Jedro

Vložnik mora izpolnjevati pogoje za izplačilo sredstev do odločitve toženke o vprašanju upravičenosti do izplačila nadomestila. Ker je toženka ob odločanju ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja obstoja overjene kupoprodajne pogodbe za stanovanje, je lahko tožnikovo zahtevo za izplačilo sredstev zavrnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za izplačilo pripadajočih nepovratnih državnih sredstev v višini 2.597,47 EUR, ugotovljenih z odločbo št. 35203-114/2008-JV z dne 17. 2. 2009. V obrazložitvi je navedla, da je bilo z odločbo z dne 17. 2. 2009 ugotovljeno, da je tožnik upravičen do nepovratnih državnih sredstev v skladu s 173. členom Stanovanjskega zakona (SZ-1). Tožnik je vložil zahtevo za izplačilo nepovratnih državnih sredstev. Toženka je v obravnavani zadevi odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe I U 1182/2015 z dne 29. 3. 2016. V ponovnem postopku pa je tožnik dne 6. 7. 2016 posredoval upravnemu organu poleg ostalih zahtevanih listin tudi sporazumno prekinitev pogodbe z dne 6. 5. 2016, iz katere izhaja, da pogodbeni stranki soglasno prekinjata prodajno pogodbo, sklenjeno dne 3. 4. 2015, z aneksom, ker ni prišlo do izplačila denarnih sredstev za izpolnitev vseh dogovorov, sklenjenih v pogodbenem sporazumu. Glede na navedeno ugotavlja, da vlagatelj ni upravičen do izplačila materialnih ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1, saj prodajna pogodba, ki je bila priložena zahtevi, ne velja več, ker sta jo pogodbeni stranki prekinili.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka z odločbo z dne 13. 7. 2015 zahtevo tožnika v celoti zavrnila. Tožnik je zoper odločbo sprožil upravni spor, v katerem je Upravno sodišče s sodbo I U 1182/2015 z dne 29. 3. 2016 tožnikovi tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku pa je toženka spet sprejela nezakonito odločitev. Spregledala je, da je Upravno sodišče o relevantnih vprašanjih v svoji sodbi že zavzelo stališče, ki bi ga bilo v ponovnem odločanju potrebno upoštevati. Pojasnilo je, da je eventualna nedograjenost kopalnice glede na drugi odstavek 173. člena SZ-1 nerelevantna. Prav tako je pojasnilo, da se kot stanovanje šteje zaključena celota, ki je sestavljena iz prostora ali dela prostora, namenjena bivanju, spanju, pripravljanju hrane, uživanju hrane in osebni higieni. Soba v stanovanjski hiši, ki jo je kupil tožnik, ustreza vsem navedenim kriterijem. Glede na navedeno bi morala toženka v ponovnem odločanju upoštevati zgornja stališča in zahtevi ugoditi. Izpodbijana odločba pa ne vsebuje razlogov, zakaj soba, ki je bila predmet nakupa, ne ustreza funkcionalni stanovanjski enoti, s čimer je ponovno zagrešena procesna kršitev. Glede na obrazložitev Upravnega sodišča ni nobenega dvoma, da kupljena soba ustreza prostoru, kjer bi tožnik lahko bival. V izpodbijani odločbi je kot razlog za zavrnitev omenjena sporazumna prekinitev prodajne pogodbe, ki je bila podpisana dne 6. 5. 2016. Ta okoliščina pa ni pravnorelevantno dejstvo za odločitev v predmetni zadevi. Tožnik je sklenil prodajno pogodbo in ob predložitvi le te so bili izpolnjeni vsi pogoji za izplačilo pripadajočih nepovratnih državnih sredstev. V odločbi za dodelitev sredstev ni določeno, koliko časa mora upravičenec biti lastnik stanovanja. Tožnik je sklenil veljavno prodajno pogodbo, ker ni prejel pripadajočih sredstev, je v posledici moralo priti do prekinitve pogodbe, kar pa ne pomeni, da tožniku sedaj sredstva ne pripadajo. Zaradi nepravilne prve ugotovitve toženke je bil tožnik primoran sprožiti upravni spor, kar je zadevo zavleklo, sredstva pa bi morala biti odobrena že v prvi podaji zahteve. Tožnik je v ponovljenem postopku predložil tudi sklenjeni aneks, kjer je predmet pogodbe opredeljen, opredelitev pa je s svojim podpisom potrdil tudi prodajalec, kar bi toženka morala šteti kot relevanten dokaz v zadevi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi zahtevku za izplačilo v višini 2.597,47 EUR oziroma podrejeno odpravi odločbo, in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih razlogih iz odločbe, da ob sporazumni prekinitvi pogodbe več ne obstoji pogoj iz sedmega odstavka 173. člena SZ.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka na podlagi sporazumne prekinitve pogodbe, sklenjene dne 3. 4. 2016, z dne 6. 5. 2016, imela podlago za zavrnitev izplačila dela sredstev, ugotovljenih z odločbo z dne 17. 2. 2009. 6. Na podlagi določbe drugega odstavka 173. člena SZ-1 lahko potem, ko je bila stanovanjska stavba ali stanovanje odvzeto po predpisih o podržavljenju ali zaplenjenju, vrnjeno prvotnemu lastniku, najemnik na takem stanovanju uveljavlja pravico po tem zakonu, bodisi za nakup stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v petih letih od uveljavitve tega zakona oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve tega zakona postopek denacionalizacije še ni končan. V tretjem odstavku istega člena je določena višina nadomestila in zavezanci za izplačilo. Na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1 ministrstvo, pristojno za stanovanjske zadeve, ugotavlja upravičenost do pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka tega člena ter višino nadomestila po posameznih zavezancih z izdajo odločbe, ki jo prejmejo vsi zavezanci za izplačilo nadomestila, lastnik in najemnik. Zavezanci iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 so svoje obveznosti dolžni izpolniti najkasneje v šestih mesecih od popolne vložene zahteve za izplačilo nadomestila, ki mora vsebovati tudi overjeno kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ga (najemnik) kupuje (sedmi odstavek 173. člena SZ-1).

