Jedro

1. Sprejetje akta o sistemizaciji delovnih mest za delodajalce ni obligatorno, zato odsotnost tega akta ne pomeni, da je zgolj iz tega razloga vsaka prerazporeditev delavca nezakonita. Razporeditev bi bila nezakonita le, če bi bila opravljena v nasprotju z že obstoječo sistemizacijo delovnih mest. Pri tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnik sodeloval pri oblikovanju delovnega mesta, na katerega je prerazporejen in se je s toženo stranko dogovarjal o obsegu in vrsti njegovih del in nalog, pri teh dogovarjanjih pa ga ni motilo, da tožena stranka akta o sistemizaciji delovnih mest nima. 2. O ugovoru zoper odločbo o prerazporeditvi je odločala skupščina d.o.o., čeprav bi bilo pravilneje, da bi sklep o zavrnitvi ugovora sprejela vršilca dolžnosti direktorja sama. Vendar pa ob dejstvu, da se je o ugovoru glasovalo na predlog v.d. ... in da sta oba vršilca dolžnosti glasovala enako, kljub temu, da so hkrati z njima o ugovoru izjavili tudi drugi družbeniki, ki sicer te pravice nimajo, te okoliščine na zakonitost razporeditve ne vplivajo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: I. spremeni v 3., 7., 8., in 9. točki izreka tako, da se glasi: "Sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 22.3.1994 o zavrnitvi ugovora zoper prvostopni sklep o suspenzu se razveljavi. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas suspenza izplačati razliko plače, ki bi jo prejel, če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne razlike od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike v plačilo, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 15.5.1999 in skupščine tožene stranke z dne 23.6.1994 se kot nezakonita razveljavita. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še vedno traja. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in z delom pridobljeni delovni zmožnosti, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo in mu izplačati nadomestilo plače v višini, ki bi jo prejemal, če bi delal, za ves čas prenehanja dela do reintegracije skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov dalje do plačila, po predhodnem obračunu predpisanih davkov in prispevkov, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." II. Razveljavi v točki 13. in 14. izreka in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. III. V preostalem izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. IV. Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikove zahtevke za razveljavitev sklepov o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja, o odstranitvi tožnika z dela, o prerazporeditvi in o ugotovitvi, da je v podpis ponujena pogodba nezakonita (v delu je njegov zahtevek v zvezi z presojo zakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi zavrglo). Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in za plačilo nadomestila plače ter za izplačilo avtorskega honorarja, ugodilo pa je njegovemu zahtevku za izplačilo nadomestila v višini 50% plače za čas suspenza. Tožniku je naložilo, da je toženi stranki dolžan povrniti povzročeno škodo v višini 1.423.784,10 SIT in mu naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj se sodba v zavrnilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da odločilna dejstva niso dokazana. Nadaljuje, da se sodba sklicuje sama nase in da se sodišče pri dokazovnju sklicuje in citira priloge spisa, hkrati pa ne pojasni, zakaj s strani tožnika predlagani dokazi niso bili izvedeni. Izpostavi, da predpostvake odškodninske odgovornosti niso ugotovljene in razlogom sodbe očita, da so neprepričljivi in ne temeljijo na potrebni materialnopravni podlagi. Glede prerazporeditve meni, da ga je tožena stranka prerazporedila na neobstoječe oz. nesistemizirano delovno mesto, ter da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, na katero kolektivno pogodbo se sodišče v obrazložitvi sklicuje. Opozarja, da delovno mesto, na katerega je tožena stranka tožnika prerazporedila, v sklepu o prerazporeditvi