Jedro

Toženka ima za nadzor nad izvajanjem obveznosti, ki jih izdajateljem televizijskih programov še vedno nalaga ZMed, pooblastilo v 109. členu ZMed. Ta določba ZMed ni bila razveljavljena, temveč je zakonodajalec določil, da se preneha uporabljati za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe. Toženka je upravičena nadzor opraviti tudi, če izdajatelj posnetkov ne hrani oziroma jih ji ne izroči. Zato ni nerazumna razlaga toženke, da je treba 50. člen ZAvMS razlagati tako, kot je zapisan – 109. člen ZMed se preneha uporabljati v tistem delu, ki se izrecno nanaša na izdajatelje televizijskih programov, to pa sta osmi in deveti odstavek te določbe. Ob tem je treba upoštevati, da obveznost hranjenja in posredovanja posnetkov televizijskih programov za izvajalce televizijskih programov ni bila razveljavljena oziroma ni prenehala. Sedaj jim to nalagata 40. in 41. člen ZAvMS. Ker iste obveznosti ni treba določati v dveh različnih predpisih, je zakonodajalec nomotehnično to izrazil z določbo o prenehanju uporabe prejšnje določbe, tj. 109. člena ZMed.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da tožnik, izdajatelj televizijskega programa A., v času razširjanja televizijskega programa A. med 1. 1. 2011 in 31. 12. 2011, ni izpolnil zahteve iz drugega odstavka 87. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) v povezavi z drugim odstavkom 157. člena ZMed, ki določa, da mora televizijski program izdajatelja v letnem oddajnem času obsegati najmanj pet (5) odstotni delež slovenskih avdiovizualnih del (1. točka izreka); opozorila tožnika v zvezi z ugotovljenim nedoseganjem deleža slovenskih avdiovizualnih del in mu odredila, da v naslednjem letnem oddajnem času po vročitvi te odločbe v televizijskem programu A. zagotovi pet (5) odstotni delež slovenskih avdiovizualnih del, kot to določa drugi odstavek 87. člena ZMed v povezavi z drugim odstavkom 157. člena ZMed (2. točka izreka); odločila, da je odpravo kršitve na način, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe, tožnik dolžan zagotoviti najkasneje do 31. 12. 2014 (3. točka izreka) ter še, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je uvedla postopek strokovnega nadzora po 109. členu ZMed zaradi preveritve spoštovanja drugega odstavka 87. člena ZMed v povezavi z drugim odstavkom 157. člena ZMed za leto 2011 pri tožniku glede na Poročilo o doseženem deležu avdiovizualnih del v letnem oddajnem času za leto 2011 za program A., ki ga je toženki posredoval tožnik. Na podlagi analize vseh pridobljenih podatkov je ugotovila, da je tožnik v letu 2011 v televizijskem programu A. predvajal slovenska avdiovizualna dela v trajanju 111 ur, 28 minut in 51 sekund. Upoštevajoč letni oddajni čas, ki ga je navedel tožnik (2906 ur), znaša delež predvajanih slovenskih avdiovizualnih del v televizijskem programu A. v letu 2011 3,84 odstotka, kar je 1,16 odstotka manj od določbe drugega odstavka 87. člena ZMed v povezavi z drugim odstavkom 157. člena ZMed. V zvezi z odgovorom tožnika po pozivu na izjasnitev je toženka še navedla, da je morala postopati po tretjem odstavku 109. člena ZMed, ne glede na 50. člen Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS), ker slednji 87. člena ne razveljavlja, ker pa ZAvMS tudi ni uredil področja slovenskih avdiovizualnih del, je v tem delu pustil ZMed v veljavi. Tako je treba ob uporabi razlagalnega načela arg. a cohaerentia šteti, da je poleg 87. člena ZMed v veljavi ostal tudi tretji odstavek 109. člena ZMed v delu, ki se nanaša na nadzor tistih določb ZMed, ki jih ZAvMS ni razveljavil. V nadaljevanju je še pojasnila razloge k drugim točkam izreka.