Jedro

Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil pravnomočno zavrnjena, je dolžan zapustiti ozemlje RS v roku, ki mu je bil za to določen. Iz razlogov, ki so določeni v 61. členu ZAzil, pa lahko pristojen organ takšnemu tujcu, na njegovo prošnjo, dovoli začasno zadrževanje v RS, kar pomeni, da mu je z dovoljenjem pristojnega organa dana posebna oblika zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2022/2002-12 z dne 15.1.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa na podlagi 1. točke 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnila tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.9.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 17.7.2002. Z navedeno odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji po 61. členu Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000, 67/2001, v nadaljevanju ZAzil). Z 2. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta prvostopni upravni organ in tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Organ, ki je vodil postopek o dovolitvi tožnikovega zadrževanja v Republiki Sloveniji, je izvedel poseben ugotovitveni postopek, zaslišal tožnika z vidika položaja Bošnjakov v BiH in Republiki Srbski oziroma na področju Banje Luke in p-roučil dejanske razmere v tožnikovi matični državi na podlagi številnih mednarodnih poročil in dokumentov (ki so navedeni v prvostopni odločbi). Tudi po presoji sodišča je pravilna ugotovitev, da ne obstajajo okoliščine, ki bi pomenile kakršnokoli možnost, da bi bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda z vrnitvijo v matično državo ogrožena oziroma da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Varnostni položaj je v Banjaluški regiji stabilen, vračanje Bošnjakov na ozemlje Republike Srbske je v porastu, za varnost skrbijo mednarodne človekoljubne organizacije, enote OZN in mednarodne policije. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji sodišča tožnikov strah pred vrnitvijo v matično državo ni v tolikšnji meri konkretiziran, da bi bil tožnik upravičen do posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik niti ne navaja, kakšna konkretna dejanja oziroma kakšna oblika nasilja naj bi mu grozila ob vrnitvi. Izjavlja le-, da se boji ter da bi se mu ob vrnitvi lahko pripetilo karkoli, odvisno od ljudi, na katere bi naletel. Tak občutek ogroženosti pred negotovimi bodočimi dogodki pa še ne pomeni izpolnjevanja pogojev po določbi 6. člena ZAzil, saj tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnikov strah objektivno ni pogojen z razmerami BiH.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena. Navaja, da je utemeljitev izpodbijane sodbe neprepričljiva. Osebe, ki se vračajo v matično državo se tam obravnavajo kot drugorazredne in so diskriminirane na raznih področjih. Prihaja tudi do likvidacij in obračunavanj z nesrbskim prebivalstvom na območju Banje Luke. Po priporočilih UNHCR naj bi bile vrnitve pripadnikov manjšin izključno prostovoljne, prisilno vračanje ni dovoljeno. Že samo dejstvo, da je potrebna navzočnost mednarodnih sil in mednarodnih organizacij nedvoumno dokazuje, da razmere na tem območju niso varne in da s strani matične države ob vrnitvi ne bi mogel biti deležen zadostne varnosti. Pristojni organi niso presojali utemeljene razloge za verjetnost, da bo ob vrnitvi v matično državo izpostavljen tveganju ogroženosti njegove osebne varnosti, fizične in psihične integritete. Njegova vrnitev v matično državo bi pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, zato pomeni sprejeta odločitev hudo kršitev do-ločb notranjega in mednarodnega prava in kršitev temeljnih človekovih pravic ter načela nevračanja. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti. V matični državi nima ne sorodstva ne premoženja in je travmatizirana oseba. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil pravnomočno zavrnjena, je dolžan zapustiti ozemlje Republike Slovenije v roku, ki mu je bil za to določen. Iz razlogov, ki so določeni v 61. členu ZAzil pa lahko pristojen organ takšnemu tujcu, na njegovo prošnjo, dovoli začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da mu je z dovoljenjem pristojnega organa dana posebna oblika zaščite. Po 3. odstavku 61. člena ZAzil se zadrževanje v Republiki Sloveniji dovoli, če bi bila odstranitev iz drža-ve v nasprotju s 6. členim tega zakona (1. alinea) in če so podani pogoji za zaščito tujca v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodne pogodbe (2. alinea). Določba 1. alinee 3. odstavka 61. člena ZAzil napotuje na 1. odstavek 6. člena tega zakona oziroma na upoštevanje načela nevračanja oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politi-čnega prepričanja oziroma v državo, v kateri bi b-ile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odločbe tožene stranke, glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, pravilno uporabilo določbe ZAzil. Tožniku je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil. Subjektivno ogroženost osebe, ki zaprosi za posebno obliko zaščite iz 61. člena ZAzil, ugotavlja pristojni organ na podlagi navedb oziroma listin, ki jih predloži prosilec. V obravnavani zadevi pa tožnik, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, s svo-jimi navedbami ni izkazal dejansk-ih okoliščin in konkretnih dejstev, zaradi katerih bi se lahko čutil ogroženega oziroma preganjanega ob vrnitvi v matično državo. Zaradi tega razlogi, ki jih tožnik navaja za priznanje posebne oblike zaščite po ZAzil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo predstavljati tistih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se mu v skladu s 3. odstavkom 61. člena ZAzil tak status priznal. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, po podatkih upravnih spisov, oceno stanja, da je v tožnikovi matični državi stanje stabilno, oprla na poročila mednarodnih organizacij o stanju v BiH in Republiki Srbski, med drugimi tudi na vsebino dokumentov UNHCR in Human Rights Watch, ki so verodostojen vir informacij. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zgolj zatrjuje, da njegova vrnitev v matično državo ni varna in da je njegov strah pred preganjanjem utemeljen.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, ki se nanaša na načelo nevračanja, saj se to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila. Načelo nevračanja samo po sebi še ne pomeni, da je prosilcu dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Zato ne držijo tožnikovi ugovori, da so bile, zaradi neupoštevanja tega načela, kršene določbe notranjega in mednarodnega prava.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.