sploh ni označeno s konkretnim nazivom, sodišče samo pa v sodbi poimenuje delovno mesto kot "referent za dela v administraciji". Prav tako glede prerazporeditve sodišču očita, da so njegovi zaključki v nasprotju z izpodvedmi prič in dodaja, da skupščina ni pristojen organ za odločitev o njegovi pritožbi v zvezi z prerazporeditvijo. V zvezi z pogodbo o zaposlitvi poudarja, da ta ni temeljila na dokončnem sklepu o prerazporeditvi. Meni, da je sodišče nepravilno zaključilo, da ni izkazal pravnega interesa za presojo zakonitosti pogodbe. Glede suspenza se tožnik skicuje na vse dosedaj podane vloge. V zvezi z plačo tožnik pojasnje, da mu je tožena stranka dolžna plačo tudi za mesec februar, saj je takom postopka pravilno zatrjeval, da od meseca marca dalje, (ko zapade v plačilo plača za mesec februar), ni dobil ničesar. V zvezi z disciplinskim prenehanjem delovnega razmerja ponovno izpostavlja, da je postopek vodil nepristojen organ, saj bi mu prenehanje delovnega razmerja morala glede na statutarne določbe izreči oba takratna v. d. direktorja. Nadaljuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o zastaranju v zvezi z očitanimi mu kršitvami delovnih obveznosti. Ponovo navaja, da mu škoda v zvezi z kršitvijo delovnh obveznosti ni bila dokaza, saj dejstva, da je tožena stranka poravnala obveznosti do njega ni mogoče razumeti kot škodo. Glede nakazil C.C. pove, da so na tak način plačevali svetovalne usluge A.A. in B.B., tako da tožnik sam tega denarja ni obdaržal. Zato ni izpolnil zahtevanih znakov disciplinske kršitve, "razpolaganje v osebne namene" ali "nesmotrna uporaba sredstev", saj je bilo za toženo stranko stroškovno gledano tako plačilo terjatev najugodnejše. Enako tudi v zvezi z nakazilom honorarja C. pojasnjuje, da s tem ravnanjem ni izpolnil znakov očitane mu disciplinske kršitve. Glede povrnitve škode toženi stranki ponavlja, da toženi stranki z njegovim ravnanjem škoda ni nastala, saj so bile s spornim nakazilom zgolj poravnane njegove terjatve do tožene stranke, kar pa za toženo stranko ne more predstavljati škode. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. O SPREMEMBI SODBE: (točke 3, 7, 8 in 9) Po pregledu spisovnega gradiva in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče zaključuje, da so pritožbene navedbe tožnika v zvezi z sestavo disciplinskih organov utemeljene. Tožena stranka je v točki 12.34 Statuta (B21) določila, da disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče direktor družbe. Skupščina tožene stranke je na 6. seji dne 9.2.1994 tožnika razrešila kot direktorja in imenovala R. V. in S. R. kot nova vršilca dolžnosti direktorja (B 31). Ker niti tožnik niti tožena stranka v postopku niso zatrjevali, da sta si vršilca dolžnosti pristojnosti v zvezi z poslovodnim delom razdelila, je potrebno zaključiti, da vse pravice in dolžnosti izvršujeta skupno. Ker je prvostopenjski disciplinski sklep z dne 10.5.1994 (B7) sprejela disciplinska komisija, v katere sestavi je bil le eden od vršilcev dolžnosti direktorja, R. V., drugostopenjski disciplinski sklep dne 17.5.1994 pa je skupščina tožene stranke (B 10), pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitve v zvezi z disciplinskim prenehanjem delovnega razmerja sprejemal nepristojen organ, zato je pritožbeno sodišče tožnikovemu zahtevku v tem delu ugodilo in napadene sklepe razveljavilo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tudi v 3. točki in ugodilo zahtevku za razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 22.3.1994, s katerim je disciplinska komisija zavrnila tožnikov ugovor zoper sklep o odstranitvi. Glede na 12.42 točko Statuta, ki določa, da delavcu izreče suspenz direktor in 08.98 točko Statuta tožene stranke, ki med drugim določa, da ima direktor družbe vse pravice in dolžnosti v zvezi z delovnimi razmerji, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi morala o tožnikovmeu ugovoru odločati vršilca dolžnosti direktorja. Ker je iz listinske dokumentacije