Jedro

Ker se predmetni kolektivni delovni spor uvršča med spore o pravicah (predlagatelj se ne strinja z načinom izvajanja določb kolektivne pogodbe glede izplačila plače zaradi odprave nesorazmerij v osnovni plači), postopek pred arbitražo ni obvezen, postopek pogajanj in posredovanja pa niti ni predviden, ampak je dopustno neposredno sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagatelja, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je nasprotna udeleženka kršila 50. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor, ker delavcem, ki so do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah upravičeni, za čas od 1. 10. 2010 dalje ne priznava in ne izplačuje tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah ter da se nasprotni udeleženki naloži, da skladno s 50. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor svojim delavcem, ki so upravičeni do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, za čas od 1. 10. 2010 dalje prizna in izplačuje tretjo četrtino nesorazmerij v osnovnih plačah, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v meritorno odločanje. Ne strinja se z sklepanjem in tolmačenjem sodišča prve stopnje glede procesne predpostavke. KPJS izrecno ne določa, da bi bila uvedba postopka pomirjanja pred samim postopkom pred sodiščem procesna predpostavka. Takšnega zaključka tudi ni mogoče postaviti z razlago določb 8., 9. in 10. člena KPJS. 1. odstavek 10. člena KPJS določa, da v primeru, da postopek posredovanja, o vprašanju, ki ga je treba urediti s kolektivno pogodbo, ni bil uveden ali uspešen, o vprašanju odloča arbitraža. Arbitraža je torej med strankama kolektivne pogodbe predvidena tudi v primeru, ko postopek posredovanja sploh ni bil uveden, kar pomeni, da postopek posredovanja, ki je določen v 9. členu, ni obligatoren. Ker pa je v 2. odstavku 10. člena izrecno določeno, da lahko katerakoli stranka sproži postopek arbitraže, ki pa ni obvezen, tudi v primeru kršitve pravic zaposlenih, je logično zaključiti, da niti arbitražni postopek in tudi ne postopek pomirjanja nista obligatorna postopka reševanja sporov in nesoglasij med strankami kolektivne pogodbe in tako ne predstavljata procesne predpostavke za konkretni kolektivni spor, ki se nanaša na kršitev in izvajanje kolektivne pogodbe.

Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo navaja, da v zvezi s kršitvijo 50. člena KPJS med strankama ni bilo niti medsebojnih pogajanj, niti ni bil uveden postopek posredovanja, čeprav med strankama očitno obstaja spor o izvajanju 50. člena KPJS. Poudarja, da je glede na določbo 23. člena ZDSS-1 v primerih, kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, tožba dopustna pod pogojem, da je bil tak postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. Ker gre med udeležencema tega spora za spor o pravicah iz KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da KPJS za udeležence spora predvideva najprej medsebojno pogajanje in v primeru, da s tem ni bilo mogoče rešiti spora med strankama, obvezen postopek posredovanja, šele v primeru neuspešnega posredovanja pa možnost sodnega varstva (ali pa arbitražnega postopka). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št.26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo. Ugotovilo je, kar med strankama niti ni bilo sporno, da v konkretnem sporu ni bil sprožen postopek posredovanja. Predlagatelj bi moral pred vložitvijo tožbe začeti postopek posredovanja v skladu s 23. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji), saj je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS, Ur. list RS, št. 57/2008 in naslednji) predpisan kot obvezen. Obvezna je tudi arbitraža, če postopek posredovanja o vprašanju, ki ga je treba urediti s kolektivno pogodbo, ni bil uveden ali uspešen. Arbitražni postopek pa ni obvezen, če gre za kršitve pravic zaposlenih ali strank kolektivne pogodbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obvezen postopek posredovanja, ki ga predlagatelj ni sprožil, zato ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe iz 23. člena ZDSS-1. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno tolmačilo vsebino 8., 9. in 10. člena KPJS in napačno zaključilo, da je postopek posredovanja obvezen in predstavlja procesno predpostavko za spor po določbi 23. člena ZDSS-1. Prvi odstavek 23. člena ZDSS-1 določa, kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, je tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen.

