Jedro

Iz ugotovitve, da je imel zavarovanec v krvi več kot 0,5 odtisočkov alkohola, na katero je revizijsko sodišče vezano, izhaja ob uporabi splošnih pogojev pogodbe zaključek, da je zavezanec izgubil zavarovalne pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zavrovalnine v višini 8.000.000 SIT ter tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 53.967 SIT. Ugotovilo je, da je bil tožnik v času prometne nezgode pod vplivom alkohola, zaradi česar je izgubil zavarovalne pravice po pogojih AO plus 97. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Navaja, da je očitek tožniku, češ da je odklonil preizkus alkoholiziranosti, neutemeljen in neprimeren, upoštevaje dejstvo, da je tožnik zaradi posledic nesreče paraplegik, kar pomeni, da je bil po nesreči v strašanskem šoku. Nečloveška je navedba sodišča, da je bil pri tem, ko je odklonil preizkus, "zavesten svojega ravnanja".

Glede na to, da se obe sodišči ukvarjata z vprašanjem, ali je bil tožnik pod vplivom alkohola, obenem pa so se izvajali dokazi o tem, kolikšna naj bi bila stopnja alkohola v tožnikovi krvi, ni mogoče trditi, da je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti. Gre za logično nasprotje v sodbi.

Revizija pritožbenemu sodišču dalje očita, da je napačno uporabilo pravilo o nedovoljenih pritožbenih novotah. Gre za pritožbeno navedbo, da so bili v času, ko je bila tožniku odvzeta kri, "obravnavani trije pacienti, in, da je prišlo do zamenjave vzorcev." S tem vprašanjem se je ukvarjalo že sodišče prve stopnje na šesti strani obrazložitve in zatorej ne gre za pritožbeno novoto. Ker pa je pritožbeno sodišče izhajalo s takšnega, napačnega stališča, se s to pritožbeno navedbo ni ukvarjalo. To predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

Obe sodišči se sklicujeta na izvedenski mnenji S. K. in B. Ž., pri tem pa povzemata zgolj tiste zaključke in navedbe, ki gredo v škodo tožeče stranke, prezreta pa tiste zaključke in navedbe, ki zaključke izvedencev izpodbijajo, posledično pa izpodbijajo tudi samo sodbo. Ker se nobeno od sodišč ni opredelilo do navedb, ki bodo navedene v nadaljevanju, je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka, saj mnenji nista povzeti in uporabljeni tako, kot sta zapisani, torej v celoti. Revizija nato povzema posamezne dele izvedenskega mnenja izvedenca Ž. Tako izpostavi del, v katerem izvedenec razlaga, da je dokaz za vinjenost drugih dveh pacientov tega dne tudi podatek v zdravstveni dokumentaciji, da jima je lečeči zdravnik odredil terapijo za infuzijo levuloze oziroma glukoze. Nato revident sklepa, da je "nesporno da tožeča stranka ni dobila predoperativne terapije z levulozo, kar pomeni, da tožnik očitno ni bil pod vplivom alkohola. Nobenega razloga namreč ni, da bi dva izmed pacientov, ki sta ležala v isti sobi kot tožnik, dobila predoperativno terpaijo, tožnik pa ne".

Nobeno izmed sodišč se ni izjasnilo niti o zapisu izvedenca, ki so v prid tezi, da tožnik ni bil vinjen. Gre namreč za podatke o ugotovitvah lečečega zdravnika dr. F., ki je v razgovoru s poškodovancem prišel do ugotovitve, da le-ta v resnici ni bil vinjen, čeprav je toksikološka preiskava krvi govorila drugače. Prav zaradi tega naj bi mu tudi ne bila odrejena predoperatvina terapija z levulozo ali z glukozo ter pri njem tudi ni bil izpolnjen protokol raziskovalne naloge o akutnem alkoholnem opoju. Glede na to, da naj bi imeli vsi trije približno enako stopnjo alkohola v krvi, je jasno, da ni nobenega razloga za različno obravnavanje enakih situacij. To pa po mnenju revidenta očitno pomeni, da tožnik ni bil vinjen.

Ker v spisu ni podatka o tem, ali obstaja strokovni razlog, da se osebe z domnevno enako stopnjo alkohola obravnavajo drugače, je izvedensko mnenje nepopolno, s tem pa tudi sodba. Revizija opozarja na izvedenčev zapis, da se takšne stopnje alkoholiziranosti praviloma pred izkušenim zdravnikom ne da skriti, dr. F. pa naj bi bil izkušen.