razvidno, da je o ugovoru tožnika zoper sklep o suspenzu odločal nepristojen organ - disciplinska komisija, je pritožbeno sodišče njeno odločitev razveljavilo. Ker je pritožbeno sodišče napadena sklepa o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja kot nezakonita razveljavilo, je posledično ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev, da mu delovno razmerja pri toženi stranki ni prenehalo in toženi stranki naložilo, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu izplačati vsa nadomestila plač, kot če bi delal. Glede na to, da je tožnik svoj zahtevek v zvezi z denarnimi zahtevki opisno postavil, je pritožbeno sodišče takemu opisnemu zahtevku tudi ugodilo. Glede višine teh zahtevkov bo treba upoštevati, da je pritožbeno sodišče razveljavilo sklepe o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja, tako da je skladno z 98. členom ZDR tožnik upravičen do celotnega nadomestila plače tudi za čas suspenza, ter da je potrdilo sklepe tožene stranke o prerazporeditvi tožnika, kar bo vplivalo na višino zneskov, in da je sodišče prve stopnje tožniku del nadomestila za čas suspenza že priznalo. V zvezi z že priznanimi zneski plače za čas suspenza, pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključom sodišča prve stopnje v delu, da je prvi mesec, za katerega je tožnik zahteval izpčilo nadomestila plače mesec marec. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo zahtevkom tožnika iz izreka izpodbijane sodbe v točkah 3, 7, 8 in 9. O RAZVELJAVITVI SODBE: (točka 13 a) Pritožbeno sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo v obsegu odločitve, ki se nanaša na odločitev o povnitvi škode toženi stranki. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do tožnikovih navedb, da mu je tožena stranka sporne zneske dolgovala, zaradi česar poravnave zapadlih obveznosti tožene stranke do tožnika ne bi bilo mogoče šteti za povzročitev škode, ki jo je tožnik dolžan vrniti toženi stranki. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so tekom postopka postavljene trditve tožnika o upravičenosti izplačil resnične in na osnovi teh ugotovitev zaključiti o višini škode, ki jo je tožnik dolžan povniti toženi stranki. Pritožbeno sodišče v tej zvezi še dodaja, da (očitno ustaljen) način izplačevanja plač in drugih prejemkov pri toženi stranki na sam obstoj s strani tožnika zatrjevane terjatve tožene stranke do njega, nima vpliva. O POTRDITVI SODBE: (točke 1, 2, 4, 5a, 5b, 5c, 6, 10b, 11, 12, 13b) V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je zaključilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Prvostopenjski sklep o odstranitvi tožnika z dela je glede na 12.42 točko Statuta sprejel pristojni organ - vršilec dolžnosti direktorja, zato je sodišče ob ugotoviti, da so bili tudi sicer podani zakonski pogoji za izrek suspenza skladno z 95. členom ZDR, pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo. Ugotovilo je sicer, da je o ugovoru zoper ta sklep odločal nepristojni organ, zaradi česar je sodbo v točki 3. izreka spremenilo, vendar pa ob dejstvu, da je že prvostopenjski sklep o suspenzu izvršljiv, navedeno na samo pravilnost in zakonitost ter izvršljivost prvostopenjskega sklepa ne vpliva. Po razrešitvi tožnika kot direktorja je tožena stranka tožnika z odločbo prerazporedila na delovno mesto referenta za dela v administraciji podjetja in mu vročila listino z opisom njegovih del in nalog. