Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča je treba upoštevati kot obvezujoči splošni akt pri odločanju o posamičnih razmerjih, o katerih v času odločanja Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je Ustavno sodišče RS ugotovilo neustavnost določbe 1. odstavka 1. člena ZJU-A, po kateri so bili najvišji uradniki zamenljivi ves čas mandata, je moralo sodišče prve stopnje upoštevati odločbo Ustavnega sodišča in odpraviti odločbo župana o razrešitvi direktorja občinske uprave.
1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.5.2005, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je na podlagi določbe 23. člena ZUS sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka; na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS pa je še sklenilo (3. točka izreka sodbe in sklepa), da se zahteva za izdajo začasne odredbe z dne 6.9.2005 zavrne.
V obravnavani zadevi je tožena stranka z odločbo z dne 31.5.2005 razrešila tožnika s položaja direktorja občinske uprave Občine O., in sicer na podlagi določbe 5. odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) oziroma 1. odstavka 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-A). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kot sporni opredelilo dve vprašanji, in sicer, ali je bila tožniku zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, in nadalje, ali je v konkretnem upravnem sporu treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-90/05 z dne 7.7.2005, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je 1. odstavek 1. člena ZJU-A v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ZJU-A v delu, v katerem uveljavlja možnost zamenjave položajnih uradnikov brez krivdnih razlogov za čas celotnega mandata, v neskladju z ustavo ter naložilo zakonodajalcu, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev. Ker z razveljavitvijo določb ZJU-A prejšnja ureditev ne bi oživela, se je Ustavno sodišče odločilo za ugotovitveno odločbo, ki po Zakonu o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (ZUstS) nima določb o pravnih učinkih ugotovitvene odločbe, kar pa po mnenju sodišča prve stopnje še ne pomeni, da jih taka odločba nima. Upoštevati jo je treba pri odločanju o posamičnih zadevah, ker gre za obvezujoči splošni akt, ki pa skladno z ustavnim načelom iz določbe 1. odstavka 155. člena Ustave RS lahko učinkuje le za naprej. To pa pomeni, da učinkuje na vsa posamična razmerja, o katerih ob uveljavitvi odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno, torej tudi za obravnavani upravni spor. Poleg tega je Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi tudi opredelilo odločbo o razrešitvi uradnika s položaja kot upravno odločbo, ki mora vsebovati vse, v določbi 210. in 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določene sestavine, ki pa jih v tem upravnem sporu izpodbijana odločba nima.
Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrže oziroma zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Na prvem mestu tožena stranka uveljavlja pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker obrazložitev izpodbijane sodbe nasprotuje njenemu izreku in ker je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Neskladje med izrekom in obrazložitvijo naj bi bilo v tem, ker sodba sodišča prve stopnje odpravlja odločbo Občine O. z napačnim datumom 31.5.2004, v obrazložitvi pa navaja odločbo Župana Občine O. kot njenega organa s pravilnim datumom 31.5.2005. Prekoračitev tožbenega zahtevka pa naj bi bila v tem, da je sodišče kot toženo stranko opredelilo v uvodu izpodbijane sodbe Župana Občine O., čeprav je bila v tožbi opredeljena tožena stranka Občina O. Nadalje meni, da odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-1-90/05-13 z dne 7.7.2005 ni relevanten akt, ki bi ga bilo dopustno upoštevati oziroma mogoče uporabiti v konkretni zadevi. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba ima tudi vse obvezne sestavine in zato ni podlage za trditev, da izpodbijana odločba tožniku ne omogoča učinkovitega sodnega varstva. Tožba naj bi bila tudi vložena prepozno.
Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Glede pritožbenih navedb pa meni, da niso utemeljene. Izrek sodbe je v 1. točki popolnoma razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. V tožbi je navedel Župana kot zakonitega zastopnika Občine O. Označitev tožene stranke v uvodnem delu tožbe ni pravno relevantna in je bistvo, zoper koga je tožba vsebinsko naperjena in kako se glasi zahtevek. Tožba je v celoti naperjena zoper Župana in tudi zahtevek je oblikovan tako, da predlaga odpravo njegove odločbe. Župan je privolil v tako tožbo in se je spustil v obravnavo. Glede učinkov ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča pa meni, da taka odločba učinkuje na posamična razmerja, o katerih ob njeni uveljavitvi še ni bilo pravnomočno odločeno. Tudi odločba, ki jo izpodbija v tem upravnem sporu, nima vseh potrebnih sestavin, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.
Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.
V obravnavanem upravnem sporu je v presoji zakonitost odločbe Župana Občine O. z dne 31.5.2005, s katero je bil tožnik razrešen s položaja direktorja občinske uprave. Kot občinski funkcionar (34.a člen Zakona o lokalni samoupravi - ZLS) in predstojnik občinske uprave (9. točka 6. člena ZJU) je Župan Občine O. (lokalne skupnosti, ki je na podlagi 2. odstavka 3. člena ZJU tožnikov delodajalec) v izvrševanju pravic in dolžnosti delodajalca (1. odstavek 33. člena ZJU) odločil o prenehanju položaja, ki ga je zasedal tožnik, in sicer na podlagi določbe tedaj veljavnega 5. odstavka 83. člena ZJU. Zoper dokončno odločbo Župana je tožnik vložil tožbo, v kateri je kot toženo stranko sicer napačno opredelil Občino O., vendar pa je tožbi priložil izpodbijani akt Župana. Po vročitvi tožbe Občini O. je župan te občine vložil v imenu občine odgovor na tožbo, sodišče pa je v izpodbijani sodbi kot toženo stranko nato pravilno opredelilo Župana Občine O., odpravilo odločbo tožene stranke in pri tem pomotoma zapisalo tudi napačen datum, kar vse po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredeljuje sodišče prve stopnje kot toženo stranko v tem upravnem sporu le Župana Občine O., ki je z vložitvijo odgovora na tožbo, v katerem pasivne legitimacije Občine ni osporaval, vstopil v upravni spor. Ker navedena neskladja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo po presoji pritožbenega sodišča niso vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, tudi ne drži pritožbeni očitek, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, zaradi katere se sodba ne bi mogla preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba tudi ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča upoštevati kot obvezujoči splošni akt pri odločanju o posamičnih razmerjih, o katerih v času odločanja Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno, in da taka odločitev Ustavnega sodišča lahko učinkuje le za naprej. Taka pravna posledica odločitve Ustavnega sodišča izhaja iz določbe 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS (ZUstS), po kateri Ustavno sodišče izda ugotovitveno odločbo, kadar oceni, da je zakon ali drug predpis protiustaven oziroma nezakonit, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, ali pa ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve tega predpisa ali njegovo odpravo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločalo že po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-90/05 z dne 7.7.2005, s katero je to izreklo za protiustavno določbo 1. odstavka 1. člena ZJU-A, po kateri so najvišji uradniki zamenljivi ves čas njihovega mandata. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS sicer res niso nastopile posledice, ki jih ZUstS določa za razveljavitev zakonske določbe po 43. in 44. členu ZUstS, vendar pa so sodniki pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Zato morajo pri sojenju upoštevati odločitev Ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, čeprav ta določba zaradi razlogov po 48. členu ZUstS ni razveljavljena. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ob času svojega odločanja zaradi odločitve o protiustavnosti določbe 1. odstavka 1. člena ZJU-A, ki je veljala v času izdaje v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, pravilno odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ni upravna odločba in se tudi strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izpodbijana odločba nima vseh potrebnih sestavin upravne odločbe. Da gre za upravno odločbo, se je izreklo že Ustavno sodišče, pritožbeno sodišče pa pritrjuje nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zaradi neustrezne obrazložitve, ki ne vsebuje razlogov za razrešitev s položaja direktorja, ne zagotavlja tožniku učinkovito sodno varstvo, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogoča preizkusa njene zakonitosti.
V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločiti v skladu z napotki sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v zadevah, kjer sodišče odloča o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.