Jedro

Ugotavljalo je, ali in za koliko 5 % mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vse posojilno obdobje, ne glede na vračilo, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravale posojila banke. Izračun pokaže, da so dejanske obrestne mere obeh bank približno enake, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je pri odločanju izhajalo iz povprečnih obrestnih mer za kredite za nekomitente bank , najete za enako obdobje. Zastavljalnica ni upravičena do višje obrestne mere od bank, še posebej glede na to, da se je na zanesljiv način zavarovala za tveganje glede vrnitve danega posojila s hipoteko. Zamudne obresti v pogodbi so bile namreč določene v višini 0,5 % dnevno na celotni znesek posojila, obračunavajo se od celotne glavnice ne glede na morebiti že vrnjene obroke, obračunavajo se dnevno in zamuda nastopi že ob 12.00 uri dneva, v katerem je treba poravnati obrok vračila. Nesorazmerje v izgovorjeni koristi tožene stranke je tolikšno, da gre za objektivno predvideni pogoj iz 6. čl. ZPOMZO.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je kreditna pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama v obliki notarskega zapisa SV 2/96 z dne 5.1.1996 v delu, ki se nanaša na pogodbene obresti v višini 5 % mesečno od celotne glavnice (1. točka pogodbe), za kolikor te dogovorjene obresti presegajo 1,8 % mesečno in v delu, ki se nanaša na zamudne obresti (v 2. tč. pogodbe) za kolikor dogovorjene zamudne obresti v višini 0,5 % dnevno od celotnega zneska posojila presegajo višino zakonskih zamudnih obresti, nična. Drugačen in podrejen tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.053.574,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje stranski intervenient po pooblaščencu. V pritožbi zatrjuje, da naj bi sodišče bistveno kršilo pravdni postopek, ker ga na obravnavo dne 27.1.2004 ni vabilo in mu zato z opustitvijo vročitve vabila ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Nad stranskim intervenientom je bil 24.11.2003 začet stečajni postopek, vendar sodišče prve stopnje postopka ni prekinilo in ni pozvalo stečajnega upravitelja, naj postopek prevzame. Sicer pa naj bi prvostopenjsko sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožbe ni prepričljiva odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedeniškem mnenju, da naj bi bile oderuške obresti, ki presegajo 1,8 % obrestno mero mesečno. Do take višine obrestne mere je izvedenec prišel s primerjavo obrestnih mer N. K.d.d. in N.d.d. L., pomembno pa je tako obdobje posojila kot dejstvo, da banke različne komitente različno obravnavajo. Izvedenec je izračunal povprečno obrestno mero dveh za primerjavo vzetih bank, vendar ne more biti oderuška vsaka obrestna mera, ki presega to povprečje, kot tudi ne avtomatično že obrestna mera, ki bi presegala maksimalno obrestno mero banke. Upoštevati je potrebno tudi naravo posla, saj v kolikor bi vsi posojilodajalci, ki so za takšno dejavnost registrirani, lahko dajali posojila pod enakimi obrestnimi merami kot banke, bi jih bilo potrebno zavarovati še na druge načine, tako kot se zavarujejo banke. Tožeča stranka je pri toženi najela kredit, ki ga pri banki ni mogla najeti. Obe pogodbeni stranki sta se tega zavedali, zato sta sprejeli takšne pogoje, kot sta jih določili v kreditni pogodbi. Banke se zavarujejo še na druge načine in lažje izterjajo vračilo, zgolj zavarovanje s hipoteko pa ne pomeni, da bo upnik v celoti prišel do poplačila terjatve. Z izterjavo so povezani stroški in čas in vsako zavarovanje s hipoteko tudi ni kvalitetno. Banke se pri posojilih zavarujejo tudi z vpogledom v boniteto komitentov, direktno zasežejo dohodke posojilojemalca in si s tem zagotovijo redno plačevanje. Takih možnosti tožena stranka ni imela. Isto velja tudi za zamudne obresti, saj vsake zamudne obresti, ki presegajo zakonske zamudne, še niso avtomatično oderuške. Stališče pravne prakse je, da šele obresti, ki zakonsko zamudno obrestno mero presegajo za več kot 50 %, lahko opredelimo kot oderuške. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je na naroku dne 11.2.2003 odvetnik D. D., ki je v postopku zastopal toženo stranko, predložil tudi pooblastilo HKS S.in izjavil, da ta "stranka vstopa v pravdno na strani tožene stranke". Ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 190. čl. ZPP, je sodišče prve stopnje štelo, da gre za priglasitev intervencije, o čemer je v nadaljevanju tudi odločilo s sklepom, in kot je razvidno iz pritožbe, pritožnik tak svoj položaj sprejema. Sodišče je na naslednji narok vabilo navedenega pooblaščenca, ki je vabilo prejel že 5.1.2004, a je šele 27.1.2004, na dan naroka, bilo v pisarno sodišča sporočeno, da ne bo na narok za toženo stranko niti odvetnika M. M. (ki je v nadaljevanju postopka predložil pooblastilo za zastopanje intervenienta) kot tudi ne odvetnika B. G. (stečajnega upravitelja stranskega intervenienta), prišel pa tudi ni odvetnik D. Zato ne drži, da sodišče intervenienta na narok ni vabilo.

