Jedro

Čeprav toženka pri odplačevanju kredita za pridobitev skupnega, v zakonu pridobljenega premoženja, neposredno ni sodelovala, je posredno pri pridobitvi tega premoženja z gospodinjstvom in skrbjo za otroke razbremenila tožnika in s tem lahko pridobila stvarnopravno upravičenje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnik je s tožbo zahteval, naj se ugotovi, da je izključni lastnik stanovanjske zgradbe v R., ki je vknjižena pri vl. št. 1077 k.o... in izključni imetnik pravice uporabe stavbišča in dvorišča. Zato je od toženke, ki je do ene polovice vknjižena kot lastnica hiše in imetnica pravice uporabe stavbišča in dvorišča, zahteval, naj mu izroči zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi se bo lahko vknjižil kot izključni lastnik navedenih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je sprva tak tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vendar pa sta sodbi sodišč druge in prve stopnje v revizijskem postopku bili razveljavljeni in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugotovilo je namreč, da je hišo sezidala Stanovanjska zadruga M., da je kredit za odplačilo investicij najel tožnik pred sklenitvijo zakonske zveze, da se je sicer odplačeval med trajanjem zakonske skupnosti, vendar pa v celoti iz tožnikovih sredstev, da je s tristransko pogodbo z dne 11.12.1986 tožnik toženki polovico nepremičnine podaril in da je toženka, ki je imela zelo skromne dohodke, v stanovanjsko hišo investirala le 0,48 odstotka njene vrednosti, zaradi česar lahko do tožnika utemeljeno uveljavlja le obligacijski zahtevek, nesorazmerno darilo, dano zaradi sklenitve zakonske zveze, pa mora vrniti. Pritožbo toženke je nato sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V celoti se je strinjalo z dejansko in pravno razlago v sodbi sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1977) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določb drugega odstavka 51. člena in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na razloge, ki jih je sprejelo revizijsko sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 3.12.1998 ter iz nesporno ugotovljenih okoliščin sklepa, da sporna stanovanjska hiša predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Kredit, ki ga je sicer najel tožnik, je bil namreč odplačan v času trajanja zakonske in ekonomske skupnosti. Pri tem ni odločilno, da je toženka plačala le nekaj obrokov kredita, saj je pri odplačevanju sodelovala na ta način, da je tožnika razbremenjevala z delom v gospodinjstvu in s skrbjo za njegova mladoletna otroka. Zato je vprašljivo stališče, sprejeto v sodbah sodišč nižjih stopenj, da je toženka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini le z daritvijo z dne 11.12.1986. O navedenih okoliščinah v izpodbijani sodbi ni mogoče najti ustreznih razlogov.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Del dejanskih ugotovitev, ki jih sprejema izpodbijana sodba, ne more biti sporen. Stanovanjsko hišo je gradila Stanovanjska zadruga M., ko pravdni stranki še nista bili zakonca, toženka pa je kot članica te zadruge nastopila šele v tristranski pogodbi z dne 11.12.1986, s katero ji je tožnik kot član zadruge prepustil v last eno polovico nepremičnine. Zakonska zveza med pravdnima strankama je bila sklenjena dne 2.6.1984, razvezana pa dne 1.7.1991. Bančni kredit je bil tožniku odobren dne 22.8.1983, vendar se je začel odplačevati šele 8.10.1984, po sklenitvi zakonske zveze in po vselitvi v letu 1983. Tudi o tem ni spora, da je kredit bil v celoti odplačan še v času trajanja zakonske in ekonomske skupnosti pravdnih strank.

