Jedro

Iz izreka ne izhaja, da je inšpekcijski ukrep izrečen lastniku stavbe. Izhaja le, da je izrek izrečen A.A., ki ima stalno prebivališče na v odločbi navedenem naslov, pri čemer ostane nejasno, ali gre za lastnika stavbe, ki ga inšpekcijski organ zaveže nekaj storiti, ali pa gre za osebo, ki ima prijavljeno prebivališče na tem naslovu in je iz tega razloga dolžna nekaj storiti. Na navedeno pomanjkljivost odločbe upravičeno opozarja tudi tožnik, ki večkrat ponovi, da ni lastnik stavbe, temveč je lastnik stavbe njegov oče z istim imenom in priimkom, roj. 1932, pri čemer svoje trditve potrjuje z izpiskom iz zemljiške knjige.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Medobčinskega inšpektorata – Skupni prekrškovni organ občinskih uprav občin Bistrica ob Sotli, Brežice, Krško, Radeče in Sevnica št. 06101-4/2010-15-SPO101 z dne 25. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR povečane za 20% DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

Medobčinski inšpektor je z izpodbijano odločbo, na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), fizični osebi A.A. s prebivališčem na naslovu B. naložil, da v roku 7 dni od prejema odločbe priključi stavbo na parc št. 369 k.o. ..., na javni vodovod, ki ga upravlja gospodarska javna služba in o izpolnitvi obveznosti pisno obvesti organ v roku 3 dni po izpolnitvi (1., 2. in 3. točka izreka). Navedel je še, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, da bo v kolikor odrejena obveznost ne bo izpolnjena v roku, kot prisilno sredstvo za izvršitev obveznosti uporabljena denarna kazen ter da bo o morebitnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (4., 5. in 6. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ v ponovljenem postopku ugotovil, da stavbe na parceli št. 369, k.o. ..., ki je v lasti A.A., niso priključene na javni vodovod v upravljanju gospodarske javne službe, temveč se še vedno koristi oskrbo s pitno vodo iz vodnega zajetja Izvir, ki na območju D. nima statusa javnega vodovoda. KS Cerklje ob Krki na tem območju ne izvaja storitev oskrbe s pitno vodo od leta 2002. Na tem območju ima Občina Brežice v lasti javni vodovodni sistem v upravljanju C. d.d. Na poselitvenem območju, kjer se nahaja parcela št. 369, k.o. ..., se iz zajetja Izvir oskrbuje s pitno vodo samo en stanovanjski objekt, v katerem prebiva šest prebivalcev in sicer objekt na naslovu B. Na območju D. se iz javnega vodovodnega sistema v lasti Občine Brežice, ki se napaja iz Glogovega Broda, oskrbuje 85 stanovanjskih objektov, v katerih s stalnim prebivališčem prebiva 171 ljudi. Območje D. tako ne sodi v poselitveno območje, kjer se oskrbuje iz posameznega vodnega vira manj kot 50 prebivalcev s stalnim prebivališčem ali je letna povprečna zmogljivost oskrbe s pitno vodo manj kot 10 m3 pitne vode na dan, temveč občina v skladu z drugim odstavkom 6. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Brežice (Uradni list RS, št. 40/2009, Odlok) zagotavlja izvajanje storitev javne službe. Na podlagi izseka slikovne podlage uradnega katastra vodovodnega sistema v lasti Občine Brežice je organ ugotovil, da območje, kjer se nahaja parcela št. 369 k.o. ..., sodi v območje, kjer se opravlja oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe in ne ne območje, kjer so vodovodni sistemi v upravljanju KS Cerklje ob Krki. V nadaljevanju organ citira 7. člen Odloka ter 32. člen ZIN.

Organ druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnil in v obrazložitvi kot pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe navedel tudi 9. in 11. točko 4. člena, prvi odstavek 5. člena ter prvi odstavek 13. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06, 33/07, 41/08, 28/11, Pravilnik). Dodaja, da je v naselju D. zagotovljena oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, zato je A.A. kot lastnik objekta, ki stoji na parc. št. 369, dolžan ga priklopiti na javni vodovod, ki ga upravlja javna gospodarska služba. 14. člen Pravilnika namreč določa, da mora lastnik stavbe zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod. Iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Brežicah izhaja, da je A.A. lastnik parcele št. 369 k.o. ... do celote (1/1).

