Jedro

Neutemeljen je tožbeni očitek o kršitvi tožničine pravice do izjave v inšpekcijskem postopku. Da bi imela pripombe na zapisnik, tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, saj je, kot je ugotovil že drugostopenjski organ, zapisnik o njenem zaslišanju podpisala brez pripomb. Tožbene trditve, da je imela pripombe na zapisnik, ki naj jih inšpekcijski organ ne bi upošteval, pa tožnica z ničimer ne utemeljuje, saj niti ne navaja, katere pripombe naj bi to bile.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici in A.A. naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo pritličnega kmetijskega objekta s temelji, delno z AB stebri in delno zidanega, v obodu tlorisne dimenzije 12,60 m x 9,80 m, z napuščem ob daljši severni stranici širine cca 1,60 m in z dvojnimi odprtinami za dvižna garažna vrata, ob daljši južni stranici pa z napuščem cca 0,90 m, pokritega z leseno mansardno dvokapno streho s strešnimi čopi in betonskimi strešniki, tlorisne dimenzije cca 12,30 m x 13,20 m, na zemljišču s parc. št. 753/1 k. o. ... (1. točka izreka), navedeno nelegalno gradnjo do 31. 7. 2014 na svoje stroške odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Poleg tega je za navedeni objekt izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka) in odločil, da bo o stroških izdan poseben sklep (5. točka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka) ter da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta (7. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor ob ogledu dne 10. 4. 2013 in po zaslišanju obeh inšpekcijskih zavezancev 22. 7. 2013 ugotovil, da inšpekcijska zavezanca na zemljišču s parc. št. 753/1 k. o. ... gradita objekt v prej navedenih dimenzijah. Glede na to, da po podatkih Upravne enote Ljubljana – Izpostava Šiška za navedeni objekt ni bilo izdano nobeno upravno dovoljenje, je inšpektor glede na veljavno zakonodajo ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo in zanjo izrekel predpisane inšpekcijske ukrepe.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo, iz obrazložitve njegove odločbe pa med drugim izhaja, da je tožničin ugovor, da ni investitorka obravnavanega objekta, v nasprotju z izjavo inšpekcijskih zavezancev, dano na zapisnik ob zaslišanju 22. 7. 2013, da sta investitorja oba, zapisnik o tem zaslišanju pa sta brez pripomb podpisala tako A.A. kot tožnica. Pojasnil je, da je bil upravni organ pred izdajo odločbe na inšpekcijskem ogledu, da so v zapisniku o ogledu natančno navedeni podatki o legi objekta in njegovih dimenzijah, da je objekt podrobno opisan, o njem narejena skica in da so zapisniku ogleda priložene fotografije. Kot neupoštevne za ta postopek pa je zavrnil tožničine navedbe, da je objekt postavljen za skladiščenje tesarskih izdelkov, s katerimi se družina preživlja, in da so na občino dali pobudo za spremembo namembnosti zemljišča. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi vztraja pri vseh pritožbenih navedbah in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Trdi, da ji v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Nasprotuje trditvi, da ni imela pripomb na zapisnik inšpekcijskega zaslišanja in zatrjuje, da je podala določene pripombe oz. pojasnila, smiselno enake, kot jih je podala tudi v pritožbi, vendar jih inšpekcijski organ ni upošteval. Pripominja, da je prava neuka stranka in da pri zaslišanju tudi ni bila poučena o svojih pravicah. Ker zaslišanje ni bilo opravljeno na kraju samem, temveč v prostorih gradbene inšpekcije, tožnica tudi ni znala pojasniti velikosti in lege objekta ter da stavba ni priključena na infrastrukturo ipd., kar naj bi bilo pomembno za opredelitev objekta. Trdi, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj obravnavani objekt ni v fazi gradnje, ker je že zgrajen in v uporabi. To naj bi pomenilo, da tožnica 1. točke izreka ne more izvršiti. Vztraja tudi pri navedbah, da ni investitorka in da ne more biti inšpekcijska zavezanka, ker objekta ni sama gradila ali naročila gradnje. Predlaga, naj jo sodišče zasliši in naj zasliši tudi drugega inšpekcijskega zavezanca in gradbenega inšpektorja ter kot dokaz izvede ogled objekta na kraju samem.

V izpodbijani odločbi naj bi bil napačno uporabljen materialni predpis oz. naj ne bi bilo navedeno, kateri predpis prepoveduje gradnjo obravnavanega objekta. Pripominja, da spada tak objekt med enostavne objekte iz 1.10. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Sodišču predlaga, naj odpravi upravni odločbi prve in druge stopnje in zadevo vrne v stanje, v katerem je bila, preden sta bili izdani, oz., podrejeno, če bo odločba že izvršena, naj ugotovi nezakonitost obeh odločb, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta izrekel inšpekcijske ukrepe. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge sklepa organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe dodaja, da je izrek izpodbijane prvostopenjske odločbe v skladu s 152. členom ZGO-1, ki ne določa različnih inšpekcijskih ukrepov glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da se gradbena dela na objektu ne izvajajo več, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi tožničine pravice do izjave v inšpekcijskem postopku. Da bi imela pripombe na zapisnik, tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, saj je, kot je ugotovil že drugostopenjski organ, zapisnik o njenem zaslišanju podpisala brez pripomb. Tožbene trditve, da je imela pripombe na zapisnik, ki naj jih inšpekcijski organ ne bi upošteval, pa tožnica z ničimer ne utemeljuje, saj niti ne navaja, katere pripombe naj bi to bile. Predlaga sicer, naj se jo v zvezi s tem zasliši in naj se zasliši A.A. in gradbenega inšpektorja, vendar izvedba dokazov ne more nadomestiti trditvene podlage. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010).

Poleg tega iz tožbenih navedb izhaja prav nasprotno, tj., da tožnica pripomb na zapisnik ni imela, ker je prava neuka stranka. Glede na to, da tudi v tožbi ne ugovarja ugotovitvam o dimenzijah obravnavanega kmetijskega objekta, ni jasno, katerih pravno odločilnih dejstev in okoliščin ni mogla navesti oz. o katerih pravicah bi morala biti poučena, pa ni bila. Prav tako ne navaja razlogov, iz katerih ne bi mogla na zaslišanju navesti, da ni investitorka objekta.

Ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi tožnica ni trdila niti, da gre za enostaven objekt, za katerega naj v skladu s 3. členom ZGO-1 ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. To zatrjuje šele v tožbi, vendar niti v tožbi ne pojasni, zakaj meni, da je objekt „z merami in opisom, kot ga je podala tožena stranka“, konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja (1.10. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Stavbe z dimenzijami 12,60 m x 9,80 m, kot so ugotovljene za obravnavani pritlični del kmetijskega objekta, namreč niso enostavni objekti ne po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 in nasl.), ne po prej veljavni Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in nasl.).

Sedaj veljavna uredba med enostavne pomožne kmetijsko-gozdarske objekte šteje le enoetažne stavbe s površino do 40 m2, prej veljavna uredba pa je za enostavne objekte predpisovala celo manjšo površino (npr. za kaščo največ 20 m2, za senik, kot enoetažen, lesen, pritličen objekt pa 30 m2). To pomeni, da zgolj dejstvo, da objekt nima električnega in vodovodnega priključka za vprašanje, ali bi bilo za njegovo gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, v obravnavani zadevi ni pravno odločilno. Prav tako ni pravno odločilno dejstvo, da tožničina družina objekt uporablja za skladiščenje tesarskih izdelkov.

Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke v upravnem sporu niso navedle novih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri odločanju oziroma bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.