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka odločila na podlagi predpisa, ki v času izdaje odločbe ni veljal več. V skladu z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni do take meje, da ne dopuščajo različnih razlag. To načelo se uporablja še bolj striktno, ko gre za pooblastila in pristojnosti državnih organov, ki so zakonska podlaga za odločanje o pravicah in dolžnostih strank. Še posebej pa to velja za določbe, ki dajejo podlago za ukrepe, ki so taki le na videz, so pa v resnici kaznovalne narave. Med take sodi tretji odstavek 109. člena ZMed. Z metodami razlage se lahko razlaga vsebina predpisov, ne more se pa oživiti predpisa, ki ga je zakonodajalec razveljavil. Prav tako se to načelo ne more uporabiti za jasno določbo, kar 50. člen ZAvMS nedvomno je. Z dnem uveljavitve se za izdajatelje televizijskih programov preneha uporabljati 109. člen ZMed. Prejšnji ZMed je veljal za vse enako, ZAvMS pa različne izdajatelje ureja različno, pri čemer za nekatere še veljajo nekatere določbe ZMed, za druge izdajatelje druge določbe, nekatere določbe pa za vse medije. Ni možna razlaga, da se 109. člen ZMed ne uporablja za televizijske programe, za državne organe pa še vedno. Zakone zaenkrat še vedno sprejme zakonodajalec, kar pa pomeni, da če določene pristojnosti državnih organov zakonodajalec razveljavi, jih pač več ni. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, pojasnjuje razloge za sprejem ZAvMS, opozarja na veljavnost ZMed v določenem delu, navaja, da v nobeni izmed obrazložitev k predlogom zakonov ni bilo predvideno, niti to ni bil namen zakonodajalca, da bi se pristojnosti toženke po ZMed zmanjšale oziroma celo odvzele. Cilj je bil nasproten: vzpostavitev učinkovitega nadzora nad izvajanjem zakonskih določb (glej obrazložitev k predlogu 110. člena ZMed-1 ter kasneje k 39. členu ZAvMS). 50. člen ZAvMS torej predpisuje le prenehanje uporabe za izdajatelje televizijskih programov in televizijske programe tako, da jim ni treba več izpolnjevati obveznosti po 109. členu ZMed (te so vsebovane v osmem in devetem odstavku 109. člena ZMed), medtem ko za ostale obveznosti toženke ostaja v celoti v uporabi. V primeru tretjega odstavka 109. člena ZMed gre za določbo o pristojnosti toženke izrekati ukrepe za kršitve in ne za določbo, ki bi TV izdajatelju nalagala obveznosti, ki bi jih ta moral spoštovati. Obveznosti, ki sta jih za izdajatelje prej določala osmi in deveti odstavek 109. člena ZMed, sedaj urejata 40. in 41. člen ZAvMS. ZAvMS pa tudi ne predpisuje vseh obveznosti za izdajatelje, temveč le tiste, ki izhajajo iz Direktive 2010/13/EU. Tako meni tudi Ministrstvo za kulturo. S tako razlago bi bili izdajatelji radijskih programov tudi strožje obravnavani, kar pomeni kršitev 14. člena Ustave RS. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi še opozarja na načelo in claris non fit interpretatio, ki pomaga pri presoji v konkretnem primeru. ZAvMS je jasno določil, da 109. člen ZMed preneha veljati. Tega dejstva ne spremeni niti nomotehnično (zaradi različnih statusov medijev) prilagojeno besedilo ''se preneha uporabljati''. Posledica je enaka. Za zaključek, da se je prenehal uporabljati 109. člen ZMed le v osmem in devetem odstavku, ni nobene podlage. Že načeloma pa je sporno, da neodvisni regulator za mnenje sprašuje izvršilno oblast. Če bi zakonodajalec nameraval, da preneha veljati le osmi in deveti odstavek 109. člena, bi to zapisal. Ni tudi jasno, kako naj bi se tretji odstavek 109. člena lahko uporabljal le za toženko, ne pa za izdajatelje programov. Taka razlaga tudi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom, saj je razliko med televizijskimi in radijskimi programi uvedel že zakonodajalec sam. Sicer pa je bila razveljavljena določba 109. člena ustavno sporna, saj se je pod strokovnim nadzorom „skrivala“ sankcija. Zaradi spornosti določbe tudi ne gre za nedopustno pravno praznino (kot to meni Ministrstvo za kulturo), saj ni razloga, da bi moral zakonodajalec sprejeti ureditev, po kateri lahko državni organ mediju ponovno arbitrarno, pravno nevezano in časovno neomejeno izreče ukrep trajnega preklica dovoljenja in ga posledično trajno ''ugasne''.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali je toženka pristojna za nadzor izvajanja programskih zahtev iz 87. člena ZMed oziroma ali je za izdajo izpodbijane odločbe, s katero je za televizijski program A. tožnika kot izdajatelja ugotovila neizpolnjevanje teh zahtev, imela zakonsko pooblastilo.