Nazadnje revizija opozarja še na nasprotje, ki je v tem, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je tožnik zavestno odklonil preizkus alkoholiziranosti, hkrati pa izvedenec Ž. dopušča možnost, da se je dr. F. v oceni vinjenosti zmotil, ker naj bi šlo pri tožniku za tako hude poškodbe, ki bi lahko prikrile njegovo vinjenost. Tako se po eni strani trdi, da naj bi bil tožnik priseben, po drugi strani pa naj bi teža njegovih poškodb prikrila njegovo vinjenost. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Revizijski preizkus je zato omejen na preizkus pravilne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), stranke pa lahko uveljavljajo tudi posamezne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje napadajo, se z njim ne strinjajo, ga obhajajo ali pa se sklicujejo na dejstva, ki v njem niso zaobsežena, so zato neupoštevne ter niti ne terjajo odgovora revizijskega sodišča. Tožnik je v obravnavani zadevi uveljavljal plačilo zavarovalnine na podlagi zavarovalne pogodbe sklenjene po pogojih AO plus 97. Tožena stranka je ugovarjala, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice, ker je sprva odklonil preizkus alkoholiziranosti, ko pa mu je bila kasneje v bolnišnici odvzeta kri, se je izkazalo, da je alkoholiziran. Celoten postopek je bil tako osredotočen na ugotavljanje odločilnega dejstva, ali je bil tožnik v času nezgode alkoholiziran ter je v skladu z določili splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je imel tožnik v času nezgode v krvi več kot 0,5 odtisočkov alkohola v krvi. Prav tako pa sta zavrnili možnost, da bi po odvzemu krvi prišlo do zamenjave vzorcev. K temu sta dodali še ugotovitev, da so bili vsi trije vzorci operirancev tisti dan podobni, tako, da bi tudi pri sicer teoretično mogoči zamenjavi, tožnikov rezultat krvne preiskave vseeno pokazal nedovoljeno stopnjo količine alkohola v krvi. Na ugotovljeno dejstvo, da je imel tožnik v krvi več kot 0,5 odtisočkov alkohola, je revizijsko sodišče vezano.

Revizija izpostavlja posamezne prvine dokaznega postopka (izvedenskega mnenja), nakar izpelje postopek sklepanja, ki bi moral dati po njenem mnenju ugotovitev, da toženec ni bil pod vplivom alkohola. Takšno revizijsko prizadevanje predstavlja uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V nadaljevanju sicer skuša prikazati, da gre za obstoj bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, češ da sta sodbi neobrazloženi, ker se do posameznih delov izvedenskega mnenja nista opredelili. Na ta način skuša skozi revizijski razlog bistvene kršitve spodbijati ugotovljeno dejansko stanje oziroma prikazati njegovo nepopolnost. Vendar pa pri tem revizija ne more biti uspešna. Sodbi sodišč prve in druge stopnje imata razloge o vseh pravnorelevantih dejstvih, tj. dejstvih, na katera pravni red navezuje pravne posledice. Miselna pot obeh sodišč je razvidna ter omogoča njun preizkus. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

Prav tako neutemeljen je tudi očitek procesne kršitve sodišču druge stopnje, ker bi naj kot novoto napačno opredelilo pritožbeno navedbo o tem, da so bili v času, ko je bila tožniku odvzeta kri, obravnavani trije pacienti ter je vsled tega prišlo do zamenjave vzorcev.

Revizijski očitek predstavlja očitno sprenevedanje že zato, ker je pritožbeno sodišče na navedeno pritožbeno navedbo vsebinsko odgovorilo na 3. strani obrazložitve. Kot nedovoljeno pritožbeno novoto pa je opredelilo neko drugo dejansko navedbo in ne to, ki jo sedaj ponuja revizija. Nedovoljeno pritožbeno novoto je predstavljala trditev, da je bila v istem času vzeta kri še drugim pacientom in ne le trem ter da bi tako lahko prišlo do zamenjave tudi z njimi.

Nazadnje pa revizijsko sodišče še ugotavlja, da v izpodbijanih sodbah ni podanih notranjih nasprotij, ki bi onemogočale njun preizkus.

Ugotovitvi, da je tožnik najprej odklonil preizkus alkoholiziranosti, nato pa mu je bila v bolnišnici kri vseeno odvzeta, preizkus pa je pokazal, da je tožnik znatno presegel dovoljeno količino alkohola v krvi (na katero se navezuje tudi pogodbeno določilo), se prav nič ne izključujeta. Res pa je, da je dejstvo odklonitve preizkusa postalo naknadno pravno nepomembno, saj je pogodbeno domnevo o alkoholiziranosti nadomestila njena laboratorijska ugotovitev. To pa obenem pomeni, da so vse navedbe, ki se nanašajo na vprašanje odklonitve preizkusa alkoholiziranosti, za odločitev nepomembne in ne terjajo revizijskega odgovora.

V skladu z 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo.