Jedro

Tisti, ki so vpisani kot lastniki funkcionalnega zemljišča, pa niso lastniki zemljišča, h kateremu ta pripada, lastninske pravice niso imeli oz. je nimajo.

Izrek

Pritožba zoper odločitev, vsebovano v IV. in V. točki izreka izpodbijane odločbe, se zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje:

I. dovolilo spremembo tožbe,

II. ugotovilo, da je nepremičnina zemljiška parcela z ID znakom … last vsakokratnih lastnikov nepremičnine zemljiška parcela z ID znakom ...,

III. prvi toženki naložilo, da v 15 dneh tožniku povrne 1.420,90 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

IV. drugemu tožencu naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne 1.882,70 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in V. tretjemu, četrtemu in petemu tožencu naložilo, da tožniku v 15 dneh povrnejo 962,70 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev v II., III., IV. in V. točki izreka se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje prva toženka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo, da je sporna nepremičnina last vsakokratnih lastnikov nepremičnine zemljiška parcela z ID znakom ..., saj je tožnik zahteval ugotovitev, da je sporna parcela last vsakokratnih lastnikov nepremičnine zemljiška parcela z ID znakom ... Sodišče je očitno dajalo prednost tožniku in v njegovo korist odločilo celo mimo njegovega zahtevka.

Pritožnica še meni, da sodišče ni bilo pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku. Tožnik ga namreč utemeljuje na Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine(1) (ZVEtL), ki za postopke ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi predvideva nepravdni postopek. Tak postopek med istima strankama celo že teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 158/2013. Odločanje o vseh zadevah, ki se obravnavajo po določbah ZVEtL je bilo preneseno na nepravdni oddelek Okrajnega sodišča v Ljubljani, da bi se ti postopki obravnavali specializirano. Sodišče bi moralo postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Po prepričanju pritožnice je sodišče prve stopnje tudi odstopilo od usklajene sodne prakse, po kateri je v enakih zadevah pomembna dejanska ugotovitev, ali so posamezni lastniki s prodajnimi pogodbami poleg posameznega dela stavbe pridobili tudi pravico souporabe na skupnih delih stavbe in skupnih prostorih naselja, stavbišča in funkcionalnega zemljišča ter skupnih površinah naselja kot so ceste, parkirni prostori, sprehajalne poti, zelenice in rekreacijske površine z igrišči. Pritožnica se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 13/2012. V konkretnem primeru pa poudarja, da iz prodajne pogodbe, ki sta jo 5. 5. 1958 sklenila pravna prednika tožnika, jasno izhaja predmet prodaje, to pa je stanovanje v pritličju levo od vhoda… ter neoviran dohod v stanovanje. Tožnik bi z odločitvijo sodišča prve stopnje brez pravne podlage prišel do lastništva oziroma skupnega lastništva nepremičnine, ki je ni nikoli kupil. To pa bi pomenilo de facto razlastitev lastnikov nepremičnine brez nadomestila, kar je v nasprotju z ustavo.

Pritožnica nazadnje še meni, da je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče bi jih moralo po enakih deležih deliti med vse tožence, ki v pravdi niso uspeli.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče z določitvijo v obravnavani zadevi ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Ves čas postopka je jasno, da tožnik zahteva ugotovitev, da je sporna parcela (parcela št. 1) last vsakokratnih lastnikov nepremičnine z ID znakom ... Tako je navedeno v tožbi, v njeni spremembi v pripravljalni vlogi s 15. oktobra 2012 in spremembi na naroku 21. marca 2013. Zapis številke v podrednem tožbenem zahtevku na naroku 7. oktobra 2014 (ob nespremenjeni in ves čas jasni trditveni podlagi tožbe) nedvomno predstavlja očitno pisno pomoto. Poleg tega pa sodišče o tem zahtevku sploh ni odločalo, saj je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

6. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(2) (ZPP). Tožba v tej zadevi je bila vložena 13. 2. 2007. Vložena je bila torej po eni strani preden je začel veljati ZVEtL, po drugi strani pa tudi preden se je začel nepravdni postopek zaradi določitve pripadajočega zemljišča N 158/2013. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi zaradi postopka N 158/2013 ta postopek prekinilo. Za odločanje o tožbenem zahtevku na ugotovitev, da so vsakokratni lastniki nepremičnine tudi lastniki funkcionalnega zemljišča, je pristojno pravdno sodišče. Vse to je v 7. odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Celo če bi bilo ta postopek treba opraviti kot nepravdni postopek po ZVEtL, pa to, da bi o njem odločil pravdni oddelek Okrajnega sodišča v Ljubljani namesto nepravdnega oddelka istega sodišča, samo po sebi ne bi predstavljalo nikakršne kršitve.

7. Odločitev sodišča tudi ni v nasprotju z ustavo, saj ne posega v lastninsko pravico pritožnice niti ne predstavlja de facto razlastitve. Situacija, ko je prišlo pri vpisovanju lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti(3) (ZLNDL) do napačnih vpisov (včasih zato, ker pravilni imetniki pravice uporabe niso bili vpisani v zemljiško knjigo ali pa iz kakšnih drugih razlogov) ni povzročila, da so napačno vpisani lastniki pridobili lastninsko pravico, tisti, ki niso bili vpisani pa so jo izgubili. Tisti, ki so vpisani kot lastniki funkcionalnega zemljišča, pa niso lastniki zemljišča, h kateremu ta pripada, lastninske pravice preprosto niso imeli oziroma je nimajo. Ugotovitev, da je sporno zemljišče last vsakokratnih lastnikov nepremičnine parc. št. 2 tako ni posegla v pritožničino lastninsko pravico.

