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, nastale ji s z njeno pritožbo (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

26. Potrebni pritožbeni stroški tožene stranke, ki je delno uspela s pritožbo, znašajo 290,00 EUR, in jih predstavljata administrativni strošek v višini 5,00 EUR, ki je toženi stranki prav gotovo nastal, in taksa za pritožbo v višini 285,00 EUR po ZST-1 (tar. št. 1121), oz. ob 25% pritožbenem uspehu,18 72,50 EUR. Pritožbeni stroški tožeče stranke zaradi odgovora na tožbo, ki je bil potreben, saj je tožeča stranka vsebinsko odgovorila na pritožbo, in s katerim je prav tako delno uspela, znašajo 279,99 EUR, in jih predstavlja nagrada za vložitev odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT – 375 odvetniških točk, materialni stroški po 11. členu OT – 7,5 odvetniških točk, oboje zvišano za 22% DDV (člen 12/2), skupaj 466,65 odvetniških točk, vse upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), oz. ob doseženem 75% uspehu 209,99 EUR. Po medsebojnem pobotu je dolžna toženka tožeči stranki plačati še za 137,49 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila19 (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj točke 1 do 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Točke 5 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Razen po toženi stranki predlaganega ogleda posnetkov vhoda pred sodiščem v zvezi z zatrjevanjem neverodostojnosti priče A. A., glede česar pa tožena stranka pritožbeno ne uveljavlja kršitve. 5 Podrobneje v obrazložitvi pod točko 8 izpodbijane sodbe. 6 Podrobneje v točki 9 obrazložitvi izpodbijane sodbe. 7 Zato tudi razloga, da se je tožnik v temi kljub zadaj parkiranemu avtomobilu namenil izstopiti iz stavbe pri glavnem vhodu, sodišču ni bilo potrebno razjasnjevati. 8 Kot to izhaja iz prepisa zvočnega posnetka, ki je sestavni del zapisnika glavne obravnave z dne 24. 9. 2021 (na l. 28), se ta namreč nadaljuje s stavkom „ampak to so dejstva“, kar daje izpovedi povsem drug pomen. 9 Podrobneje o tem v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Ki je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, nastale zaradi posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja, kot to pravilno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo. 11 Na primer II Ips 278/2015 z dne 16. 5. 2017. 12 Na primer II Dor 289/2012 z dne 11. 2. 2012. 13 VSC Cp 45/2018, in VSL I Cp 1527/2016, II Cp 1844/2016, I Cp 1292/2016, II Cp 743/2017 14 Ko je velik ali večji del dokaznega postopka namenjen izključno obravnavanju temelja zahtevka. 15 Primerjaj: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, mag. Nina Betetto, komentar k določbi 154. člena ZPP. 16 Prvotno zahtevanih 8.000,00 EUR v primerjavi z zneskom prisojenih 4.050,00 EUR. 17 Po prilagoditvi zahtevanih 5.400,00 EUR v primerjavi s prisojenim zneskom. 18 Tožena stranka je namreč pritožbeno izpodbijala celotni prisojeni znesek 5.400,00 EUR, uspela pa je z znižanjem za 1.350,00 EUR. 19 Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.