Jedro

Toženec je krivdno odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njegov še ne štirinajstletni sin. Njegova krivda je v pomanjkljivi vzgoji, kar je izkazano s sinovim grobim ravnanjem proti šibkejši osebi, pri čemer je toženec v nasprotju s starševskimi vzgojnimi obveznostmi pri sinovem ravnanju celo sodeloval. Take krivdne odgovornosti se toženec med postopkom niti ni skušal razbremeniti.

Izrek

Revizija se v delu o zavrnitvi tožbenega zahtevka in glede pravdnih stroškov zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov, delno pa jih je zavrnilo. Po razveljavitvi prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo enako kot prvič in sicer je tožencu naložilo plačilo odškodnine tožnici S. N. v znesku 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,75 EUR), drugi tožnici in tretjemu tožniku pa vsakemu po 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR). Višji tožbeni zahtevek v znesku 5.400.000 SIT (sedaj 22.533,80 EUR) je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je res prišlo do dogodka, v nadaljevanju katerega je prišlo do smrti A. N., da pa je bil toženec obsojen samo za kaznivo dejanje nasilništva, ne pa tudi za povzročitev smrti. Tožeča stranka je res uveljavljala odškodninski zahtevek na podlagi 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in se sklicevala na odgovornost toženca za dejanje mladoletnega otroka po 165. členu tega zakona. Glede teh razmerij pa prvostopenjsko sodišče ni naredilo jasne in nedvoumne razmejitve. Nižji sodišči nista razumeli izrecnega ugovora glede vprašanja vzročne zveze med dejanjem in tragično posledico - smrtjo. Kazenska sodba je ves čas edina vezna nit pri očitku tožencu in toženčevemu sinu za smrt sina oziroma brata tožnikov. Vzročna zveza se očitno s strani sodišč domneva in ni izkazana. Samo ravnanje, kot se očita toženčevemu sinu ali morda tudi tožencu samostojno ali obema skupaj, ob rednem teku pri normalnih okoliščinah ne pripelje do posledice smrti. Tožencu v kazenskem postopku ni bila očitana odgovornost za smrt in isto velja za toženčevega sina. Zato toženec ne more razumeti protispisnega zaključka, da ni zatrjeval, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče bi moralo ugotoviti najmanj deljeno odgovornost. Tožena stranka se je med postopkom sklicevala na konkretno sodno prakso (sklepa VS RS opr. št. II Ips 217/97 in II Ips 591/99) glede vzročne zveze in uveljavljala najmanj delitev vzročne zveze zaradi bolezenskega stanja A. N.. Tudi izzivanje in pozivanje k pretepu bi se moralo samostojno upoštevati kot sokrivda. Izpodbijana odločitev je zato v nasprotju s številnimi drugačnimi sodnimi odločbami, odločitev prvostopenjskega sodišča pa ima pomanjkljivosti, ki ne omogočajo preizkusa, oziroma je izrek za toženo stranko nerazumljiv, oziroma niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so nejasni. Odločba drugostopenjskega sodišča je nelogična, v nasprotju z listinami in navedbami strank, v njej so protispisne trditve, da toženec sploh ni zatrjeval, da bi škoda nastala brez njegove krivde. Prav to je toženec trdil ves čas. Sodbi sta nezakoniti tudi v delu, kjer je prvostopenjsko sodišče del zahtevka zavrnilo, saj sta sedaj pravnomočni in dokončni dve odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede zneska 5.400.000 SIT. Nepravilna in nezakonita je tudi stroškovna odločitev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Okoliščina, da je bil del tožbenega zahtevka proti tožencu zavrnjen, je tožencu v korist. Isto velja v obravnavanem primeru, ko je bila zavrnitev dvakratna. Toženec nima pravnega interesa za izpodbijanje take zanj ugodne odločitve, zato v tem delu revizija ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija ni dovoljena tudi proti odločitvi o pravdnih stroških, saj ne gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim bi bil postopek končan (384. člen ZPP). Revizijsko sodišče je zato zavrglo revizijo tudi v delu, ko izpodbija sklep o stroških.

V ostalem, torej glede odločitve o prisoji odškodnine za vse tri tožnike, je revizija neutemeljena. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih je preizkusilo pritožbeno sodišče, in na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je dne 29.6.1996 v S. toženčev še ne štirinajstletni sin S. P. podrl na tla sedemnajstletnega A. N., ki je navzven po telesni razvitosti ustrezal desetletnemu otroku. Bolehal je za dedno boleznijo - ciklično fibrozo s prizadetostjo notranjih organov. Toženec je po predhodnem dogovoru s sinom na njegov žvižg prišel na kraj prepira med mladimi in držal ležečega A. N., da ga je njegov mladoletni sin najmanj dvakrat brcnil v predel trebuha. Zaradi tega je A. N. še istega dne zaradi izkrvavitve v trebušno votlino iz pretrgane vranice umrl. Toženec je bil s kazensko sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika na dve leti in šest mesecev zapora. Glede na ugotovljen obseg in trajanja duševnih bolečin pokojnikove matere in sestre ter brata sta sodišči prisodili tožnikom odškodnino za duševne bolečine ob smrti sina oziroma brata v zneskih 2.000.000 oziroma po 1.800.000 SIT.