8. Pritožba si tudi napačno razlaga odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 13/2012, ko meni, da v primeru, ko v prodajnih pogodbah ni navedeno, da so posamezni lastniki s prodajnimi pogodbami poleg posameznega dela stavbe pridobili tudi pravico souporabe na skupnih delih stavbe in skupnih prostorih naselja, stavbišču in funkcionalnem zemljišču, funkcionalnega zemljišča niso pridobili. Sodišče prve stopnje je popolnoma pravilno obrazložilo, da funkcionalno zemljišče ni (bilo) v samostojnem pravnem prometu, razpolaganje z njim ni bilo dopustno, takšna pogodba bi bila nična ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja. Do prenosa pravice uporabe na zemljišču, ki je sledila pravici na objektu, je torej prišlo po samem zakonu, zato prenos teh pravic ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil niti ne s prehodno določitvijo statusa ali obsega funkcionalnega zemljišča. Takšno stališče sodišča prve stopnje je v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo je korektno navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (odločbe II Ips 397/1997, II Ips, 634/2007, II Ips 364/2009 in II Ips 259/2008(4)). Odločba v zadevi II Ips 13/2012 od tega stališča ne odstopa, ampak ga zgolj dodatno utemeljuje, v posebni situaciji(5).

9. V pritožbi navedeni razlogi torej niso utemeljeni. Višje sodišče je opravilo še uradni preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti pravilno uporabilo določbe Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč(6), Zakona o prometu z nepremičninami(7), Zakona o pravicah na delih stavb(8), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(9), Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor(10), Stanovanjskega zakona(11), ZLNDL in ZVEtL v tistem delu, v katerem določajo način (in obseg) določitve funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča ter pridobitev lastninske pravice na njem. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da sporno zemljišče v celoti predstavlja funkcionalno zemljišče k parceli št. 2 pa pritožnica ne izpodbija.

10. Nazadnje višje sodišče odgovarja še na pritožbeno izpodbijanje odločitve o pravdnih stroških. Najprej je treba pritožnici pojasniti, da se odločitev v IV. in V. točki izreka, nanjo ne nanaša, zato interesa za izpodbijanje odločitve o stroških v tem delu nima. Če bi bila odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških napačna, bi bilo mogoče v dani situaciji (tožnik in drugi, tretji, četrti ter peti toženec se zoper odločbo ne pritožujejo) spremeniti le odločitev o stroških glede prve toženke in jih ustrezno znižati. Vendar pa so pritožničini pomisleki zoper odločitev o pravdnih stroških tudi vsebinsko neutemeljeni. 1. odstavek 161. člena ZPP res določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Vendar pa 2. odstavek 161. člena ZPP določa, da takrat, ko je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, sodišče o sorazmerju, v skladu s katerim morajo povrniti pravdne stroške, odloči po tem sorazmerju. V dani situaciji so predvsem tretji, četrti in peti toženec zemljiškoknjižni solastniki bistveno manjšega dela sporne nepremičnine kot prva toženka in drugi toženec, zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pri določanju sorazmerja, v skladu s katerim morajo tožniku povrniti stroške, uporabilo 2. odstavek 161. člena ZPP.

11. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožbo zoper odločitev o stroških, ki so jih tožniku dolžni povrniti ostali toženci, vsebovano v IV. in V. točki izreka, pa je višje sodišče zavrglo. Podlaga za takšno odločitev je v 1. točki 365. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 343. člena ZPP.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Odgovor tožeče stranke glede na vsebino izpodbijane sodbe in vsebino pritožbe, ni mogel izboljšati procesnega položaja tožnika. Odgovor na pritožbo tudi ne prinaša nobene dopustno nove vsebine. Stroški zanj torej niso bili potrebni (155. člen ZPP). Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 45/2008 s sprem.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 44/97 s sprem.

Op. št. (4): Jedro te odločbe se glasi: “Zmotno je stališče sodišč, da bi moralo biti funkcionalno zemljišče že predmet prodajne pogodbe, da bi lahko tožnikov pravni prednik na tem zemljišču pridobil pravico uporabe in kasneje na podlagi ZLNDL lastninsko pravico. V skladu z ZPN se namreč s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Z nakupom stanovanjske hiše kupec torej že na podlagi zakona pridobi tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču oziroma kasneje, skladno z določbami ZLNDL, tudi (so)lastninsko pravico.“ Op. št. (5): Očitno je šlo za obsežno funkcionalne zemljišče naselja, v katerega spadajo ceste, parkirni prostori, sprehajalne poti, zelenice in rekreacijske površine z igrišči, kar je bilo celo že navedeno v prodajnih pogodbah.

Op. št. (6): Ur. l. FLRJ, št. 52/58 s sprem.

Op. št. (7): Ur. l. SRS, št. 19/76 s sprem.

Op. št. (8): Ur. l. SRS, št. 19/76 s sprem.

Op. št. (9): Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s sprem.

Op. št. (10): Ur. l. SRS, št. 18/84 s sprem.

Op. št. (11): Ur. l. RS, št. 18/91-I s sprem.