Tožnik vlaga tožbo, saj meni, da iz upravnega spisa izhaja, da se oskrbuje s pitno vodo preko vodovoda, namenjenega upravljanju storitev javne službe, za katerega je bilo toženi stranki (Občini Brežice) izdano vodno dovoljenje št. 35527-384/2004 z dne 6. 6. 2007, ter podeljena vodna pravica za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba iz izvira na zemljišču s parc. št. 1541 v k.o. ..., z veljavnostjo do 31. 12. 2020. Navedeni vodni vir se torej neposredno uporablja kot vodni vir za zagotavljanje pitne vode preko javne oskrbe, torej kot vodni vir za javni vodovod, iz katerega se oskrbuje tožeča stranka. To dejstvo izhaja iz priloženega vodnega dovoljenja z dne 6. 6. 2007, iz pisnega mnenja Občine Brežice z dne 28. 12. 2010 ter iz mnenja C. d.d. z dne 3. 1. 2011. Isti vodni vir, ki zagotavlja vodo javnemu vodovodu, ne more imeti hkrati status javnega vodovoda in hkrati zasebnega vodovoda. Prav tako status javnega vodovoda ne more biti odvisen od tega, ali KS na določenem območju izvaja storitve oskrbe s pitno vodo, ali ne. Občina je namreč tista, ki ima v konkretnem primeru vodno dovoljenje in ki je v skladu s Pravilnikom dolžna določiti ustreznega upravljalca javnega vodovoda ali tistega, preko katerega se s pitno vodo oskrbuje tožeča stranka. Upravna organa sta ob izdaji izpodbijanih odločb tudi bistveno kršila določbe ZUP, saj se iz izreka prvostopenjske odločbe ne vidi, katera konkretna izvršitvena dejanja bi tožeča stranka morala opraviti. Izpodbijana odločba posega v pravice in pravne koristi vseh stanovalcev stavbe na parc. št. 369, k.o. ... (na naslovu B.), zaradi česar bi moral inšpekcijski organ tudi ostale prizadete osebe (stanovalce) vključiti v postopek. Vsekakor pa bi moral biti že od samega začetka v postopek vključen kot stranka tudi lastnik nepremičnin parc. št. 369 k.o. ..., to je tožnikov oče A.A., roj. ... 9. 1932. Navedeni doslej s tem postopkom na noben način ni bil seznanjen oziroma vanj ni bil vključen. Tudi vsi upravni akti so bili vročeni zgolj tožniku, sinu lastnika stanovanjske stavbe na parc. št. 369 k.o. ..., na naslovu B. Zaradi nevključitve lastnika nepremičnine v postopek je izpodbijana odločba nezakonita. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi odločbo Medobčinskega inšpektorata – skupnega prekrškovnega organa občinskih uprav občin Bistrica ob Sotli, Brežice, Krško, Radeče in Sevnica št. 06101-4/2010-15-SPO101 z dne 25. 8. 2011 ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do izteka paricijskega roka do plačila. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe.

