Jedro

Zgolj dejstvo, da je tožnica pravna oseba javnega prava, ne predstavlja opravičljivega razloga, da pri izvrševanju lastninske pravice, kamor sodi tudi nadzor nad posestjo, ne bi izkazovala vsaj osnovne mere skrbnosti, že to pa bi preprečilo, da ji uporaba spornih parcel v ugotovljenem obsegu ne bi ostala neznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 909,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na vračilo parc. št. 127/174 in 127/175, obe k. o. X, na odstranitev kovinskih ograjnih vrat in ograje z betonskimi temelji ter na opustitev vseh nadaljnjih posegov v omenjeni nepremičnini. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine v višini 58.390,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih letno zapadlih zneskov v višini 11.678,00 EUR. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 4.759,83 EUR.

2. Zoper sodbo pritožbo vlaga tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da se je sodišče napačno oprlo zgolj na navedbe toženke glede dejanskega izvrševanja in nastanka služnosti v dvajsetletni priposestvovalni dobi, pri čemer se ni opredelilo do izpovedbe priče B. B. o obstoju najemne pogodbe med družbo A., d. o. o. in toženko kot najemnico. Lastniški prednik toženke služnosti zaradi oddaje zemljišča ni izvrševal, toženka pa je tudi ni izvrševala v dobi 20 let. Splošno znano je, da je bil nad družbo K., d. o. o., začet stečajni postopek, torej ta ni poslovala od leta 1999. Tožnica je preprečila učinek domneve o nezanikanju dejstev z navedbami, da teh ne pozna, zato je sodišče zmotno štelo, da gre za priznana dejstva. Breme dokazovanja, da je bilo izvrševanje služnosti opazno in brez lastnikovega nasprotovanja, je na priposestvovalcu. Lastniška prednica tožnice Občina X. in tožnica ob spremembi lastninske pravice na spornih parcelah v letu 2002 nista vedeli, da kdorkoli od lastniških prednikov izvršuje služnost na spornih nepremičninah, saj bi se temu uprli. Tudi po podatkih zemljiške knjige sta bili parceli bremen prosti. Glede na število nepremičnin tožnica objektivno ni mogla raziskati vseh okoliščin na terenu v zvezi s pridobljenim lastništvom. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar ugotavlja, in navedbami toženke o tem, da izvrševanje služnosti tožnici in njeni pravni prednici ni bilo znano. Tudi iz vloge za odkup parcel družbe A., d. o. o. oziroma iz pravnomočne sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 281/2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 703/2010 ne izhaja, da bi omenjena družba uporabljala obe nepremičnini, zato se tožnici ni mogel porajati sum o uporabi spornih parcel. Tožnica ni univerzalni pravni naslednik Občine X., saj pri slednji ni prišlo do statusne spremembe, temveč je prenehala obstajati ex lege. Dejstvo spremembe lastništva je pravno relevantno, ker služnost v zemljiško knjigo ni bila vpisana, zato njen morebiten obstoj ne more iti na škodo dobrovernega pridobitelja lastninske pravice. Zmoten je zaključek glede parcele 127/175, k. o. X. Tožnica prilaga tri fotografije, iz katerih je na dveh razviden postavljen betonski blok s prometnim znakom za parkirišče in dodatno tablo: „Rezervirano za B (toženko), zasebno parkirišče“, na tretji fotografiji pa so vidna ograjna vrata in na njih tabla z napisom B. Če bi sodišče opravilo ogled, bi lahko na podlagi neposredne zaznave na kraju samem prišlo do ugotovitve, da parcela 127/175 predstavlja dostop do celotnega parkirišča tožene stranke. Sodišče je nepravilno dopustilo prepozne navedbe glede uporabe in priposestvovanja služnostne pravice na parceli 127/175, ki jih je toženka pričela zatrjevati šele v zadnji pripravljalni vlogi in na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tožnica še dodaja, da se sodba pri presoji, ali je vsakokratni lastnik nepremičnin na naslovu Cesta 1 dejansko izvrševal služnost, opira na kriterije, ki jih je sodna praksa oblikovala za presojo obstoja posesti v pravdah zaradi motenja posesti. Zadostnost dejstev za utemeljenost vrnitvenega in negatornega zahtevka je treba oceniti z vidika odločilnih dejstev, ki izhajajo iz 92. oziroma 99. člena SPZ. V postopku se je izkazalo, da kovinska ograja oklepa celotno parcelo 127/174, ugotovljeno je bilo, da toženci in lastniški predniki stavbe niso bili dobroverni posestniki spornih parcel, zato je z vidika varstva lastninske pravice pravno pomembno zgolj, da toženka kot neposredna posestnica uporablja sporno zemljiško parcelo brez soglasja in dovoljenja tožnice. Ob sklenitvi najemne pogodbe v letu 2003 bi toženka morala odstraniti ograjo, ker je ni, je situacija pravno enaka, kot če bi jo sama postavila. Ohranitev ograje je treba kvalificirati kot odvzem posesti tožnici oziroma kot motenje njene lastninske pravice.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot lastnica parcel 127/175 in 127/174, obe k. o. X, od toženke zahteva njuno izročitev v posest brez obstoječe kovinske ograje, prepoved nadaljnjih posegov in plačilo uporabnine v višini 58.390,00 EUR za petletno obdobje pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženka uporablja sporni parceli le v obsegu priposestvovane služnostne poti za potrebe opravljanja njene dejavnosti, v preostalem obsegu pa posesti na spornih nepremičninah ne izvaja.

