Jedro

Izpodbijani pravnomočni sklep se ne opira na kakršnekoli izjave tujcev, ki so pobegnili iz azilnega doma, torej njihove izjave niso dokaz v tem postopku in tujci ne predstavljajo obremenilnih prič, zato obdolžencu ni mogla biti kršena pravica do njihovega zaslišanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je ob vloženi obtožnici zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep so iz vseh zakonskih razlogov zahtevo za varstvo vložili obdolženčevi zagovorniki in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj zahtevi ugodi in odrejeni pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom. Slednji so se o njem izjavili in vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Navedbe, da obdolženec ni vedel, da tujci ne posedujejo dovoljenj za vstop v državo in da z njimi ni komuniciral, s katerimi skušajo vložniki izpodbiti utemeljen sum, so usmerjene v nasprotovanje ugotovljenim dejanskim okoliščinam, kar ne predstavlja razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Nadalje vložniki trdijo, da naj bi bila obdolžencu kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič, ker turški državljani, ki naj bi jih prevažal, pred sodiščem niso bili zaslišani. Kot izhaja iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, so tujci zapustili azilni dom in posledično res niso bili zaslišani. Pri tem sta nižji sodišči pravnomočno ugotovili,1 da zbrano dokazno gradivo, tudi v odsotnosti izjav tujcev, v tej fazi postopka zadošča za dejanski zaključek, da je podan utemeljen sum. Ključno je, da se izpodbijani pravnomočni sklep ne opira na kakršnekoli izjave tujcev, torej njihove izjave niso dokaz v tem postopku in tujci ne predstavljajo obremenilnih prič, zato obdolžencu ni mogla biti kršena pravica do njihovega zaslišanja.

7. Nazadnje zagovornica nasprotuje tudi begosumnosti in sorazmernosti odrejenega ukrepa, pri čemer ostaja na ravni pavšalnega nasprotovanja presoji relevantnih dejanskih okoliščin, s čimer, kot že pojasnjeno, v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uspeti.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo obdolženčevi zagovorniki, niso podane, zahteva pa je v večjem delu podana iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in s 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Tč. 9 prvostopenjskega in tč. 5 drugostopenjskega sklepa.