Jedro

Tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi sodišče predlagani dokaz z zaslišanjem strank in prič izvedlo, tudi sicer pa spregleda, da dokaznega predloga za zaslišanje v postopku na prvi stopnji ni substancirala. Ni namreč pojasnila, o čem naj bi stranke in priče izpovedale, dokaznega predloga pa ni substancirala niti na naroku. Takemu dokaznemu predlogu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Dokazni predlog mora biti oprt na konkretne trditve. Če tožena stranka trdi, da je izstavljeni račun ustno zavrnila, potem bi morala konkretno navesti, kdaj ga je zavrnila in komu ga je zavrnila. Zgolj posplošena navedba o ustni zavrnitvi ne more zadostovati, niti ne more biti podlaga za izvedbo dokaza z zaslišanjem.

Izrek

I. Pritožba zoper IV. točko izreka se zavrže. II. Pritožba zoper I., II., III. in V. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev za plačilo zneska v višini 4.918,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.300,00 EUR od 25.12.2015 do plačila in od zneska 1.618,72 EUR od 25.12.2015 do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, (II.) ugotovilo, da ne obstoji toženčeva terjatev v višini 4.555,00 EUR, (III.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 23569/2016 z dne 15.3.2016 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka za plačilo zneska v višini 4.918,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.300,00 EUR od 25.12.2015 do plačila in od zneska 1.618,72 EUR od 25.12.2015 do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, (IV) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo za plačilo pogodbenih obresti po obrestni meri 0,67 od zneska 3.3000,00 EUR od 24.11.2015 do 24.12.2015 in od zneska 1.618,72 EUR od 1.7.2015 do 31.7.2015 ter (V.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.664,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper celotno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Pritožba tožene stranke zoper IV. točko izreka ni dopustna, saj je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožena stranka zato v tem delu nima pravovarstvenega interesa za pritožbo. Pravico do pritožbe ima le tista stranka, ki bi ji – če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena – prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Iz tega izhaja, da ima pravni interes za pritožbo tisti, čigar položaj bi se z odločbo višjega sodišča izboljšal; pa ne nasploh, pač pa glede na tisto, kar se je zahtevalo v postopku na prvi stopnji (J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 351 in 352). Ker je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen, tožena stranka s pritožbo v ničemer ne more doseči boljšega položaja.

6. Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje, ki je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da v pobot uveljavljeni odškodninski zahtevek tožene stranke ne obstoji, izpodbija z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji obsega opravljenih ur po računu 15001199 napačno ocenilo dokaz – elektronsko sporočilo z dne 21.12.2015, zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem strank in prič pa naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje po zaključku višjega sodišča neutemeljeno očita, da bi v zvezi z ustno reklamacijo računa št. 15001199 ter dogovorom za posamično plačilo delavcu M. V. moralo zaslišati stranke in priče. Tožena stranka v pritožbi predvsem ni pojasnila, zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi sodišče predlagani dokaz z zaslišanjem strank in prič izvedlo, tudi sicer pa spregleda, da dokaznega predloga za zaslišanje v postopku na prvi stopnji ni substancirala. Niti v vlogi 20.9.2016 niti v vlogi 8.9.2017 (na kateri se v pritožbi izrecno sklicuje) ni pojasnila, o čem naj bi stranke in priče izpovedale, dokaznega predloga pa ni substancirala niti na naroku. Takemu dokaznemu predlogu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Dokazni predlog mora biti oprt na konkretne trditve (1. odst. 7. člena ZPP). Če toženec trdi, da je izstavljeni račun ustno zavrnil, potem bi moral konkretno navesti, kdaj ga je zavrnil in komu ga je zavrnil. Zgolj posplošena navedba o ustni zavrnitvi ne more zadostovati, niti ne more biti podlaga za izvedbo dokaza z zaslišanjem.

8. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaza z zaslišanjem ni vsebinsko obrazložilo. Sodišče prve stopnje je v točki 5. obrazložitve pojasnilo, da je po izvedenem dokaznem postopku (vpogledu v listine) zadeva zrela za odločitev, zavrnjeni dokazi pa niso pomembni za odločitev (2. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da ne gre za pomembne dokaze (v smislu 213. člena ZPP) in jih zato ni izvedlo. Pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem strank in prič, zato je zavrnitev dokaznega predloga pravilna. Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev; sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele postavila trditve.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi glede obsega opravljenih ur po računu 15001199 napačno ocenilo dokaz – elektronsko sporočilo z dne 21.12.2015. Ne drži namreč pritožbena navedba, da iz vsebine navedenega sporočila izhaja spornost obsega opravljenih ur. Kaj takega iz elektronskega sporočila ne izhaja niti posredno, že sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da je bil za toženca račun sporen le glede davka. Toženec nikjer ni zapisal, da je obseg opravljenih ur odprt, ker „delavci niso poskrbeli za dokaze in nimajo nobenega oprijemljivega dokumenta“ kot to trdi v pritožbi. Besedilo: „Tu ne gre za nobeno popuščanje, fantje so si sami krivi ker niso pobrali izpiskov iz računalnika... zato nimamo nobenega oprijemljivega dokumenta“ in „račun je potrebno popraviti in to brez davka, s klavzulo „DDV SE NE OBRAČUNA SKLADNO S 27 ČLEMOM Z DDV-1“ (dobeseden prepis elektronskega sporočila z dne 21.12.2015) niti smiselno ne pomeni, da je tožena stranka račun zavrnila, ker je obseg opravljenih ur sporen. Tožena stranka s tem elektronskim sporočilom ni nasprotovala številu obračunanih ur, niti znesku računa, še manj pa je zahtevala dokazila o opravljenih urah. Tudi sicer pritožnik ne izpodbija prepričljive obrazložitve prvostopenjskega sodišča, da je nelogično, da bi toženec račun ustno zavrnil, v elektronskem sporočilu z dne 21.12.2017 pa obljubljal, da bo račun plačal, ko sam prejme plačilo. Življenjsko logično bi bilo, da bi – v kolikor bi resnično bilo spornih 300 ur – temu v elektronskem sporočilu nasprotoval in zahteval dokaz o številu opravljenih ur, ne pa obljubljal plačilo. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka že 2.12.2015 po elektronski pošti spraševala toženo stranko, koliko ur naj zaračuna M. V., toženec pa je odgovoril, da mora počakati par dni in nato javi. Tožeča stranka je nato 15.12.2015 sporočila, da je imel delavec po njegovi evidenci 335 ur ter, da jih obračunava 300, tožena stranka pa v odgovoru na to sporočilo tej številki ni oporekala, pač pa, da je potrebno račun popraviti glede DDV.

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.