Jedro

Z oblikovanjem novih občin je premoženje prvotne občine postalo skupno premoženje vseh na njenem območju oblikovanih novih občin.

V sporih nanašajočih se na premoženje prvotne občine, ki še ni razdeljeno med novo nastale občine, so ti enotni sosporniki. Zato mora pritožbeno sodišče pritožbo, ki jo je vložila ena občina obravnavati tako, kot da so jo vložile vse v sporu udeležene občine. Zato imajo tudi te pravico vložiti revizijo.

Izrek

1./ Revizija tožeče stranke se zavrne.

2./ Revizijam tretje, četrte in pete tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: >>Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka še nadalje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek: "Tožene stranke Občine ... so dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki S. d.o.o. znesek 42.342.950,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.1.1993 dalje ter ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v osmih dneh", zavrne tudi proti tretji, četrti in peti toženi stranki>>.

3./ Tožeča stranka mora povrniti v 8 dneh pod izvršbo stroške spora odmerjene: - tretji toženi stranki Občini D. na 131.290,00 (stoenaintridesettisočdvestodevetdeset) SIT, - četrti toženi stranki Občini H. na 398.734,00 (tristoosemindevetdesettisočsedemstoštiriintrideset) SIT, - peti toženi stranki Občini K. na 349.790,00 (tristodevetinštiridesettisočsedemstodevetdeset) SIT.

4./ Zahtevki vseh strank spora na vrnitev stroškov odgovorov na revizije se zavrnejo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Tožeča stranka je zahtevala od vseh petih toženih strank nerazdelno plačilo zneska 42.342.950,90 SIT z zamudnimi obrestmi in plačilo pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki Republiki Sloveniji zavrnilo, ugodilo pa mu je v celoti proti ostalim štirim toženim strankam.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pritožbo samo druga tožena stranka Občina S. Pritožbeno sodišče je njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki zavrnilo.

Po vročitvi sodbe pritožbenega sodišča je prišla na sodišče najprej vloga tretje, četrte in pete tožene stranke, ki je bila naslovljena kot "predlog za obnovo postopka". Sledile so ji revizije tožeče stranke ter tretje, četrte in pete tožene stranke.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v delu, v katerem je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki zavrnilo, spremeni in vzpostavi sodbo sodišča prve stopnje.

Tretja, četrta in peta tožena stranka navajajo v revizijah, da uveljavljajo vse revizijske razloge. Razen tretje tožene stranke, ki zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, očitajo pritožbenemu sodišču, da je sodilo, ne da bi upoštevalo, da so vse tožene stranke, razen prve tožene stranke, vsaj enotni če že ne nujni sosporniki. Tretja, četrta in peta tožena stranka (slednja samo podrejeno) predlagajo razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje, peta tožena stranka pa primarno njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi proti njej.

Revizije so bile vročene Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo, ter strankam v sporu. Tožeča stranka ter druga do peta tožena stranka so vložile odgovore na revizije v katerih predlagajo odločitev, ugodno za vlagatelja posameznega odgovora na revizijo.

Kljub obljubi, da bodo vlogo, naslovljeno s "predlog za obnovo postopka", ustrezno dopolnile, tretja, četrta in peta tožena stranka tega niso storile. V vlogi zato manjkajo osnovni podatki iz drugega odstavka 424. člena ZPP za to, da bi jo bilo možno obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Zato izdaja sklepa iz 431. člena ZPP ni bila potrebna.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, pač pa so utemeljene revizije tretje, četrte in pete tožene stranke.

K reviziji tožeče stranke: Tožeča stranka zahteva od druge do pete tožene stranke kot pravnih naslednic prvotne Občine S. solidarno plačilo zneska 42.359.950,90 SIT. Ta znesek je stečajni senat po zaključku stečaja proti T. K. p.o. S. (v nadaljevanju: stečajni dolžnik) kot ostanek stečajne mase prenesel na prvotno Občino S. Navajala je, da je kot porok prevzela obveznost plačila terjatev, ki jih je imela Ljubljanska banka Splošna banka Koper (v nadaljevanju: LB SB Koper) do stečajnega dolžnika. Zato je morala poravnati omenjene terjatve z obrestmi oziroma revalorizacijo družbi F. d.o.o. iz Kopra, kateri je LB SB Koper terjatve cedirala. Zato ima zoper drugo do peto toženo stranko regresni zahtevek. Prvotna Občina S. je vtoževani znesek prejela tudi brez pravne podlage.