6. Glede obsega izvajanja posesti toženke na parceli 127/174, k. o. X, na kateri stoji sporna ograja, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, strnjeno v 8. in 9. točki sodbe, da tožnica, na kateri je dokazno breme, ni izkazala toženkine večje uporabe te parcele kot v ugotovljenem obsegu priposestvovane služnosti asfaltirane krožne poti na skrajnem vzhodnem delu nepremičnine. Pritožba teh dokaznih zaključkov ne izpodbija in v tej smeri ugotovljenih odločilnih dejstev ne prereka.1 Ker toženka, razen v nadaljevanju pojasnjenem obsegu, torej ni posestnica sporne parcele in je nima v dejanski oblasti ter s svojimi ravnanji sama ne vznemirja tožnice, ta zoper njo z vrnitvenim (92. člen SPZ) ali negatornim (99. člen SPZ) zahtevkom ne more uspeti. Posledično to velja tudi za zahtevek na plačilo uporabnine. To hkrati pomeni, da tožnica kot lastnica lahko sama poskrbi za odstranitev ograje in prične z izvajanjem lastninskih upravičenj, vendar le v obsegu, s katerim ne bo onemogočala toženkinega izvajanja služnostne pravice v korist gospodujočih zemljišč 367/4, 355/4 in 355/15, k. o. X. 7. Pritožbeno grajo odločitve sodišča prve stopnje, da je toženka priposestvovala stvarno služnost po obstoječi krožni asfaltni poti na parceli 127/174, k. o. X, je mogoče strniti v tri bistvene sklope, in sicer, da tožnica ni izkazala dejanskega izvrševanja stvarne služnosti v 20-letni priposestvovalni dobi ter je v tej smeri dokazna ocena pomanjkljiva, da tožnica ni bila in objektivno ni mogla biti seznanjena z izvrševanjem služnosti, ker ji je bilo to zamolčano in je bilo neopazno, ter da je šele v letu 2002 postala dobroverna pridobiteljica lastninske pravice na parcelah 127/174 in 127/175, k. o. X, zaradi česar v zemljiški knjigi nevknjižena služnost nasproti njej ne more učinkovati.