Opisane dejanske ugotovitve so bile v sodbah nižjih sodišč sicer upoštevane, vendar pa je na njihovi podlagi bilo zgrajeno izhodišče, po katerem je tožnik v celoti nosil breme kredita, medtem ko je toženka z manjšimi vlaganji po vselitvi pridobila na stanovanjski hiši delež v višini 0,48 odstotka. Jedro problema je v odgovoru na vprašanje, ali sporna stanovanjska hiša predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, kakšen je bil pogodbeni namen ob sklenitvi tristranske pogodbe z dne 11.12.1986 in ali tožnikova izjava o daritvi polovice nepremičnine toženki res predstavlja čisto darilo. V tem obsegu se pokaže, da sta sodišči nižjih stopenj zadevo pravno zmotno obravnavali. Stanovanjska hiša je bila sicer res zgrajena že v letu 1983 do gradbene faze, ki je omogočila vselitev, vendar pa je gradnjo do tedaj investirala stanovanjska zadruga, tožnik pa je za povrnitev investicij najel kredit dne 22.8.1983 z začetkom odplačevanja dne 8.10.1984. Ker sta pravdni stranki živeli v zakonski in ekonomski skupnosti po sklenitvi zakonske zveze dne 2.6.1984, se pojavi vprašanje, kolikšen je bil tedaj obseg skupnega premoženja pravdnih strank. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Le premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek navedene zakonske določbe). Dosedanja dejanske ugotovitve ne omogočajo določnega sklepanja o tem, ali je tožnik pred sklenitvijo zakonske zveze opravljal investicije v gradnjo in v kakšnem obsegu. Le to bi lahko predstavljalo njegovo izključno lastnino. Kredit, s katerim so bile odplačane investicije zadruge v gradnjo, pa se je začel odplačevati v času, ko sta pravdni stranki živeli v zakonski in ekonomski skupnosti in se je v navedenem času tudi v celoti odplačal. Zato je težko dvomiti, da vrednost stanovanjske hiše z zemljiščem v obsegu odobrenega in izplačanega kredita predstavlja njuno skupno premoženje.

Izpodbijana sodba se ni opredelila do tega, kakšno in kolikšno skupno premoženje sta pravdni stranki ustvarili v času trajanja zakonske zveze, saj je posvetila osrednjo pozornost izključni lastnini tožnika, formalnemu dejstvu daritve po pogodbi z dne 11.12.1986 in izključnim toženkinim vlaganjem, opredeljenim v neznatnem obsegu. Pri tem je bilo prezrto, da je sicer še pred sklenitvijo zakonske zveze najeti kredit bil odplačevan in odplačan v času trajanja zakonske zveze in da je potemtakem ob sklepanju tristranske pogodbe z dne 11.12.1986 bil prisoten mešani namen: delno je lahko šlo za darilo tožnika toženki, v ostalem delu pa je skrito skupno premoženje pravdnih strank z neopredeljenimi lastniškimi deleži. Po določbi prvega odstavka 59. člena ZZZDR se namreč šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar pa zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V navedenem obsegu revizijsko sodišče ne sprejema pravne razlage, sprejete v sodbah nižjih sodišč, po kateri so odločilne dejanske ugotovitve o tem, da je toženka zaradi zelo slabih dohodkov odplačala le neznaten del kredita. Po določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR se namreč v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Prav to revizija utemeljeno posebej poudarja. Toženka je kot perica res malo zaslužila, vendar pa je ugotovljeno, da je opravljala gospodinjska dela in skrbela za tožnikova mladoletna otroka. Tožnik, ki je pretežno delal v Nemčiji, je res bolje zaslužil od toženke, vendar pa to še ne pomeni, da je sam odplačal najeti kredit: toženka ga je namreč z delom v gospodinjstvu in s skrbjo za otroke finančno ustrezno razbremenila in s tem tudi sama sodelovala pri odplačevanju kredita. Navedena napačna pravna presoja je imela za posledico izostanek dejanskih ugotovitev o obstoju skupnega premoženja, njegovem obsegu in višini deležev na njem.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavilo (drugi odstavek 395. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, v kolikšnem obsegu je lahko tožnik toženki delež na stanovanjski hiši podaril in v kolikšnem obsegu je šlo pri tristranski pogodbi z dne 11.12.1986 za dogovor o skupnem premoženju pravdnih strank v skladu z določbo 51. člena ZZZDR. Pri ugotavljanju višine deleža, ki ga ima toženka na tako opredeljenem skupnem premoženju, pa se bo lahko izkazalo, da je njen delež večji od ugotovljenega deleža 0,48 odstotka. To pa bi omogočalo utemeljenost njenega stvarnopravnega upravičenja.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP.