Jedro

Upravičenca po citirani pravnomočni odločbi sta prav pokojna zakonca, kar pomeni, da so predmetne nepremičnine prešle v njuno premoženje. S tem pa so bili izpolnjeni pogoji za uvedbo zapuščinskega postopka glede tega premoženja, pri čemer je pravna podlaga glede na naravo predmeta zapuščine prav 8. člen ZPVAS,

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da postane zapuščina pokojnih po 8. členu Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic – ZPVAS last občine (pod I. izreka); zapuščino predstavlja nepremičnina parc. št. 1397/2, vl. št... k.o..., last pokojnih vsakega v deležu 5007/208794 (pod II. izreka).

Proti sprejeti odločitvi se po pooblaščencu pritožujeta V. in B.G., ki sta se v predmetnem zapuščinskem postopku priglasila kot pravna naslednika pokojnih, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata da izpodbijani sklep o dedovanju ne izpolnjuje formalnih pogojev glede osebnih podatkov zapustnikov, ki so obligatorni, prav tako pa je v nasprotju z določili Zakona o dedovanju – ZD odločeno o dedovanju obeh zakoncev, čeprav je J.P. preživela svojega moža M.P.. Pritožnika sta se priglasila k dedovanju, vendar sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo niti njunih identifikacijskih podatkov, niti ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj pritožnika nista dediča, zaradi česar sklepa ni moč preizkusiti. Nadalje pritožnika obširno pojasnjujeta podlago njunega zahtevka do predmeta zapuščine, pri čemer se sklicujeta na kupno pogodbo z dne 15.04.1969, sklenjeno med zapustnikoma kot prodajalcema in staršema pritožnice B.G. kot kupcema ter izročilno pogodbo z dne 04.10.2000, s katero sta starša pritožnice izročila lastno premoženje pritožnikoma. Na tej pravni podlagi je upravni organ v celotnem upravnem postopku, ki je potekal zaradi vračila odvzetih nepremičnin, štelo pritožnico za vlagateljico in hkrati tudi za upravičenko. Lastništvo na nepremičninah, ki so bile predmet citirane „kupne“ in izročilne pogodbe, je namreč glede na ugotovitve v upravnem postopku (vsebina zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige za vl. št.... k.o...) vezano na solastniški delež na nepremičninah (predmet zapuščine), ki so bile odvzete Agrarni skupnosti. Zaradi navedenega bi bilo potrebno sporno premoženje vrniti pritožnikoma in ne uvesti dedovanja po pokojnih oz. bi moralo sodišče prve stopnje na predlog pritožnikov na opisani pravni podlagi dovoliti vknjižbo lastninske pravice na vrnjenem premoženju na pritožnika. Upravna enota je v postopku vračanja premoženja kot nesporna pravna naslednika štelo pritožnika in je odločba pravnomočna, zaradi česar pomeni izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča poseg v priznano pravico. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj v obravnavanem primeru ne gre za pravni položaj iz 8. člena ZPVAS, ko dediči ne bi uveljavljali vračanja lastninske pravice (in bi zato premoženje prešlo v last občine), ampak gre za položaj pravnih naslednikov, ki pa niso nujno dediči. Na podlagi navedenega pritožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da „razveljavi izpodbijani sklep o dedovanju in postopek ustavi, saj zapustnika nista zapustila premoženja, ker je potrebno premoženje vrniti pravnima naslednikoma – pritožnikoma“. Zahtevata tudi povračilo nastalih stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Občina na vročeno pritožbo ni podala odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 163. členom ZD), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljen dejanski stan pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Glede pritožbeno smiselno uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je ugotoviti, da ima izpodbijani sklep razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je tudi moč preizkusiti, zaradi česar je tozadevna pritožbena graja neutemeljena. Neuspešno pa pritožnika uveljavljata tudi relativno bistveno kršitev določbe 214. člena ZD. Drži sicer, da izpodbijani sklep nima popolnoma vseh osebnih podatkov o zapustnikih, kot so navedeni v prvi točki drugega odstavka navedenega člena, vendar navedeno na pravilnost in zakonitost sklepa po prepričanju pritožbenega sodišča ni vplivalo, saj podatki, ki v sklepu so navedeni (ime in priimek, datum rojstva in smrti, naslov zadnjega prebivališča) omogočajo nedvoumno identifikacijo obeh pokojnih, medtem ko na vsebinsko odločitev o prehodu zapuščine navedena pomanjkljivost sploh ne more vplivati.

V obravnavani zadevi gre za izvedbo zapuščinskega postopka po pokojnih, ki sta bila sicer zakonca, pri čemer je predmet zapuščine nepremično premoženje, ki jima je bilo kot upravičencema vrnjeno z odločbo Upravne enote, št. 32110-177/92 z dne 15.02.2005, ki je postala pravnomočna dne 12.03.2005. Pritožbeno stališče, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom odločilo o dedovanju obeh pokojnih (zakoncev), čeprav je en umrl pred drugim, zaradi tega v nasprotju z določili ZD, je zmotno. Navedeno ne predstavlja ovire, da bi se moglo z enim sklepom odločiti o dedovanju po obeh pokojnih in to ne glede na to, da je J.P. svojega moža preživela. To ima sicer za posledico, da bi prišla slednja v poštev kot njegova (edina) zakonita dedinja, vendar je tudi sama preminila, sodišče pa je ugotovilo, da nista zapustila nobenih potomcev kot tudi ne drugih živečih dedičev, ki bi lahko dedovali po njima, zato sprejeta odločitev o prehodu zapuščine na občino, ob predpostavki izpolnjevanja drugih materialnopravnih pogojev (kar bo predmet presoje v nadaljevanju), kot taka ni v nasprotju z določili ZD. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa še pojasnilo, da osebe, ki so se priglasile k dedovanju, niso dediči ampak le „prevzemniki kmetije po pogodbi o preužitku po obeh pokojnih“. Kljub temu, da teh oseb ni označilo z identifikacijskimi podatki, kot pravilno ugotavljata pritožnika, je glede na podatke spisa in trditve samih pritožnikov jasno, da se navedeno nanaša prav na njiju. Tako je sklep moč preizkusiti, prav tako pa je iz zgoraj navedene argumentacije moč zaključiti, zakaj pritožnika nista dediča (ker sta le prevzemnika kmetije na pravnoposlovni podlagi), čeprav to izhaja že iz njunih lastnih trditev o podlagi njunega upravičenja do predmeta zapuščine. Ker pritožnika s pokojnima nista v nobenem sorodstvenem razmerju (kot podlagi za zakonito dedovanje), prav tako pa svoje pravice ne opirata na oporočno razpolaganje pokojnih, ne moreta priti v poštev kot dediča slednjih.

Neutemeljena so nadalje pritožbena izvajanja v zvezi s predmetom zapuščine in upravičenji pritožnikov do le-tega. Drži sicer, da je pritožnica v upravnem postopku nastopala kot pravna naslednica po R.F., ki je bil skupaj z R.Š. vlagatelj zahteve za vrnitev podržavljenega premoženja za upravičenca – pokojna M. in J.P., kar izhaja iz zgoraj citirane odločbe UE, kar pa ne pomeni, da sta na podlagi te odločbe pritožnika upravičena do vrnjenega premoženja oz. da le-to ne bi smelo biti predmet dedovanja po pokojnih, kot to zmotno zatrjujeta pritožnika. Bistveno v zadevi je namreč že zgoraj omenjeno dejstvo, da sta upravičenca po citirani pravnomočni odločbi prav pokojna zakonca P., kar pomeni, da so predmetne nepremičnine prešle v njuno premoženje. S tem pa so bili izpolnjeni pogoji za uvedbo zapuščinskega postopka glede tega premoženja, pri čemer je pravna podlaga glede na naravo predmeta zapuščine prav 8. člen ZPVAS, katerega je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče uporabilo pravilno. Iz vsebine tega določila namreč med drugim izhaja, da se v primeru, če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev, po tem zakonu vrnjene pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje izvede dedovanje po zakonu o dedovanju. V tej zvezi zato ni slediti zatrjevanjem pritožbe, da pokojna nista zapustila premoženja in da se dedovanje ne bi smelo uvesti. Prav tako ne drži, da izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pomeni poseg v priznano pravico pritožnikov po odločbi UE, saj slednja kot že rečeno nista upravičenca po tej odločbi, z le-to pa tudi ni bilo pravnomočno odločeno o pravnem nasledstvu, kot sta zmotnega stališča pritožnika. Na dejstvo, da je UE pritožnico v upravnem postopku „štelo za pravno naslednico“, seveda zapuščinsko sodišče v ničemer ni vezano, temveč je v skladu z že zgoraj citirano določbo 8. člena ZPVAS o dedovanju (pravnem nasledstvu) dolžno odločiti na podlagi določil ZD. Ker dedičev po pokojnih ni, je odločitev o tem, da predmetna zapuščina preide v last občine, na katere območju nepremičnine ležijo, materialnopravno pravilna (smiselna uporaba šestega odstavka 8. člena ZPVAS). V tej zvezi je še pojasniti, da se situacija, na katero se v zvezi z določilom šestega odstavka 8. člena ZPVAS sklicujeta pritožnika, t.j. da ostanejo oz. postanejo nepremičnine last občine, (le) če prejšnji člani agrarne skupnosti, njihovi dediči oz. pravni nasledniki (kamor sebe štejeta pritožnika) ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, nanaša na vračilo nepremičnin upravičencem v upravnem postopku pred upravnim organom po določilih ZPVAS, kjer pa sta bila, kot že obrazloženo, kot upravičenca za vrnitev določena pokojnika in ne pritožnika.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 174. člena ZD, po katerem načeloma vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.