Sodišče je o predlagani začasni odredbi odločilo s sklepom z dne 21. 11. 2011 in začasno odložilo izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je A.A. dolžan kot lastnik objekta, ki stoji na parc. št. 369 k.o. ..., priklopiti ga na javni vodovod, ki ga upravlja javna gospodarska služba. V izpodbijani odločbi je izrecno navedeno, da stavbe na parc. št. 369 k.o. ..., ki je v lasti A.A., niso priključene na javni vodovod v upravljanje gospodarske javne službe. Glede na to, da je bilo na vročilnici, v kateri je bila odločba, navedeno ime in priimek zavezanca in je stranka iz navedb odločbe lahko in morala prebrati, da je pisanje namenjeno A.A., lastniku parcele št. 369 k.o. ..., torej A.A., roj. 1932, se sedaj ne more sprenevedati, da lastnik parcele ni sodeloval v postopku. Na samih pisanjih (odločbe in vročilnice) pa se ne navajajo osebni podatki, kot je leto rojstva, še več, na vročilnici se teh podatkov niti ne sme navajati. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah poudarja, da je rojena ... 1. 1967 in je ves čas nastopala v postopku, ki se je zaključil z izdajo izpodbijanega upravnega akta, vendar ni lastnik nepremičnine na naslovu B., parc. št. 369 k.o. ... Lastnik nepremičnine je njegov oče A.A., roj. ... 9. 1932, kateremu pa nikoli ni bilo vročeno nobeno pisanje v upravno inšpekcijskem postopku. Meni, da je izpodbijani akt nezakonit, ker tožnik ni lastnik nepremičnine, dejanski lastnik pa nikoli ni bil vključen v postopek, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Ker tožnik ni lastnik stanovanjskega objekta mu iz tega razloga ni mogoče očitati kršitev Pravilnika in Odloka. Če tožena stranka zatrjuje, da naj bi bila pisanja v upravnem postopku namenjena zgolj A.A. roj. 1932, tedaj je morala spoznati, da tožnik, ki je rojen leta 1967, in A.A., roj. 1932, nista ista oseba. Tožena stranka izrecno izpostavlja, da naj bi bil stranka v postopku zgolj A.A., roj. 1932, glede katerega pa z ničemer ne pojasni, na kakšen način je (domnevno) sodeloval v upravnem postopku. Hkrati ne prereka statusa stranke v tem postopku tožniku, čeprav sama ne navaja, zakaj bi mu priznala status stranke, če pa iz njenih navedb smiselno izhaja, da tožnik statusa stranke po njenem ne bi smel imeti.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Po določbi šestega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora biti izrek kratek in določen. Določen je tisti izrek, ki je popoln in jasen tako, da v postopku izvršbe ne more biti dvoma, kako je potrebno odločbo izvršiti. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Če izrek odločbe ni dovolj jasen in določen, take odločbe ni mogoče prisilno izvršiti. Po oceni sodišča izrek izpodbijane prvostopne odločbe, ki se glasi „Fizični osebi A.A., s prebivališčem na naslovu B., se odredi priključitev stavbe na parceli parc. št. 369, k.o. ...,...“ ne zadosti procesnemu standardu jasnosti in določnosti vsebine izreka po ZUP. Iz tako oblikovanega izreka ne izhaja, da je inšpekcijski ukrep izrečen lastniku stavbe. Izhaja le, da je izrek izrečen A.A., ki ima stalno prebivališče na zgoraj navedenem naslov, pri čemer ostane nejasno, ali gre za lastnika stavbe, ki ga inšpekcijski organ zaveže nekaj storiti, ali pa gre za osebo, ki ima prijavljeno prebivališče na tem naslovu in je iz tega razloga dolžna nekaj storiti. Določnost zavezanca je v konkretnem primeru še posebej pomembna, saj je potrebno osebo, ki je zavezana izvršiti inšpekcijski ukrep, določiti v skladu z zakonom in Pravilnikom. Na navedeno pomanjkljivost odločbe upravičeno opozarja tudi tožnik, ki večkrat ponovi, da ni A.A. lastnik stavbe na parceli št. 369, k.o. ..., temveč je lastnik stavbe njegov oče A.A., roj. ... 9. 1932, pri čemer svoje trditve potrjuje z izpiskom iz zemljiške knjige.

Izrek ni določen, če dopušča različna tolmačenja, oziroma, če se njegova vsebina lahko ugotovi le na posreden način. V obravnavanem primeru, ko gre za inšpekcijski postopek, v katerem je bila izdana odločba, s katero se je tožeči stranki naložila določena obveznost, pa je določenost izreka še toliko bolj pomembna, saj mora biti nesporno jasno, kdo je zavezanec inšpekcijske odločbe in kakšna obveznost mu je naložena. Opisana kršitev določb ZUP je takšne narave, da pomeni nezakonitost odločbe prve stopnje. Ker navedene nezakonitosti ni v upravnem postopku na drugi stopnji upravnega odločanja odpravila niti tožena stranka, kot drugostopenjski upravni organ, je po presoji sodišča tudi njena odločba nezakonita. Tožena stranka bi morala namreč ravnati v smislu določbe prvega odstavka 251. člena ZUP in odpraviti navedeno pomanjkljivost z dopolnitvijo (spremembo) izreka odločbe inšpekcijskega organa prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ugotovljeno nezakonitost odpraviti tako, da bo iz izreka določno in nedvoumno razvidno, komu se inšpekcijski ukrep izreka. Pred tem bo organ v postopku pred izdajo odločbe moral dati lastniku stavbe možnost sodelovanja v inšpekcijskem postopku. Posebej pozoren pa bo moral biti tudi pri vročanju odločbe inšpekcijskemu zavezancu.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka (bistvena kršitev pravil postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP). Ker je moralo sodišče tožbi ugoditi in odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, se do ostalih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo.

Tožeča stranka je predlagala izvedbo dokazov in s tem smiselno glavno obravnavo. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločalo na seji senata na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožeča stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj oziroma kako bi lahko bila dodatna izvedba kakšnega dokaza na glavni obravnavi pomembna za presojo zakonitosti.

K točki 2 izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so mu bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. Ker je toženec lokalna skupnost, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Občina Brežice dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečano za 20% DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.