8. Glede dobe izvrševanja stvarne služnosti je sodišče prve stopnje sledilo trditvam toženke, da se je služnost izvrševala od izgradnje poslovne stavbe na Cesti 1 v letu 1990, in sicer v korist vsakokratnega lastnika in uporabnika poslovne stavbe. Dejstva, da asfaltirana krožna pot kot del zunanje ureditve poslovnega objekta obstoji že od njegove izgradnje dalje, toženka ni prerekala, razvidno pa je tudi iz kopije projektov zunanje ureditve, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje.2 Trditev tožnice, da ji izvrševanje služnosti ni bilo znano, kar povezuje tudi z naknadnim prevzemom lastništva v letu 2002, ni mogoče upoštevati kot nasprotovanja trditvam, da v obdobju med leti 1990 do 2016, ko je bila vložena tožba, uporabniki poslovnega objekta poti niso uporabljali. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi s 17. 5. 2017 sama navedla, da sta obe parceli št. 127/174 in 127/175 nujni za uporabo poslovne stavbe in brez možnosti dostopa po teh parcelah uporaba zgradbe ne bi bila mogoča.3 Poleg tega je tožnica v svojih vlogah povzela vse prehode lastništva poslovne stavbe, pri čemer ni nikoli navedla, da ta določeno obdobje ne bi bila v uporabi, s tem pa je posredno potrdila trditve tožnice glede izvajanja stvarne služnosti na spornih parcelah v več kot 20-letni priposestvovalni dobi. Pritožbeno sklicevanje na splošno znano dejstvo, da je bil nad družbo K., d. o. o. kot prvim lastnikom poslovnega objekta, v letu 1999 uveden stečajni postopek, ter namigovanje, da se zato služnost očitno ni izvrševala vse do leta 2002, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo. Sam začetek stečajnega postopka ne pomeni nujno prekinitve dejavnosti v objektu stečajnega dolžnika, da bi bilo tako v konkretnem primeru pa v postopku ni bilo ne zatrjevano ne izkazano.

9. Priposestovanje stvarne služnosti temelji na domnevi o molčečem pristanku lastnika gospodujočega zemljišča, pri čemer pri nepravem priposestvovanju zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje celotno priposestvovalno dobo 20 let in da način izvrševanja ni nepošten. Priposestvovalec torej za nastanek stvarne služnosti ne potrebuje soglasja lastnika gospodujočega zemljišča in ga o uporabi nepremičnine ni dolžan vnaprej seznanjati, drži pa, da služnosti ne sme izvajati na skrivaj, z zlorabo zaupanja oziroma drugače nepošteno. Glede na ugotovljena dejstva, da je pot, po kateri poteka služnostna trasa, asfaltirana, da je bila vrisana v zunanjo ureditev poslovnega objekta, za katerega je gradbeno dovoljenje 29. 8. 1989 izdala pravna prednica tožnice, da so jo uporabniki poslovnega objekta vsakodnevno uporabljali za izvajanje poslovne dejavnosti (potrditvah tožnice je bila sicer uporaba objekta nemogoča), normalno skrbnemu lastniku nepremičnine takšna uporaba ni mogla ostati neznana in neopazna. Ne toženki ne njenemu pravnemu predniku ni mogoče očitati nepoštenega izvrševanja služnosti, na kar tudi ne more vplivati neseznanitev tožnice s sklenitvijo najemne pogodbe med lastniškim prednikom toženke družbo A., d. o. o. in toženko. Nebistvene so zato pritožbene navedbe, ki v tej smeri povzemajo izpoved priče B. B. in sodišču očitajo, da je ni dokazno ocenilo. Sodišče tudi ni napravilo pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni protispisnosti med navedbami toženke o tem, da izvrševanje služnosti tožnici oziroma njeni pravni prednici ni bilo znano, in zaključkom, da svoje poizvedovalne dolžnosti ni ustrezno opravila. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz 15. točke sodbe, da prošnja družbe A., d. o. o. s 3. 3. 2003 in kasnejši pravdni postopek po tožbi na podpis kupoprodajne pogodbe za ti dve parceli predstavljata signal, na podlagi katerega bi si tožnica lahko upravičeno zastavila vprašanje glede dejanskega stanja omenjenih zemljišč, pri čemer bi pri ogledu v naravi nedvomno lahko zaznala uporabo parcel v obsegu v tem postopku ugotovljene priposestvovane stvarne služnosti. Zgolj dejstvo, da je tožnica pravna oseba javnega prava, ne predstavlja opravičljivega razloga, da pri izvrševanju lastninske pravice, kamor sodi tudi nadzor nad posestjo, ne bi izkazovala vsaj osnovne mere skrbnosti, že to pa bi preprečilo, da ji uporaba spornih parcel v ugotovljenem obsegu ne bi ostala neznana.

