Jedro

Za gradnje, ki so bile zgrajene v nasprotju s predpisi in se legalizirajo, se odškodnina obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 67/96-8 z dne 22.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.11.1995, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote L. z dne 16.3.1995. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ tožniku odmeril odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča za zemljišče parc. št. 194/31 k.o. V., v izmeri 147 m2 (njiva 3. katastrskega razreda) v znesku 633.746,40 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v zadevi sporno, ali mora tožnik plačati odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča na podlagi izdanega lokacijskega dovoljenja za legalizacijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 194/31 k.o. V. v izmeri 147 m2. Med strankama ni sporno, da je bilo dne 16.3.1995 tožniku in ostalim solastnikom izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo stanovanjske hiše na navedenem zemljišču. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da odločba organa prve stopnje ni izvršljiva, ker v odločbi niso določena razmerja med zavezanci za plačilo odškodnine (solastniki predmetnega zemljišča). Obveznost plačila odškodnine je zaradi njene narave solidarna in nedeljiva obveznost. V obravnavanem primeru, ko gre za legalizacijo stanovanjske hiše, ki je nesporno v solastnini, ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja le za posamezne dele objekta, temveč za celoten objekt, zato tudi solastnikom ni mogoče naložiti obveznosti plačila odškodnine glede na njihove idealne deleže. Zaradi neizpolnitve plačila obveznosti enega izmed solastnikov ostali solastniki ne bi mogli pridobiti gradbenega dovoljenja, če bi jim bila naložena deljiva obveznost plačila, kar bi bilo v nasprotju z namenom odškodnine kot javnopravne dajatve, kot tudi z namenom, ki ga zasledujejo solastniki objekta. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ni zavezan k plačilu odškodnine, ker jo je po njegovih navedbah plačal v letu 1982, ko je podal vlogo za lokacijsko dovoljenje. Tožnik ni dokazal, da bi bila za predmetno zemljišče odškodnina v letu 1982 res plačana. Obveznost plačila odškodnine je vezana na veljavnost lokacijskega dovoljenja, zato takšna obveznost tudi ne more zastarati, kot to zmotno ugovarja tožnik. Če imetnik lokacijskega dovoljenja odškodnine zaradi spremembe namembnosti zemljišča ne plača, ne more pridobiti gradbenega dovoljenja. Tudi v času izdaje lokacijskega dovoljenja iz leta 1982 ni bilo možno izdati gradbenega dovoljenja brez potrdila o plačani odškodnini. Pravilno je stališče tožene stranke, da se v primeru legalizacije objekta pri odmeri odškodnine upošteva katastrsko stanje zemljišča pred nedovoljeno gradnjo objekta. Tožena stranka se pravilno sklicuje na podatke zemljiškega katastra, po katerih je bilo predmetno zemljišče pred nedovoljeno gradnjo njiva 3. katastrskega razreda v izmeri 147 m2. V skladu s 5. odstavkom 14. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in RS, št. 9/90, 5/91, v nadaljevanju: ZKZ) se odškodnina določi ob upoštevanju kakovosti in lege kmetijskega zemljišča, ki se ovrednoti s številom točk na kvadratni meter glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj po tabeli 1, ki je sestavni del ZKZ. Sodišče ugotavlja, da sta organ prve stopnje in tožena stranka glede na podatke kmetijskega katastra in ob uporabi navedene tabele predmetno zemljišče, ki se nahaja v I katastrskem okraju L., pravilno ovrednotila, zato tožnik neutemeljeno ugovarja izračun odškodnine in uvrstitvi zemljišča v 1. katastrski okraj. Drugačne razporeditve predmetnega zemljišča v času pred nedovoljeno gradnjo pa tožnik z ničemer ne dokazuje.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Smiselno ponovi vse tožbene navedbe. Podrobno opiše postopek, ki teče zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju po vloženi zahtevi za razvezo njegove zakonske zveze z E.Z. Ponovi tožbeno navedbo, da so po njegovem mnenju sedaj zavezanci za plačilo odškodnine vsi solastniki in souporabniki predmetnega zemljišča. Ker so otroci polnoletni in plačilno sposobni, bivša zakonca pa sta vsak v svojem gospodinjstvu, je edino prav, da se zahtevek za odškodnino deli po vknjiženih deležih. Obveznosti za bivšo ženo in preskrbljene otroke ni pripravljen plačati. Izračun vrednosti zemljišča in odškodnine je napačen. Odmerjena odškodnina je znatno previsoka in je sam kot upokojenec nikakor ne more plačati. Če pa hoče upravna enota izterjati odškodnino le od enega od solastnikov, mora izbrati tistega, ki jo bo najlažje plačal, to pa sta zagotovo oba sinova, ki imata službe in svoje zaslužke. Po njegovem mnenju gre za zastarano zadevo, saj je bila stanovanjska hiša na parc. št. 194/31 zgrajena že davno prej, preden je bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Ker je Sklad v letu 1981 pridobil lokacijsko dokumentacijo za obe hiši T., je očitno tedaj tudi zapadla obveznost plačila odškodnine za spremembo namembnosti zemljišča. Od tedaj je preteklo 20 let, pri čemer so v tem času vse morebitne dajatve že zastarane. Predlaga, da se njegovemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo.

Obrazložitev, v kateri zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so v skladu s podatki upravnih spisov in predpisi, na katere se sklicuje.

Po 1. odstavku 14. člena ZKZ odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča plača, kdor spremeni namembnost kmetijskega zemljišča ali gozda na podlagi lokacijskega dovoljenja ali drugega upravnega akta ali če spremeni namembnost tega zemljišča brez takega akta zato, ker ta ni predpisan, ali pa je v nasprotju s predpisi tako, da se to zemljišče ne uporablja za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo. Odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča se plača od površine zemljišča, ki je po lokacijskem dovoljenju določena za gradnjo objekta in od površine zemljišča, ki je z lokacijskim dovoljenjem namenjeno za redno rabo objekta. Za gradnje, ki so bile zgrajene v nasprotju s predpisi in se legalizirajo, se odškodnina obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo gradnje (2. alinea 8. točke 14. člena ZKZ). Ker je bilo, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da je bila popolna vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja v obravnavanem primeru vložena 11.11.1994 in da je po uradnih podatkih iz zemljiškega katastra bila navedena parcela pred izdajo lokacijskega dovoljenja njiva 3. katastrskega razreda, je bila to dejanska podlaga za odmero višine odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopni upravni organ pravilno uporabil določbe ZKZ in Odloka o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 7/91), na katere se sklicuje. Zato v pritožbi ponovljen ugovor, da je odmera odškodnine previsoka, ni utemeljen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob navedeni zakonski ureditvi so za odločitev pravno nepomembni razlogi, zaradi katerih tožnik, po lastnih navedbah, ne mora plačati odmerjene odškodnine. Zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Za ta postopek tudi niso relevantne navedbe, ki se nanašajo na postopek razveze zakonske zveze in delitev skupnega premoženja. Ugovor, da je bila odškodnina že deloma plačana v letu 1981 in ugovor o zastaranju obveznosti, ki ju je tožnik uveljavljal že v tožbi, je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se z razlogi zavrnitve strinja in jih ne ponavlja.

Kolikor pa se tožnik sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni presojalo, ker ga v tem upravnem sporu ni dopustno uveljavljati po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS, zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.