Pri ponovnem vsebinskem obravnavanju zadeve se je moralo prvostopenjsko sodišče glede na stališče Vrhovnega sodišča v odločbi, izdani na podlagi revizije tožeče stranke, opredeliti do ničnosti pogodbenih določb o pogodbenih in zamudnih obrestih v posojilni pogodbi. Zatrjevano ničnost pogodbene obrestne mere je presojalo z vidika moralnih načel (103. čl. ZOR) in pri odločitvi izhajalo iz stališča, da tudi tožena stranka enako kot druge finančne organizacije (banke), ki se ukvarjajo s posojanjem denarja, vežejo enaka moralna načela. Zato je ugotavljalo, ali in za koliko 5 % mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vse posojilno obdobje, ne glede na vračilo, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravale posojila banke. V ta namen je imenovalo izvedenca finančne stroke, ki je s primerjavo obrestnih mer N d.d. L. in K d.d. N. G. ugotovil, da imata banki podobne višine obrestnih mer, izračunano povprečje obeh pa pokaže, da znaša obrestna mera 1,8 % mesečno. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je šlo za primerjavo obrestnih mer posojila z rokom vračila do šestih mesecev (kot v obravnavanem primeru), ki velja za nekomitente banke. Pritožnica opozarja, da tako ugotovljena obrestna mera ni maksimalna, vendar pa glede na pojasnilo izvedenca, da izračun pokaže, da so dejanske obrestne mere obeh bank približno enake, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je pri odločanju izhajalo iz povprečnih obrestnih mer za kredite za nekomitente bank , najete za enako obdobje.

To, da tožena stranka kot zastavljalnica ni upravičena do višje obrestne mere od bank, še posebej glede na to, da se je na zanesljiv način zavarovala za tveganje glede vrnitve danega posojila s hipoteko, je v svoji odločbi pojasnilo že Vrhovno sodišče in tako stališče je povsem pravilno zavzelo tudi prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odločanju v zadevi. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da se banke pri posojilih zavarujejo z vpogledom v boniteto komitentov, zaradi česar naj bi bile v ugodnejšem položaju kot tožena stranka in da lahko zasežejo dohodke posojilojemalca in si s tem zagotovijo redno plačevanje kredita. V takem primeru bi namreč bilo logično, da banke dajejo posojila zgolj svojim komitentom in takim, ki prejemajo redne prihodke na račun, odprt pri posojilodajalki, ne pa tudi ostalim posojilojemalcem. Da naj bi bila praksa bank v resnici taka, da torej drugim, razen svojim komitentom posojil ne dajejo, pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Ravno nasprotno, upoštevana je bila obrestna mera za nekomitente.

Tudi glede zamudnih obresti pritožba ni utemeljena. V tem delu je sodišče odločitev oprlo na Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO), ki v 6. členu določa, da se šteje za oderuško pogodbo tista, v kateri je obrestna mera višja od predpisane, pa upnik ne dokaže, da ni izkoristil stiske, težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga tretjega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil, ali se zavezal dati ali storiti dolžniku. Sodišče je v konkretnem primeru oprlo odločitev na ugotovitev, da so izpolnjeni objektivni kriteriji, to je nesorazmernost koristi tožene stranke. Zamudne obresti v pogodbi so bile namreč določene v višini 0,5 % dnevno na celotni znesek posojila, obračunavajo se od celotne glavnice ne glede na morebiti že vrnjene obroke, obračunavajo se dnevno in zamuda nastopi že ob 12.00 uri dneva, v katerem je treba poravnati obrok vračila. Poleg tega pa so obresti tudi bistveno višje od predpisanih. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom prvostopenjskega, da je nesorazmerje v izgovorjeni koristi tožene stranke tolikšno, da gre za objektivno predvideni pogoj iz 6. čl. ZPOMZO.

Ker se tožeča stranka zoper sodbo ni pritožila, pritožbeno sodišče ni presojalo pravilnosti tistega dela sodbe, ki se nanaša na obračunavanje obresti od celega posojila. Pritožbo je iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).