7. Tožnik ne ugovarja, da 87. člen ZMed, ki določa, da morajo slovenska avdiovizualna dela v vsakem televizijskem programu izdajatelja obsegati najmanj pet odstotkov letnega oddajnega časa (87. člen ZMed v zvezi z drugim odstavkom 157. člena ZMed), ne bi veljal, meni pa, da uresničevanja zahteve iz tega člena toženka ne more več nadzorovati, saj 109. člen ZMed, ki ji je tako pooblastilo dajal, v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Pri tem se sklicuje na ZAvMS, ki je začel veljati 17. 11. 2011, in je v tretjem odstavku 50. člena določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe preneha uporabljati (tudi) 109. člen ZMed.

8. Z ZAvMS, ki je posegel v 109. člen ZMed, je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev. Direktiva zajema vse avdiovizualne medijske storitve, tradicionalno televizijo (linearne storitve) in video na zahtevo (nelinearne storitve). ZAvMS tako za televizijske izdajatelje oziroma TV programe ureja tista vprašanja, ki jih je bilo treba urediti glede na določbe Direktive 2010/13/EU, v vprašanja, ki so zanje urejena v ZMed (in pri katerih ne gre za vprašanja iz Direktive) kot za eno od oblik medijev, pa ne posega.

9. Nadzor nam izvajanjem določb ZAvMS izvaja toženka na podlagi pooblastila iz tega zakona (39. člen ZAvMS). Na tej podlagi nadzira upoštevanje predpisanega deleža evropskih avdiovizualnih del v televizijskem programu (16. člen ZAvMS). Sodišče pa se s toženko strinja, da ima za nadzor nad izvajanjem obveznosti, ki jih izdajateljem televizijskih programov še vedno nalaga ZMed, pooblastilo v 109. členu ZMed. Ta določba ZMed ni bila razveljavljena, temveč je zakonodajalec določil, da se preneha uporabljati za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe. Če zakonodajalec drugače uredi določeno materijo, določbo, ki jo je urejala, razveljavi. Nomotehničen izraz, da se določba še uporablja, ni enačaj za razveljavitev. Zakonodajalec jo uporablja, če prenehanje veljavnosti prejšnjega zakona ne sovpada tudi s prenehanjem njegove uporabe. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko zakonodajalec določbe ni razveljavil, temveč je predpisal, da se v določenem delu več ne uporablja. Zato sodišče zavrača tožbene navedbe, da 109. člen ZMed v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal oziroma, da gre za nomotehnično prilagojeno besedilo in da izraza „razveljavitev“ in „uporaba“ ne pomenita različnih učinkov.

10. Če toženki nadzor po ZMed ni bil odvzet (ker 109. člen ZMed ni bil razveljavljen), pa je treba z namensko razlago ugotoviti pomen določbe 50. člena ZAvMS, da se za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe 109. člen ZMed ne uporablja več. V drugem odstavku 109. člen ZMed opredeljuje naloge, ki jim ima toženka pri upravljanju strokovnega nadzora, v tretjem ukrepe, ki jih lahko ob ugotovljenih nepravilnostih izreče, v osmem in devetem odstavku pa nalaga izdajateljem radijskih in televizijskih programov, da hranijo posnetke programov ter da jih morajo na zahtevo izročiti toženki. Oba sklopa - določbe o pristojnosti toženke in določbe o obveznostih izdajateljev - nista vsebinsko tako soodvisna, kot to vidi tožnik, ki meni, da določbe ni mogoče izvajati tako, da se za izdajatelje televizijskih programov ne uporablja, da pa jo toženka uporablja. Toženka je upravičena nadzor opraviti tudi, če izdajatelj posnetkov ne hrani oziroma jih ji ne izroči. Zato ni nerazumna razlaga toženke, da je treba 50. člen ZAvMS razlagati tako, kot je zapisan – 109. člen ZMed se preneha uporabljati v tistem delu, ki se izrecno nanaša na izdajatelje televizijskih programov, to pa sta osmi in deveti odstavek te določbe. Ob tem je treba upoštevati, da obveznost hranjenja in posredovanja posnetkov televizijskih programov za izvajalce televizijskih programov ni bila razveljavljena oziroma ni prenehala. Sedaj jim to nalagata 40. in 41. člen ZAvMS. Ker iste obveznosti ni treba določati v dveh različnih predpisih, je zakonodajalec nomotehnično to izrazil z določbo o prenehanju uporabe prejšnje določbe, tj. 109. člena ZMed.

11. Glede na navedeno je po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila, da ima pristojnost za izvajanje nadzora glede 87. člena ZMed na podlagi 109. člena tega zakona. Tožnik s svojimi ugovori te ugotovitve ni uspel izpodbiti.

12. Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.