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s svojimi zaključki v bistvu sledilo tožnikovim navedbam v smeri, da tožena stranka v času razrešitve tožnika kot direktorja ni imela akta o sistemizaciji delovnih mest, navedenega pa tudi tožena stranka sama ni zanikala. Po presoji pritožbenega sodišča se je zato sodišče prve stopnje pri presoji odločb o prerazporeditvi pravilno oprlo na panožno kolektivno pogodbo in tudi pravilno zaključilo, da je bil tožnik prerazporejen na ustrezno delovno mesto, ki je bilo po vsebini resda opredeljeno šele ob tožnikovi razporeditvi. Sklicevanje tožnika na dejstvo, da v času prerazporeditve akt o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ni obstajal, na zakonitost prerazporeditev nima vpliva. Sprejetje akta o sistemizaciji delovnih mest za delodajalce ni obligatorno, zato odsotnost tega akta ne pomeni, da je zgolj iz tega razloga vsaka prerazporeditev delavca nezakonita. Razporeditev bi bila nezakonita le, če bi bila opravljena v nasprotju z že obstoječo sistemizacijo delovnih mest. Pri tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnik sodeloval pri oblikovanju delovnega mesta, na katerega je prerazporejen in se je s toženo stranko dogovarjal o obsegu in vrsti njegovih del in nalog, pri teh dogovarjanjih pa ga ni motilo, da tožena stranka akta o sistemizaciji delovnih mest nima. Glede ugovora o nepristojnosti skupščine za odločanje o tožnikomu ugovoru zoper odločbo o prerazporeditvi pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila sama odločitev sprejeta na seji skupščine, saj so se hkrati s tem vprašanjem obravnavala vprašanja v zvezi z razrešitvijo tožnika, ob tej priliki pa je bilo odločeno tudi o ugovoru tožnika zoper sklep o prerazporeditvi. Pravilneje bi bilo, da bi sklep o zavrnitvi ugovora sprejela vršilca dolžnosti direktorja sama, vendar pa ob dejstvu, da se je o ugovoru glasovalo na predlog v.d. V. in da sta oba vršilca dolžnosti glasovala enako, kljub temu, da so hkrati z njima o ugovoru izjavili tudi drugi družbeniki, ki sicer te pravice nimajo, te okoliščine na zakonitost razporeditve ne vplivajo. Pritoženo sodišče je prav tako zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na presojo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku ponudila v podpis po razrešitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik v tem delu ni izkazal pravnega interesa za presojo te pogodbe. Tožnik je v tem delu tožbenega zahtevka iskal ugotovitev, ali je ponujena pogodba zakonita in posledično v tem delu zahteval izdajo ugotovitvene sodbe. Ker pa je z ugotovitveno tožbo mogoče zahtevati le, da se s strani sodišča ugotovi že obstoječa pravica ali pravno razmerje, na medsebojne pravice in obveznosti tožeče in tožene stranke pa ugotovitve sodišča o zakonitosti oz. nezakonitosti pogodbe, ki s strani strank ni podpisana, ne vpliva, je sodišče prve stopnje pravilno v tem delu tožbo zavrglo. Pravilneje bi bilo, da bi sodišče prve stopnje vse zahtevke v tej zvezi zavrglo, vendar pa pritožbeno sodišče glede na 354. člen ZPP nima pravne podlage, da v pritožbenem postopku sodbo v tem delu razveljavi in tožbo v tem delu zavrže. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v 6. točki izreka, saj je bil tožnik kot direktor razrešen, zato ga kljub temu, da je pritožbeno sodišče razsodilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo, ni mogoče vrniti na delovno mesto direktorja. Sicer pa je tudi tožnik sam naknadno zahteval le vrnitev na ustrezna dela. Pritožbeno sodišče je prav tako potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka tožnika iz naslova nadomestila plača za čas suspenza. Glede na to, da je tožniku opisno priznalo pravico do nadomestila plače, kot če bi delal, v ta del sodbe ni posegalo. Prav tako je potrdilo zavrnitev zahtevka o izplačilu 13. plače za leto 1993 in avtorskega honorarja v znesku 70.000,00 SIT, saj se strinja z razlogi sodbe v tem delu. Tožnik je ta del sodbe s pritožbo formalno sicer napadel, a svojih razlogov v nadaljevanju pritožbe ni obrazložil in ni utemeljil. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v navedenem obsegu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v 1., 2., 4., 5a., 5b., 5c., 6., 10b., 11., 12., in 13b točki izreka. Pritožbeno sodišče je prav tako razveljavilo izrek o stroških postopka (14. točka izreka sodbe) in odločitev pridržalo do konče odločitve sodišča prve stopnje, to pa bo po opravljenem ponovnem postopku skladno z 165. členom ZPP poleg ostalih stroškov odločilo tudi o pritožbenih stroških.