Jedro

Ker je sklep o odreditvi pripora v obrazložitvi navajal razloge za odreditev pripora (na predlog pristojnega državnega tožilca) zaradi ponovitvene nevarnosti, je očitno, da je pri sestavi navedenega sklepa prišlo do pisne napake v izreku, ko je pomotoma izpadla 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP. S tem ko je preiskovalna sodnica izdala popravni sklep zaradi odprave pisne napake, ni kršila določb kazenskega postopka iz členov 200 do 208 ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.W. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 23.7.2000 popravila tako, da je zoper obdolženega M.W. odredila pripor ne le iz razlogov po 2. točki ampak tudi po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 21.7.2000 dalje. V obrazložitvi navedenega sklepa navaja preiskovalna sodnica, da izdaja popravni sklep, ker je prišlo pri izdelavi sklepa o odreditvi pripora do pisne napake, ko je izpadla "3. točka" iz izreka tega sklepa, je pa ta priporni razlog v celoti obrazložen. Svojo odločitev opira preiskovalna sodnica na določbe 2. odstavka 365. člena v zvezi s 405. členom ZKP.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega M.W. kot neutemeljeno zavrnil. Zagovornik obdolženega M.W., odvetnik M.K., je dne 17.10.2000 vložil na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 200. do 208. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da napadeni sklep Okrožnega sodišča v Kopru v celoti razveljavi ter odloči, da se obdolženca nemudoma izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo zagovornika obdolženega M.W. za varstvo zakonitosti navaja, da ta ni utemeljena. Pripor je bil odrejen na predlog državnega tožilca, priporna razloga, zaradi katerih je bil pripor odrejen, sta podana, sodišče pa z izpodbijanim sklepom ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih očita vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da je preiskovalna sodnica s tem, ko je popravila sklep o odreditvi pripora M.W. tako, da je z napadenim sklepom dodatno odredila pripor tudi zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, odločilo, ne da bi imela podlago v ZKP, s čemer naj bi storila bistveno kršitev postopka, ko je s propravnim sklepom odredila pripor iz novega pripornega razloga.

Navedeno ravnanje, pa je vplivalo na zakonitost sodne odločbe, zaradi česar je podan razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vložnik še navaja, sklicujoč se na 202. člen ZKP, da se pripor odredi s pisnim sklepom, pri čemer zakon natančno določa tudi vse ostale obveznosti sodišča ter drugih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Pripor se lahko odredi le na predlog državnega tožilca. O tem mora sodišče odločiti s posebnim sklepom, v nobenem primeru pa ne more s popravkom sklepa poslabšati položaja obdolženca v tolikšni meri, da določi nov priporni razlog in to samostojni razlog, na podlagi katerega je bil pozneje pripor podaljševan.

Vrhovno sodišče ugotavlja po pregledu podatkov spisa, da je pristojni državni tožilec dne 23.7.2000 predlagal preiskovalnemu sodniku med drugim odreditev pripora zoper M.W., najprej iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena, nato pa še istega dne iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Preiskovalni sodnik je s sklepom z dne 23.7.2000 odredil zoper obdolženega M.W. pripor iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Iz obraložitve navedenega sklepa je razvidno, da je preiskovalni sodnik državnemu tožilcu v celoti ugodil. Ta sklep je postal pravnomočen 24.7.2000. Izvenrazpravni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 24.7.2000 pritožbo zagovornika obdolženega M.W. kot neutemeljeno zavrnil, pri čemer je v obrazložitvi glede na pritožbena izvajanja zagovornika ocenil napadeni sklep glede obstoja utemeljenega suma, da naj bi obdolženi W. storil očitano kaznivo dejanje in obstoja pripornega razloga koluzijske nevarnosti kot pogojev za odreditev pripora. V obrazložitvi sklepa izvenrazpravnega senata, ko je kot pritožbeno sodišče odločal o utemeljenosti pritožbe zoper napadeni popravni sklep, je ugotovil, da je napadeni sklep pravilen in zakonit, ker je očitno, da je pri sestavi sklepa o odreditvi pripora prišlo do pisne napake v izreku sklepa, ko je pomotoma izpadla 3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP in je popravni sklep skladen s 1. odstavkom 365. člena in 405. člena ZKP, ker gre za očitne pisne napake, ki se lahko popravijo s posebnim sklepom.

Pritožbeno sodišče še opozarja, da zagovornikova pritožba zoper napadeni sklep, kolikor napada utemeljenost pripornega razloga iz 3. točke 201. člena ZKP ter utemeljenost suma ni utemeljena, ker je postal sklep o odreditvi pripora pravnomočen.

Obramba namreč ni uspela s pritožbenimi izvajanji zoper sklep o odreditvi pripora o neobstoju utemeljenega suma in s tem o neobstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti, dočim glede na vsebino napadenega sklepa pritožba ni uveljavljala ničesar v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka iz členov 200. do 208. ZKP niso podane. S tem ko je preiskovalna sodnica izdala popravni sklep zaradi odprave pisne napake, kot pravilno ugotavlja izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča kot pritožbeni organ, s katerim je odpravila očitno pisno napako v prvotnem sklepu o odreditvi pripora, ni bil kršen nobeden od naštetih členov ZKP. V 2. odstavku 365. člena v zvezi s 405. členom ZKP je določeno, če se pisno izdelana sodba (tudi sklep, zoper katerega je dopustna posebna pritožba) in njen izvirnik ne ujemata glede podatkov iz 1. do 5. in 7. točke 1. odstavka 359. člena ZKP, se sklep o popravku vroči osebam, ki so naštete v 363. členu tega zakona. V tem primeru teče rok za pritožbo zoper sodbo od dneva vročitve tega sklepa, zoper katerega ni posebne pritožbe. Prvi odstavek tega člena, na katerega se napadeni sklep izrecno sklicuje, pa določa, da se pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom popravi s posebnim sklepom na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Ob smiselni uporabi tega člena je preiskovalna sodnica povsem pravilno izdala popravni sklep, ko ni nobene osnove za dvom, da je prišlo pri oblikovanju - pisni izdelavi napadenega sklepa v izreku tega sklepa do pisne napake s tem, da je pomotoma izpadel priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki pa je bil glede na predlog pristojnega državnega tožilca, kot je že ugotovljeno, v obrazložitvi napadenega sklepa, posebej obrazložen. Ob takem stanju zadeve Vrhovno sodišče ugotavlja, da s popravkom, kot ga vsebuje napadeni sklep, ni bil odrejen nov priporni razlog, s čimer tudi niso podane kršitve določb kazenskega postopka v členih 200. do 208. ZKP, ki jih uveljavlja vložnik.

Vrhovno sodišče je zato skladno z 425. členom ZKP, potem ko je ugotovilo, da ni podana nobena od kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.