Zakon o kolektivnih pogodbah (ZkolP – Ur. list RS, št. 43/2006 in naslednji) določa v 18. členu, da se kolektivni delovni spori rešujejo na miren način s pogajanji, posredovanjem in arbitražo ter v skladu z ZDSS-1 pred pristojnim delovnim sodiščem. Kolektivni delovni spori se rešujejo v skladu s tem zakonom, če postopek ni določen v kolektivni pogodbi.

Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS – Ur. list RS, št. 57/2008 in naslednji) v 8. členu določa način reševanja nesoglasij oziroma sporov. Nesoglasja oziroma spore med strankama kolektivne pogodbe, ki jih ni bilo mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji, stranki odpravljata oziroma rešujeta s posredovanjem oziroma arbitražo v skladu z določili te kolektivne pogodbe. Postopek posredovanja je določen v 9. členu KPJS, arbitražni postopek pa v 10. členu.

Po določbi 2. odstavka 18. člena ZKolP se kolektivni delovni spori rešujejo v skladu s tem zakonom, če postopek ni določen v kolektivni pogodbi. V konkretnem primeru gre za kolektivni spor o pravicah, ki nastane, kadar se stranki ne strinjata z načinom izvajanja določb veljavne kolektivne pogodbe ali ena od strank ugotavlja njeno kršitev. V skladu z 20. členom ZKolP se postopek za mirno reševanje spora o pravicah začne s pisnim predlogom za pogajanje, ki ga stranka, ki meni, da se kolektivna pogodba krši oziroma nepravilno izvaja, pošlje drugi stranki skupaj z obrazložitvijo. Če spora o pravicah ni mogoče rešiti s pogajanji, lahko vsaka stranka, s pisnim soglasjem druge stranke, predlaga, da v sporu posreduje strokovnjak, ki ga imenuje minister, pristojen za delo. Stranka predlaga ministru, pristojnemu za delo, posredovanje s pisnim predlogom, ki mora vsebovati tudi opis spornih vprašanj in pisno soglasje druge stranke za rešitev spora s posredovanjem. Če ni doseženo soglasje obeh strank za reševanje spora o pravicah s posredovanjem ali če tudi po posredovanju ni rešen, se lahko stranki sporazumeta o reševanju spora o pravicah z arbitražo. Osmi odstavek citiranega člena še določa, da če se stranki strinjata z reševanjem spora o pravicah s posredovanjem ali arbitražo, se morata med trajanjem postopka odpovedati vsaki obliki pritiska za izpolnitev svojih zahtev, zaradi katerih je nastal spor, razen če se ne sporazumeta drugače. KPJS ureja v členih 4. do 10/1 postopek reševanja interesnih sporov, medtem ko je postopek reševanja sporov o pravicah urejen v členu 10/2 KPJS. Člen 10/2 KPJS določa, da lahko katerakoli od strank kolektivne pogodbe sproži postopek pred arbitražo tudi v primeru kršitve pravic zaposlenih ali strank kolektivne pogodbe. Postopek reševanja sporov pred arbitražo v takem primeru ni obvezen. Ker se predmetni kolektivni delovni spor uvršča med spore o pravicah (predlagatelj se ne strinja z načinom izvajanja določb kolektivne pogodbe), arbitraža v tem sporu ni obvezna (člen 10/2 KPJS), postopek pogajanj in posredovanja pa ni niti predviden (še manj pa obvezen). Glede na to je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da za vodenje tega kolektivnega delovnega spora ni izpolnjena procesna predpostavka iz 23. člena ZDSS-1. Z ozirom na navedeno je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje predlog v tem kolektivnem delovnem sporu neutemeljeno zavrglo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o sporu odločiti po vsebini.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (člen 165/3 ZPP).