Jedro

Očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) podaljšalo pripor zoper obdolženega A. A. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ter obdolženca izpusti na prostost.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju z zagovornico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita v vloženi neposredni obtožnici, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz vseh dokazov, na katerih vložena obtožnica temelji ter so bili zbrani tekom predkazenskega postopka. Vsebino vseh dokazov, na podlagi katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na straneh od 3 do 6.

6.Zagovornica v pritožbi napada obstoj utemeljenega suma in navaja, da v konkretnem primeru sploh ni izkazano, da bi obdolženec kitajske migrante dejansko pripeljal v Italijo, v kolikor ne bi bil ustavljen v V. Po oceni obrambe gre pri zaključku sodišča, ki sicer temelji na izpovedbah migrantov, da je bila ciljna država Italija, za čisto domnevo sodišča, ki ni v ničemer podprta. Vendar pa pritožbeno sodišče na tovrstne pritožbene navedbe odgovarja, da je kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 dokončano, ko storilec v okviru svojega prispevka pri nezakoniti migraciji tujcev le-te prevzame v svoje vozilo in jih odpelje proti namembni destinaciji. Za izpolnitev zakonskega znaka "spravil čez ozemlje države" ni potrebno, da storilec spravi tujce čez celotno ozemlje države do druge namembne države, temveč je kaznivo dejanje dokončano že s samim premikom tujcev znotraj države.¹ Pritožbene trditve, da ni izkazano, da bi obdolženec tujce dejansko pripeljal v Italijo, so vsled navedenega neutemeljene.

7.Po mnenju zagovornice nadalje niso izpolnjeni zakonski znaki po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj je zakonski znak "ukvarjanje" izpolnjen, ko gre za ponavljajočo se in načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec ilegalne pribežnike spravi čez mejo več kor enkrat, kar pa naj ne bi bilo izkazano v konkretnem primeru. Glede tovrstnih pritožbenih pomislekov pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stori: (i) kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali (ii) kdor enega ali več takih tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. Zakonski znaki kaznivega dejanja so določeni alternativno, zato kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja.² Očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je torej podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna.³ Navedeni očitki pritožnice tako ne držijo, saj ima ravnanje obdolženca na ravni utemeljenega suma vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, naj bi namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi zase in druge spravil na ozemlje in prevažal po ozemlju Republike Slovenije. Verjetnost, da je obdolženec imel namen pridobiti premoženjsko koristi, pa je, kljub nasprotovanju zagovornice, po presoji drugostopenjskega sodišča večja od verjetnosti, da tega namena ni imel, pri čemer zakon tudi ne določa, da morajo biti dejanja izvršena proti plačilu, temveč, kot pojasnjeno, zadostuje namen pridobitve premoženjske koristi. Iz konkretnega primera (in ne zgolj na podlagi sklepanj iz drugih primerov, kot to zmotno navaja obramba) izhaja, da je priča D. D. povedal, da se je organizatorju poti ob prihodu v Italijo zavezal plačati 50.000,00 EUR kitajskih juanov, kar je približno 6.000,00 EUR (za celo pot, kar izpostavi obramba), prav tako so tujci povedali, da so obdolžencu plačali za bencin. Navedeno vendarle omogoča življenjsko logičen zaključek, da bi tudi obdolženec prejel plačilo za opravljeno nalogo oz. da nezakonitega prevoza ne bi opravil, če ne bi tudi sam prejel plačila. Ob navedenem je tako podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje z namenom pridobitve premoženjske koristi.

8.Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer svoj zaključek o tem, zakaj in na podlagi česa šteje, da je obdolženec deloval v okviru hudodelske združbe, prepričljivo in obsežno obrazložilo. Pri tem ne gre spregledati, da so tujci povedali, da obdolžencu ob vstopu v vozilo niso povedali cilja, temveč je to že vedel (tako je povedala B. B., C. C. pa je povedal, da so mu rekli zgolj besedo "Italy"), da so prejeli navodila, kje in kdaj jih bo čakal obdolženec (C. C. je povedal, da jim je o tem, kje jih bo čakal voznik, povedal prejšnji voznik, s katerim so pripotovali na Hrvaško, Č. Č. pa je povedala, da je prejela navodila za pot do Italije), obdolženec pa jim je v avtomobilu nakazal, da morajo imeti sklonjene glave oz. naj imajo kapuce. Iz izpovedbe C. C. izhaja tudi, da je voznik ves čas vožnje z nekom komuniciral po telefonu. Tako je tudi po oceni drugostopenjskega sodišča očitno, da naj bi bil obdolženi član dobro organizirane hudodelske združbe, kjer so bile vloge jasno razdeljene, na kar kažejo izpostavljene izpovedbe tujcev, iz katerih izhaja, da so imeli med potjo organiziranih več prevoznikov in nastanitev in da so prejemali navodila, kdaj in kje jih čaka naslednji prevoznik, eden od katerih je bil ravno obdolženec. Ob tem pa je potrebno poudariti tudi ugotovitve, pridobljene iz podatkov DARS, da je bila vinjeta za vozilo, s katerim je obdolženec prevažal tujce, kupljena dne 19. 11. 2025 na bencinskem servisu v K., dan pred tem pa je bil obdolženec tudi kontroliran s strani policije, kot kažejo policijske evidence na avtocestnem počivališču Zima v smeri Ljubljana-Maribor, dosedanji podatki pa tudi izkazujejo, da je obdolženec od najema vozila 9. 11. 2025 pa do ogleda vozila po sedaj očitanem kaznivem dejanju dne 21. 11. 2025 prevozil kar 6.280 km.