7. V obravnavani zadevi je tožnik v postopku ugotavljanja primernosti kupljenega stanovanja in s tem izpolnitvi pogoja popolnosti vložene zahteve za izplačilo nadomestila, predložil tudi sporazumno prekinitev pogodbe za stanovanje. Tožnik ugovarja, da toženka ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ker je tožnik ob vložitvi zahteve za izplačilo sredstev izpolnjeval pogoje za izplačilo ter je prekinitev pogodbe nerelavantna, saj v odločbi za dodelitev sredstev ni bilo nikjer določeno, koliko časa mora upravičenec biti lastnik stanovanja. Iz predložene prodajne pogodbe in aneksov res izhaja, da je tožnik sklenil zavezovalni pravni posel, vprašljivo je, ali je sklenil tudi razpolagalen pravni posel, nedvomno pa lastninska pravica prodajalca še ni prešla na tožnika (prvi odstavek 49. člena SPZ-1), zato se tožnik neupravičeno sklicuje, da je bil v obdobju od vložitve zahteve za izplačilo sredstev do prekinitve pogodbe 6. 5. 2016 lastnik stanovanja, kar naj bi ga opravičevalo do sredstev.

8. Res sedmi odstavek 173. člena SZ-1 ne zahteva, da bi moral biti najemnik denacionaliziranega stanovanja tudi že lastnik stanovanja ob vložitvi zahteve, zahteva se overjena kupoprodajna pogodba za stanovanje. Vendar pa sodišče meni, da mora vložnik izpolnjevati pogoje za izplačilo sredstev do odločitve toženke o vprašanju upravičenosti do izplačila nadomestila. Ker je toženka ob odločanju ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja obstoja overjene kupoprodajne pogodbe za stanovanje, je lahko tožnikovo zahtevo za izplačilo sredstev zavrnila. Sodišče utemeljuje svoje stališče, da mora biti pogoj obstoja overjene kupoprodajne pogodbe za stanovanje izpolnjen ob odločanju toženke, na teleološki razlagi celotnega 173. člena SZ-1 in iz namena zakonodajalca, ki je v tem, da se sredstva prejšnjim najemnikom izročajo strogo namensko, namenjena so zgolj za reševanje stanovanjskega vprašanja. V primeru tožnika pa do namenske porabe sredstev, za nakup stanovanja, katerega je želel pridobiti na podlagi „prekinjene“ kupoprodajne pogodbe, ne bi prišlo, tožnik pa bi izgubil pravico, ki jo je pridobil z odločbo z dne 17. 2. 2009, ki pa jo bo lahko uveljavil v primeru, kolikor se bo odločil za nov nakup stanovanja. Ob navedeni situaciji, ko vloga tožnika ob odločanju ni bila popolna, so nerelevantna sklicevanja tožnika na sodbo tega sodišča I U 1182/15. 9. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.