Jedro

Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje v delu, da zaradi odsotnosti soglasja o bistvenih sestavinah, natančneje o ceni skladiščenja, skladiščna pogodba ni bila sklenjena.

V konkretnem primeru je treba, četudi cena skladiščenja med strankama, ki sta gospodarska subjekta, ni bila izrecno dogovorjena, sklepati na odplačni namen pogodbe. Pritožbeno sodišče zato sodi, da je med pravdnima strankama, kljub odsotnosti izrecnega dogovora o ceni skladiščenja, do sklenitve skladiščne pogodbe prišlo, posledično pa mora tožena stranka za skladiščenje plačati tožeči stranki običajno ceno.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 224,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. 0003 Ig 2006/00066, z dne 24. 03. 2006 v 1., 3. in 4. točki izreka v veljavi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 1.145,29 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi tudi v preostalem delu in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo nadaljnjih stroškov pravdnega postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da predstavlja pravna podlaga, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, to so pravila o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), za stranki presenečenje. Kot je pravilno navedla tožena stranka, bi morala tožeča stranka za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je bila sama prikrajšana, tožena stranka pa je bila obogatena. Med prikrajšanjem in okoriščanjem pa bi morala obstajati vzročna zveza. Po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti, saj tožeča stranka, na kateri je torej bilo trditveno in dokazno breme, tekom postopka na prvi stopnji ni niti zatrjevala še manj pa dokazala, da je bila sama zaradi skladiščenja gela tožene stranke oškodovana, ter da je bila tožena stranka zaradi tega obogatena. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Nadalje tožena stranka navaja, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o skladiščenju, ampak je bila med njima sklenjena podjemna pogodba glede polnjenja gela. „Skladiščenje“ je po mnenju tožene stranke zgolj sestavni del pogodbe o delu in posledično tudi skupno dogovorjeno plačilo za opravo dela že vsebuje tudi plačilo „storitev skladiščenja“. Z navedenim pritožbenimi trditvami pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

Glede samega naročila skladiščenja gela danega tožeči stranki s strani tožene stranke pritožbeno sodišče sledi razlogom sodbe sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje v delu, da zaradi odsotnosti soglasja o bistvenih sestavinah, natančneje o ceni skladiščenja, skladiščna pogodba ni bila sklenjena. Skladno s 747. členom OZ se s skladiščno pogodbo skladiščnik zavezuje, da sprejme in shrani določeno blago in ukrene, kar bo potrebno ali dogovorjeno za njegovo ohranitev v določenem stanju, ter da ga na zahtevo položnika ali drugega upravičenca izroči, položnik pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo. Bistveni sestavini skladiščne pogodbe sta: blago, ki mora biti določeno ali vsaj določljivo, položnik pa mora ob predaji blaga dati skladiščniku tudi vsa potrebna obvestila o blagu, in

odplačni namen. Le-ta mora biti izražen, ni pa potrebno, da je določena tudi konkretna višina plačila. Lahko pa je odplačni namen izražen molče, na primer zgolj na podlagi dejstva, da pogodbo sklepata gospodarska subjekta, je mogoče sklepati na odplačni namen (primerjaj Kranjc, V. et. al. (2004): Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga. Ljubljana: GV Založba. str. 146-147). V kolikor konkretna višina ni določena, mora položnik plačati običajno ceno, če običajne cene ni mogoče določiti, pa primerno ceno.

Navedeno pomeni, da je potrebno v konkretnem primeru četudi cena skladiščenja med strankama, ki sta gospodarska subjekta, ni bila izrecno dogovorjena, sklepati na odplačni namen pogodbe. Pritožbeno sodišče zato sodi, da je med pravdnima strankama, kljub odsotnosti izrecnega dogovora o ceni skladiščenja, do sklenitve skladiščne pogodbe prišlo, posledično pa mora tožena stranka za skladiščenje plačati tožeči stranki običajno ceno.

Tožena stranka graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbenemu zahtevku po višini ni ugovarjala, saj je že v vlogi z dne 10. 11. 2008 navedla, da zahtevek ni specificiran niti konkretiziran, tožeča stranka pa zanj tudi ni obrazložila trditvene podlage. Glede na trditve tožeče stranke: da je tožeča stranka gel tožene stranke skladiščila v obdobju od 01. 03. 2004 do 24. 11. 2005, to je 20 mesecev in pol, da je tožeča stranka za toženo stranko skladiščila 10 kontejnerjev gela in da so stroški skladiščenja znašali 2.880,00 SIT (12 EUR) za kontejner mesečno, skupaj 708.480,00 SIT (2.956,43 EUR) in predložen dokaz račun št. 200501000306 z dne 29. 11. 2005 (priloga A2), na katerem so navedene vse postavke, je omenjeni ugovor presplošen in v ničemer konkretiziran, zato se sodišče prve stopnje v presojo le-tega upravičeno ni spustilo. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Slednjega pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru upoštevaje 453. člen ZPP ni ugotovilo.

Neutemeljene so pritožbene trditve: - da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da običajno vsaj 30 dni od prejema blaga do odpreme skladiščenja ne zaračunajo ter da je toženo stranko glede stroškov skladiščenja prvič obvestil približno mesec in pol po prvi odpremi blaga in

da bi bila glede na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke le-ta upravičena le do višine najemnine, ki jo je sama plačevala, to je do plačila zneska za 12 m² in obdobje 19 mesecev po mesečni postavki 5,63 EUR/m², saj se v primeru neprerekanih dejstev sodišču prve stopnje v dokazno oceno le-teh ni potrebno spustiti (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Glede DDV, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je skladno s 3. točko 1. odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) predmet obdavčitve tudi opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka davčni zavezanec (ID številka: SI XXX), iz pritožbenemu sodišču dostopnih podatkov Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES; www.ajpes.si) pa izhaja, da ima tožeča stranka registrirano tudi dejavnost skladiščenja. Vsled navedenega je tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na DDV, utemeljen.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo se tako izkaže kot pravilna.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi zgoraj navedenega v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo.

O pritožbenih stroških Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (400 točk), ni pa ji priznalo nagrade iz naslova „končno poročilo stranki“, ker je to strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v tretjem odstavku 13. člena OT. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (3,67 EUR) ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožeče stranke 224,72 EUR.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te odločbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 458. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP naložilo toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke v paricijskem roku 8 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.