Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upravljalca smučišča zadene odgovornost, ker v gosti megli dopušča spust po progi, vendar pa mora tudi smučar ob poslabšani vidljivosti storiti vse, da zaščiti lastno varnost in varnost drugih smučarjev.
Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti spremeni tako, da je tožena stranka za tožniku nastalo škodo odgovorna do 1/2, do nadaljnje polovice pa zanjo odgovarja tožnik sam.
V ostalem se revizija zavrne.
Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v znesku 1.900.000 SIT.
Škoda mu je nastala zaradi nesreče, ki se je zgodila na smučišču tožene stranke dne 28.2.1991. Tožeča stranka se je pritožila, njeni pritožbi pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo z vmesno sodbo in v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za 70% tožnikove škode, v preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke o temelju za preostalih 30%) pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo v odločbi o stroških postopka, zadevo pa zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka sodišču prve stopnje vrnilo v nadaljnji postopek.
Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišč nižje stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Izhaja iz dejanskih ugotovitev, da se je nesreča pripetila na izteku proge št. 6 (spomladanske proge) ob razcepu v dva dela. Teren je tu relativno položen, dovolj širok in pregleden. Zato je dopuščena možnost smučanja tudi po megli. Obratovalno dovoljenje z dne 23.5.1980 sicer dopušča smučanje na progi vlečnic I. in II. v meglenem vremenu le, če je vidljivost med prometnimi znaki vsaj 30 m, vendar pa to ne velja za progo št. 6. Že sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obratovanje možno tudi v megli. Zmotno je sklepanje, da je drevo, v katerega se je tožnik zaletel, stalo na smučišču. Če bi tožnik vozil v smeri smučarske proge in upošteval označbe, ga ne bi moglo vreči iz proge. Pri tem se revident sklicuje na mnenje izvedenca dr. D. M. Uporaba 11. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZJVS) različno interpretira izraze megla in izjemno gosta megla. Upoštevati je treba različne pojave megle na smučišču, odvisne od mikro lokacije terena. Nesreča se je pripetila na relativno položnem in širokem terenu, ko bi vsak smučar moral voziti počasi. Tako bi se pravočasno izognil drevesu. Tožnik je torej vozil z večjo hitrostjo, kot so dopuščale razmere, pri tem pa ni bil dovolj pozoren, saj je gledal nazaj.
Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Revizija je delno utemeljena.
Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi bila tožena stranka glede na določbo 11. člena ZJVS dolžna prekiniti z obratovanjem in zapreti smučišče zaradi goste megle na progi, na kateri se je pripetila nesreča. Pri tem se je sklicevalo tudi na odločbo o obratovanju bivšega Republiškega komiteja za energetiko, industrijo in gradbeništvo iz Ljubljane z dne 23.5.1980, po kateri lahko tožena stranka obratuje v meglenem vremenu le z vlečnicami I. in II., če je vidljivost med prometnimi znaki vsaj 30 m. Revizija sprejema ugotovljena dejstva o tem, da je bila v času nesreče na progi št. 6 gosta megla in da je bila vidljivost od 5 m do 10 m. Vendar pa omenjeno odločbo z dne 23.5.1980 v nasprotju z izpodbijano sodbo razlaga z navajanjem novih dejstev: obratovanje z vlečnicama I. in II. naj bi potekalo po spustu na progi št. 6. Po eni strani gre za razlago navedene odločbe v nasprotju z dosedanjimi dejanskimi ugotovitvami, po drugi strani pa revizija s trditvijo, da je bilo smučanje v gosti megli dovoljeno tudi na progi št. 6, navaja nova dejstva, kar pa po izrecni določbi 372. člena ZPP v revizijskem postopku ni dovoljeno. Na dejanske ugotovitve o gosti megli je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa pravna razlaga o odgovornosti tožene stranke temelji na določbi 11. člena ZJVS. Z obratovanjem bi torej morala tožena stranka prekiniti in s tem preprečiti morebiten nastanek nesreč na progi. V sklop dejanskih ugotovitev je uvrščeno tudi dejstvo, da je raslo drevo, v katerega se je tožnik zaletel, na stičišču dveh prog, da je bilo torej na smučišču in da ni bilo zavarovano, da pa je tožena stranka kmalu po nesrečnem dogodku ustrezno zavarovala tudi to drevo (glej fotografije v prilogi spisa). Revizijsko sodišče zato sprejema pravno razlago o krivdni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem sodišče druge stopnje ni izhajalo iz ugotovitev, ki bi jih ne upoštevalo in ocenilo že sodišče prve stopnje.
Ob dokazani krivdni odgovornosti tožene stranke pa je sodišče druge stopnje prenizko ocenilo odgovornost tožnika samega. Čeprav tožena stranka kot upravljalec smučišča ni ravnala kot skrben gospodar, pa tožnik ni ravnal v skladu z določbo 21. člena ZJVS (1. alinea drugega odstavka). Tako gosta megla, ki je omogočala vidljivost le v razdalji od 5 m do 10 m, zaradi česar se je tožnik s smučarjem, ki je vozil za njim, sporazumeval le z glasom, je zahtevala posebno previdnost tudi od povprečnega smučarja. Res je, da upravljalca smučišča zadene odgovornost, ker v gosti megli dopušča spust po progi, vendar pa mora tudi smučar ob poslabšani vidljivosti storiti vse, da zaščiti lastno varnost in varnost drugih smučarjev. Na smučišču se lahko pojavijo zelo različne ovire, ki jih mora pričakovati tudi povprečen smučar, zaradi česar je v gosti megli in zmanjšani vidljivosti dolžan storiti vse, da se ob danih možnostih oviri lahko izogne. Sodišče druge stopnje je okoliščini, da je tožnik smučal v gosti megli neprevidno, posvetilo premalo pozornosti, čeprav je v tem imelo oporo v mnenju izvedenca dr. D. M. Ob vidljivost 5 m do 10 m bi moral smučar ob previdni prilagojeni vožnji pravočasno opaziti drevo in se mu izogniti. Pri tem tožnik ne trdi, da ob zmanjšani vidljivosti ne bi bilo mogoče pravočasno ustaviti. Ob uporabi določbe prvega odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je tako mogoče ugotoviti, da sta pravdni stranki za nastalo škodo odgovorni v enakih deležih. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke delno ugodilo s spremembo deležev odgovornosti za nastalo škodo (prvi odstavek 380. člena ZPP), revizijo pa je zavrnilo, kolikor se zavzema za drugačno odločitev.
Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je odločilo le o temelju tožbenega zahtevka z vmesno sodbo, pri čemer je zadevo zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških pravdnega postopka vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.