8. 3. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložili Terezija Mitrovič in Frančiška Ficko, obe Novo mesto, na seji 8. marca 2022

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 54/2016 z dne 3. 9. 2019 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. I U 1773/2015 z dne 27. 1. 2016 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je zavrglo tožbo, s katero sta pritožnici izpodbijali Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto – SD OPN 1 (Dolenjski uradni list, št. 12/15 – v nadaljevanju OPN) v delu, ki se nanaša na nepremičnini obeh pritožnic in jih spreminja iz zemljišč, namenjenih za pozidavo, v kmetijska zemljišča oziroma zemljišča z območja zelenih površin. Sprejelo je stališče, da OPN v izpodbijanem delu ne ureja posamičnih razmerij ter da je presoja morebitne nezakonitosti prostorskih izvedbenih pogojev v upravnem sporu lahko opravljena le v zvezi z odločanjem o zakonitosti dokončnega upravnega akta, ki bi temeljil na OPN. Po stališču Upravnega sodišča zato OPN ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je ob odločanju o pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča vložilo zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, 108/09, 57/12 in 109/12 – v nadaljevanju ZPNačrt) in Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1), ker vsebujeta protiustavno pravno praznino in v nasprotju s 23. in 25. členom Ustave ne zagotavljata učinkovitega sodnega varstva zoper OPN, s katerim je bilo poseženo v ustavno varovano lastninsko pravico pritožnic. Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 54/2016 z dne 5. 1. 2017 pritožbeni postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča o zadevi. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 46/19, in OdlUS XXIV, 9) odločilo, da ZPNačrt ni bil v neskladju z Ustavo. Vrhovno sodišče je po objavi navedene odločbe Ustavnega sodišča z izpodbijanim sklepom nadaljevalo prekinjeni pritožbeni postopek ter pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da po ustaljeni sodni praksi in ustavnosodni presoji prostorskih aktov, izdanih na podlagi ZPNačrt, s katerimi samoupravne lokalne skupnosti splošno in abstraktno urejajo posege v prostor, ni bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, temveč v postopku pred Ustavnim sodiščem, saj je to v pristojnosti slednjega, če so za to izpolnjeni pogoji. Pravne norme, ki sta jih izpodbijali pritožnici, pa po oceni Vrhovnega sodišča tudi ne ustrezajo posamičnemu aktu, izdanemu v obliki predpisa, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

2.Pritožnici zatrjujeta kršitev prvega in četrtega odstavka 15. člena, 23., 25. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 6. člena EKČP. Trdita, da v času vložitve tožbe v upravnem sporu nista imeli zagotovljenih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva zoper poseg v njuno lastninsko pravico, do katerega je prišlo z OPN. Pritožnici menita, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-6/17 ustavno skladnost sporne zakonske ureditve presojalo z vidika v vmesnem času sprejetega Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17 – ZUreP-2), ki je uzakonil sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte, in ne z vidika ZPNačrt, ki v času odločanja Ustavnega sodišča ni več veljal. Sprememba namembnosti njunih zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva po prepričanju pritožnic pomeni neposreden poseg v njuno lastninsko pravico, s katerim jima je bila povzročena premoženjska škoda v višini 180.000,00 EUR. Pritožnici se sklicujeta na četrti odstavek 15. člena Ustave in Ustavnemu sodišču predlagata, naj razveljavi oziroma odpravi oba izpodbijana sklepa in Vrhovnemu sodišču naloži, naj vsebinsko odloči o njuni pritožbi.

3.Skladno z drugim odstavkom 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alineja), ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja).

4.Od odločitve v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve in o katerem Ustavno sodišče še ne bi odločilo. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-6/17 že sprejelo stališče, da imajo določbe občinskih prostorskih aktov, s katerimi ti določajo oziroma spreminjajo namensko rabo zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva, naravo predpisa, ki neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj lastnikov zemljišč, ter da je bilo pravno varstvo lastnikom zemljišč zoper prostorske akte, izdane na podlagi ZPNačrt, zagotovljeno s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti.[1] Ponovna odločitev Ustavnega sodišča o enakih vprašanjih z vidika standardov varstva človekovih pravic zato ne bi bila več precedenčna. Drugih ustavnopravnih vprašanj pa ustavna pritožba ne odpira. Glede na to pogoj za sprejem ustavne pritožbe iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ni izpolnjen.

5.Pritožnici tega, da ima zadeva zanju hujše posledice, izrecno ne zatrjujeta. Posplošeno navajata le, da jima je s spremembo namenske rabe zemljišč z OPN, ki sta ga izpodbijali v upravnem sporu, nastala premoženjska škoda, vendar tudi te navedbe ne izkažeta.[2] Upoštevaje tudi, da je bilo pritožnicama v času vložitve tožbe pravno varstvo zoper OPN zagotovljeno v postopku s pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti določb OPN, s katerimi se je spreminjala namenska raba njunih zemljišč, pa pritožnicama z zavrženjem tožbe v upravnem sporu hujše posledice niso mogle nastati. Pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS torej ni izpolnjen.

6.Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in Rok Čeferin. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar

dr. Špelca Mežnar

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-6/17, 13. in 24. točka obrazložitve.

[2]Izpolnjenost pogoja, da ima kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za pritožnika hujše posledice, mora izkazati pritožnik (glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020, Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45).