9.Ne držijo pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru na ravni utemeljenega suma ni izkazan zakonski znak izpostavljanja nevarnosti za življenje ali zdravje po šestem odst. 308. člena KZ-1. Glede na to, da naj bi obdolženec v osebnem avtomobilu za 5 oseb prevažal 5 tujcev, pri čemer so bili nagneteni na sedežih zadaj in niso bili pripeti z varnostnim pasom, od njih pa je zahteval tudi, da so bili sklonjeni, po poskusu zaustavitve s strani policije pa je bežal pred policisti, vijugal po cesti in kljub nasproti vozečim vozilom prehiteval vozila, med drugim tudi po avtocesti, kjer so hitrosti višje, vozil pa je tudi po travnati površini, kjer je zaradi razmočenosti terena z avtom tudi obstal, je po oceni pritožbenega sodišča nevarnost za življenje ali zdravje na ravni utemeljenega suma podana. Na to presojo pa ne vplivajo pritožbene navedbe, da se tujci sami niso pripeli z varnostim pasom oz. da 5 oseb v vozilu ni bilo nagnetenih.

10.Sodišče prve stopnje je, glede na vse navedeno, pravilno ocenilo, da obdolženec tujcev nikakor ni prevažal po naključju ali ne vedoč, da gre za ilegalne prebežnike brez ustreznih dovoljenj za vstop ali bivanje v R Sloveniji oz. da je prevoz opravil kakorkoli drugače kot član hudodelske združbe in vse z namenom pridobitve premoženjske koristi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tako verjetnost, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni in se ni mogoče strinjati s stališčem zagovornice, da utemeljen sum ni podan.

11.Nobenega dvoma ne more biti v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti, kar vse je utemeljilo v 8. točki pritožbeno izpodbijanega sklepa. Gre namreč za državljana Gruzije, kjer naj bi imel stalno prebivališče, na Slovenijo pa ga ne vežejo prav nobene navezne okoliščine. Na utemeljeno podlago za resno in konkretno nevarnost pobega pa kažejo tudi konkretne okoliščine, da je pred policijo že zelo vztrajno bežal in tudi okoliščina, da mu za očitano kaznivo dejanje grozi kazen zapora od 3 do 15 let ter denarna kazen. Pavšalno nasprotovanje zagovornice obstoju tega pripornega razloga je v celoti neutemeljeno.

12.Utemeljeni so razlogi sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pri čemer je v 9. točki izpodbijanega sklepa ugotovilo in opisalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki so podane v sferi obdolženca in ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval, glede teh okoliščin pa se od odreditve pripora dalje ni spremenilo nič relevantnega in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša. Objektivne okoliščine utemeljuje že sama teža, način in okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja, subjektivne okoliščine pa negativne osebne lastnosti obdolženca, ko naj bi ga motivirali finančni vzvodi, koristoljubnost ter okolje in razmere, v katerih živi. Četudi je obdolženec po lastni izjavi nekaznovan, zgolj ta okoliščina, ob vseh izkazanih in opisanih okoliščinah v prvostopenjskem sklepu, na presojo ponovitvene nevarnosti ne vpliva. Obdolženec je nedvomno izkazal tudi negativne osebne lastnosti in nespoštovanje družbenih norm, je pa tudi brez večjega premoženja, nezaposlen in se preživlja s priložnostnimi deli, zato je utemeljeno sklepati, da si finančna sredstva za življenje pridobiva tudi s kriminalno dejavnostjo. Teh zaključkov pa tudi pritožbene navedbe (da so tovrstni zaključki zgolj špekulacija sodišča, da obdolženec ni pričakoval zaslužka in da je sodišče odločalo arbitrarno) niso postavile pod vprašaj.

13.Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve tudi jasno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo zaključek, da je pripor pri obdolžencu neogibno potreben, nujen in sorazmeren v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico posameznika do osebne svobode. Zagovornica zmotno trdi, da je obrazložitev prvega sodišča pomanjkljiva in neustrezna in da storitev kaznivega dejanja sama po sebi še ne pomeni neposrednega ogrožanja varnosti ljudi. Sodišče prve stopnje je namreč razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja predmetnega postopka oz. ponovil istovrstnega kaznivega dejanja (obdolženec nima prebivališča v Republiki Sloveniji, zato ukrep javljanja na policijsko postajo in obljuba, da ne bo zapustil bivališča, kot tudi hišni pripor, ne pridejo v poštev). Pripor za zagotovitev nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka in varstva javnega reda in miru ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za kaznivo dejanje, je tako edini primeren in sorazmeren ukrep, ki nedvomno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno pravico do osebne svobode. Zaključki prvega sodišča pa ne temeljijo zgolj na posplošenih in nekonkretiziranih navedbah, ki bi lahko veljale prav za vsak primer kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja (pritožba izpostavlja sodbo VS RS I Ips 285/2002, vsebina katere je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru v celoti spoštovana).

14.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornice obdolženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Tako tudi Sodba VS RS I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022.

2Tako tudi Sodba VS RS XI Ips 38716/2016-80 z dne 20. 10. 2016.

3Tako tudi Sodba VSK III Kp 79989/2022 z dne 14.12.2023.