10. Zmotno je stališče tožnice, da je zaradi prenosa lastništva z Občine X. nanjo po uveljavitvi ZUODNO v letu 2002, ob ugotovitvi, da stvarna služnost ni bila vknjižena v zemljiško knjigo, njen položaj izenačen z dobrovernim pridobiteljem lastninske pravice na podlagi singularnega pravnega posla. Ker je Občini X. po uveljavitvi omenjenega zakona prenehala pravna subjektiviteta (4. člen ZUODNO), prevzemnik nepremičnin po teritorialnem načelu za celotno območje naselja Y (in še nekaterih drugih naselij, določenih v ZUODNO) pa je postala tožnica, ki je prevzela premoženje in delavce ožjih delov občin, gre glede omenjenega premoženja za univerzalno in ne singularno pravno nasledstvo. Odločitev sodišča prve stopnje, da ni prišlo do prekinitve priposestvovalne dobe zaradi spremembe v lastništvu, je glede na navedeno pravilna in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, strnjene v 19. in 20. točki izpodbijane sodbe.

11. Pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da se parcela 127/175, k. o. X, v celoti nahaja izven kovinske ograje in ne oporeka njene uporabe za dostop do parkirišča toženke na parcelah 355/4 in 355/15, iste k. o. Dodaja pa nove trditve glede namembnosti parcele kot parkirišča in izključenosti drugih iz posesti zaradi betonskega bloka in dodatne table: „Rezervirano za B (toženko), zasebno parkirišče“, pri čemer ne pojasni, zakaj teh dejstev ni predstavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP zato ne more upoštevati. To pa hkrati pomeni, da veljajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je parcela 127/175, k. o. X, javnosti prosto dostopna in jo toženka uporablja zgolj za dovoz do svojih parkirišč na parc. 355/14 in 355/15 k. o. X, v tem obsegu pa je služnost priposestvovala.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze ter uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja tudi v primeru, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Pritožbeni očitek, da je pri tem ravnalo arbitrarno, je pavšalen in neutemeljen, saj je sodišče v 28. točki sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj so pogoji za odstop od pravila prekluzije izpolnjeni, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

13. Po navedenem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, zato je, ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 1625 odvetniških točk, kar povečano za DDV znaša 909,96 EUR. Te stroške je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1 Sodišče prve stopnje je glede parcele 127/174 ugotovilo, da ograje, ki s treh strani oklepa parcelo, ni postavila toženka, da od ograjnih vrat nima ključa, da skozi njih do svoje parcele ne dostopa ter da zelenice med omenjeno potjo in ograjo ne vzdržuje, temveč ta predstavlja neurejen in poraščen travnik, glede parcele 127/175 pa, da je slednja splošno dostopna in jo toženka uporablja zgolj kot dovoz do parkirišč na parcelah 355/4 in 355/15, k. o. X. 2 Primerjaj prilogo B2 z žigom na hrbtni strani. 3 Stran 5, drugi odstavek pripravljalne vloge s 17. 5. 2017.