Jedro

Odmera komunalne takse za igralne avtomate v gostinskem lokalu je pravilna in zakonita. Da je občinski odlok v skladu z ZKT, je odločilo Ustavno sodišče RS. Vrednost točke je revaloriziral pristojni organ - občinski svet s pravilnim aktom, to je sklepom, pravilno je ta akt objavil v uradnem glasilu. Če je v upravnem sporu predmet presoje akt o odmeri komunalne takse, v takem upravnem sporu tožnik ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na zastaranje izvršitve takega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.4.1999, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava P. z dne 7.8.1995. S to odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo komunalne takse za uporabo igralnih avtomatov v javnem lokalu v letu 1995 v višini 1,076.750 SIT.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi v obravnavanem primeru navedla tožena stranka in se na te razloge tudi izrecno sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnjuje, da je podlaga za odmero obravnavane takse podana v Zakonu o komunalnih taksah (ZKT, Uradni list SRS, št. 29/65, 7/70, 7/72 in Uradni list RS, št. 18/91) ter v Odloku o komunalnih taksah v Občini P. (Uradne objave, št. 43/91, v nadaljevanju Odlok). S tem Odlokom se uvajajo komunalne takse za uporabo glasbenih avtomatov, igralnih sredstev in drugih aparatov za razvedrilo in zabavo v javnih lokalih oziroma na javnih površinah (2. točka 1. odstavek 1. člena Odloka). V 7. členu Odloka je določeno, da se komunalne takse določijo v točkah, vrednost točke pa se usklajuje z indeksom gibanja drobnoprodajnih cen. Sestavni del Odloka je tudi tarifa komunalnih taks (2. odstavek 1. člena Odloka). Višino točke določa Občinski svet Občine P., ki je sprejel višino vrednosti točke za leto 1995 s Sklepom o določitvi vrednosti točke za izračun komunalne takse v Občini P. v letu 1995 (Uradne objave, št. 3/95), in znaša za tarifne številke od ena do pet 1,18 SIT. Za uporabo glasbenih in igralnih avtomatov v javnih lokalih oziroma na javnih površinah je v tarifni številki 2 Odloka določena komunalna taksa dnevno za vsak aparat, in sicer za elektronski igralni avtomat 1000 točk dnevno, za drug igralni avtomat pa 600 točk ter za biljard 400 točk dnevno. Tožniku je bila komunalna taksa obračunana za obdobje od 1.1.1995 do 31.12.1995, in sicer za štiri elektronske igralne aparate, en drugi igralni avtomat in biljard v višini 2,153.500 SIT, ta znesek pa je bil v skladu s 4. točko opombe k tarifni številki 2 Odloka zmanjšan za 50% zaradi priznane olajšave. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tožbene navedbe o kršitvah pravil postopka in formalnih pomanjkljivostih, ki naj bi jih imela odločba upravnega organa, prav zaradi njihove pavšalnosti. Zavrnilo je tožbeni ugovor glede vrednosti točke, saj je to vrednost točke določil z Odlokom določen pristojni organ, torej Občinski svet Občine P., in je vrednost točke objavil tudi v uradnem glasilu. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi tožbeno navedbo, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni upravičena do zaračunavanja komunalnih taks za vse igralne avtomate. Če tožeča stranka igralnih avtomatov ni uporabljala vsak dan v kritičnem obdobju, bi morala na podlagi 2. točke Opombe k tarifni številki 2 prijaviti drugačen začetek in konec uporabe teh avtomatov. Ker tega ni storila, je tudi po presoji prvostopnega sodišča bila taksa obračunana pravilno za vsak dan v letu 1995. Tožnik vlaga pritožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da njegovi tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v 4.a členu ZKT ni podlage za takšno predpisovanje komunalnih taks, kot je v Odloku. Meni, da je torej komunalna taksa predpisana nezakonito in da morajo upravni akti temeljiti na zakonu ter da kriterija odmere taks ni mogoče širiti s podzakonskimi akti. Na podlagi navedenega Odloka pa je tožnik taksno obdavčen dvakrat, in sicer iz naslova dejavnosti in še s komunalno takso. Takšno dvojno obdavčenje pa je nedopustno, saj pomeni poseg v ustavno zagotovljeno pravico do lastnine, kar ni v skladu z zakonom. Ugovarja tudi višini vrednosti točke. Meni, da je ni mogoče spreminjati s hierarhično nižjim aktom. Meni tudi, da je ta višina povsem nesorazmerna, saj več kot desetkrat presega izhodiščno vrednost. Nadalje ugovarja zastaranje in se pri tem sklicuje na 7. člen ZKT, po katerem izterjava komunalne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi morala biti izterjana. V tem primeru gre za odločbo iz leta 1995, ki je postala dokončna leta 1999, ko je bila tudi vložena tožba. Meni, da se je zaradi navedenega zastaralni rok za izterjavo takse iztekel. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Ker je v obravnavanem primeru tožniku odmerjena komunalna taksa v skladu z Odlokom in 4a členom ZKT le od štirih elektronskih igralnih avtomatov, enega drugega avtomata in biljarda, je tudi po presoji pritožbenega sodišča komunalna taksa odmerjena pravilno in zakonito. Glede skladnosti obravnavanega Odloka z ZKT in Ustavo Republike Slovenije se Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-328/94, (Uradni list RS, št. 70/95), s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da določbe 5. alinee tarifne številke 2 Odloka o komunalnih taksah v Občini P., torej Odloka, ki je podlaga za obračun komunalne takse v obravnavanem primeru, niso v neskladju z zakonom. Sklenilo je, da obravnavani Odlok v ničemer ne presega zakonskih pooblastil, ko predpisuje komunalno takso od uporabe igralnih sredstev v javnih lokalih za vse pravne in fizične osebe, ki so lastniki, uporabniki ali najemniki igralnih aparatov, in ko pri tem ne izključuje igralnic oziroma igralnih avtomatov, namenjenih za posebne igre na srečo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede višine vrednosti točke za izračun komunalne takse. V 7. členu Odloka je namreč predvideno usklajevanje višine vrednosti točke z indeksom gibanja drobnoprodajnih cen. Za določanje vrednosti je bila pristojna občinska skupščina, glede na sedanjo ureditev lokalne samouprave pa je ta pristojnost prešla na občinski svet. V obravnavanem primeru je torej pristojni organ Občinski svet Občine P. valoriziral vrednost točke glede na indeks drobnoprodajnih cen in na tej podlagi za leto 1995 določil vrednost točke v višini 1,18 SIT ter ta sklep objavil tudi v občinskem uradnem glasilu. V tem upravnem sporu pa tožnik ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izračuna vrednosti točke, ki je predmet sklepa, ki pa ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Tožnikov pritožbeni ugovor zastaranja se nanaša na pravico izterjave komunalne takse. V obravnavanem primeru pa je predmet presoje upravni akt tožene stranke, s katerim je ta potrdila odločitev prvostopnega upravnega organa o odmeri komunalne takse, ne pa upravni akt o izterjavi komunalne takse. Zato ta pritožbeni ugovor v obravnavanem primeru ni upošteven.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.