Med postopkom je bil sporen temelj odškodninske odgovornosti toženca, ne pa tudi višine odškodnin tožnikom, ki jim toženec v reviziji ne nasprotuje. V zvezi s podlago odgovornosti so neutemeljene revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Zgoraj povzeti očitki so pavšalni in neobrazloženi. Nobene nerazumljivosti ni v izreku ali v obrazložitvi sodbe, prav tako tudi ne neskladja med izrekom in obrazložitvijo. Kaj naj bi bilo v nasprotju z listinami in navedbami strank ni pojasnjeno, prav tako pa tudi ne, na katere pravno odločilne pripombe toženec ni dobil odgovora. Revizijsko sodišče ocenjuje razloge izpodbijane sodbe za jasne in razumljive ter izpodbijano sodbo kot tako, ki jo je mogoče preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Po drugem odstavku 160. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89) mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Toženčev sin S. P. ob škodnem dogodku še ni bil star štirinajst let, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati, zato toženčev mladoletni sin ni odškodninsko odgovoren. Za škodo, ki jo povzročijo otroci, odgovarjajo starši. Po četrtem odstavku 165. člena ZOR odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročil mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, starši, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. V obravnavanem primeru je tožeča stranka oprla svoj zahtevek proti tožencu na njegovo odgovornost za škodo, ki jo je povzročil njegov še ne štirinajstletni sin in obe nižji sodišči sta prisodili tožnikom odškodnino v breme toženca zaradi njegove odgovornosti za ravnanje njegovega mladoletnega sina, ne pa zaradi njegovega lastnega ravnanja. To sta v razlogih tudi jasno in pravilno obrazložili, tako da revizijske trditve o nejasni razmejitvi in nerazumljivih razlogih niso utemeljene. Toženec je za škodo, ki jo je povzročil mladoletni sin, krivdno odgovoren, pri čemer je trditveno in dokazno breme, da je škoda nastala brez njegove krivde, na njem. Nižji sodišči sta ugotovili, da toženec ni niti zatrjeval, niti dokazoval, da bi škoda nastala brez njegove krivde. Zmotno je revizijsko stališče o tako imenovani protispisnosti navedene trditve, kajti tožena stranka očitno ne razume vsebine krivdne odgovornosti staršev iz četrtega odstavka 165. člena ZOR. Krivdna odgovornost staršev za ravnanje otrok ni opredeljena samo s splošnim pojmovanjem zanemarjanja vzgoje otrok, temveč je podana tudi takrat, če skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja njihovega mladoletnega otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati (primerjaj poročilo VS RS št. 2/92, stran 9). V obravnavanem primeru je evidentna toženčeva krivda zaradi pomanjkanja vzgoje njegovega sina, kar je izkazano z njegovim grobim ravnanjem proti šibkejši osebi, pri čemer je toženec v nasprotju s starševskimi vzgojnimi obveznostmi pri nedovoljenem sinovem ravnanju celo sodeloval. Take krivdne odgovornosti pa se toženec med postopkom niti ni skušal razbremeniti.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vzročno zvezo med ravnanjem toženčevega sina in smrtjo mladoletnega A. N.. Pritožbeno sodišče se je s tako presojo strinjalo. Pravno odločilna dejstva je ugotovilo prvostopenjsko sodišče predvsem po kazenski sodbi in sicer v soglasju z voljo strank, ki sta se strinjali, naj se dejstva v pravdi ne ugotavljajo ponovno. Tožena stranka je na list. št. 6 in 93 ter 94 izrecno navedla, da ni potrebno, da bi se dogodek in okoliščine v zvezi z njim razčiščevale dvakrat v ločenih postopkih. Ugotovljena dejstva zato nimajo nobene zveze z vezanostjo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, kar trdi revizija, ki zato neutemeljeno poudarja, da je bil toženec obsojen samo za kaznivo dejanje nasilništva, ne pa tudi za povzročitev smrti. Ugotovljeno je, da je bila smrt A. N. posledica ravnanja toženčevega sina, glede dodatnih dejstev, ki jih zatrjuje revizija o prispevku samega oškodovanca in o morebitnih dodatnih zdravstvenih vzrokih za smrt, ki iz kazenske sodbe ne izhajajo, pa toženec ni predlagal nobenih dokazov, kot je izrecno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Razen vpogleda v kazenski spis in zaslišanje strank, pri katerem pa toženec ni izpovedal ničesar, toženec ni predlagal nobenih dokazov, tako da ugotovljena dejstva ne nudijo nobene podlage za ugotovitev pokojnikovega soprispevka k nastanku škode in morebitne deljene vzročne zveze v smislu obstoja dodatnih pravnorelevantnih vzrokov za nastanek končne posledice. Zato so neumestne trditve o neupoštevanju sodne prakse, ki se tiče deljene vzročnosti in deljene odgovornosti. V pravdnem postopku velja razpravno načelo in s tem dolžnost navajanja in predlaganja dokazov. Ob neaktivnosti toženca niso bila dokazana pravnorelevantna dejstva za ugotovitev soprispevka pokojnega ali za ugotovitev dodatnih vzrokov k nastanku škodne posledice. Zato je materialnopravno pravilen zaključek v izpodbijani sodbi o tem, da je mladoletni toženčev sin povzročil smrt mladoletnega A. N., toženec kot njegov oče pa odškodninsko odgovarja za s strani sina povzročeno škodo. Odločitev o odškodnini tožnikom je v skladu z 201. členom ZOR in predstavlja pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine, ki so nastale zaradi smrti sina oziroma brata.

V skladu z opisanim revizijsko sodišče zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zaradi česar je bilo treba neutemeljeno revizijo proti odločitvi o prisoji odškodnine zavrniti (378. člen ZPP).