Stečajni postopek proti stečajnemu dolžniku se je začel v času veljavnosti Zakona o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela (Ur. list SFRJ štev. 72/86...69/88; v nadaljevanju: ZSPOZD). Po 189. členu ZSPOZD so z dnem začetka stečajnega postopka prenehale teči obresti od terjatev do dolžnika. Ta določba je pomenila, da je upnik stečajnega dolžnika lahko pričakoval iz stečajne mase največ stoodstotno poplačilo glavnice in obresti, nateklih do začetka stečajnega postopka, ne pa tudi obresti za čas po začetku stečajnega postopka, pa čeprav so predstavljale revalorizacijo terjatev.

Okoliščina, da upnik v stečajnem postopku ni mogel pričakovati poplačila celotne svoje terjatve od stečajnega dolžnika, ni bila ovira, da njenega celotnega poplačila ne bi mogel zahtevati od njegovega poroka (drugi odstavek 1007. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. list SFRJ štev. 27/78...57/89; v nadaljevanju: ZOR). Porok, ki je za stečajnega dolžnika kaj plačal, je lahko v stečajnem postopku zahteval vrnitev tistega, kar je plačal zanj, če je imel zoper njega regresno pravico (prvi odstavek 211. člena ZSPOZD), toda le, če upnik v stečajnem postopku ni prijavil svoje terjatve, katero je plačal porok (tretji odstavek 211. člena ZSPOZD).

Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga sojenju pritožbenega sodišča, izhaja, da je bil LB SB Koper priznan (s pravnomočno sodbo, kot to izhaja iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje) in F. d.o.o. izplačan samo znesek 2.013.178,00 SIT, to je terjatev (prvotno) LB SB Koper proti stečajnemu dolžniku po stanju na dan začetka stečajnega postopka. Znesek, ki ga je F. d.o.o. plačala tožeča stranka iz naslova poroštva pa so obresti od omenjenega zneska za čas od začetka stečajnega postopka do plačila.

Iz zgoraj navedenih dejstev sledi, da je LB SB Koper kot upnik prijavila v stečajnem postopku proti stečajnemu dolžniku tudi terjatev, katere plačilo zahteva tožeča stranka v tem sporu, je pa sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da do njenega poplačila iz stečajne mase ni upravičena. Ker je terjatev prijavila LB SB Koper, je tožeča stranka, glede na tretji odstavek 211. člena ZSPOZD, ni mogla. Prijave terjatve niti sama ne zatrjuje. Že zato tožeča stranka iz stečajne mase ne more ničesar zahtevati. Iz stečajne mase tudi ne more v obliki regresa dobiti obresti, ki so z začetkom stečaja prenehale teči. Okoliščina, da ji je načeloma sicer šla regresna pravica proti glavnemu dolžniku - stečajni masi, pa ne pomeni, da je lahko samo zaradi tega prišla nasproti stečajni masi v ugodnejši položaj od položaja upnika, katerega terjatev je poplačala kot porok namesto stečajnega dolžnika.

Upniki stečajnega dolžnika so tudi po določbah ZSPOZD lahko pričakovali (delno) poplačilo svojih terjatev samo v stečajnem postopku - iz stečajne mase. Po zaključku stečajnega postopka, kar tudi pomeni izven stečajnega postopka, noben upnik ni mogel dobiti ničesar več, pa čeprav je ostal del stečajne mase neizkoriščen.

V obravnavanem primeru je stečajni senat v stečaju neizkoriščeni del stečajne mase prenesel na Občino S. To je storil na podlagi materialnopravne (ne: procesne) določbe prvega odstavka 148. člena takrat (dne 29.1.1993) veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. list SFRJ štev. 84/89). Prvotna Občina S. je ostanek stečajne mase pridobila s sklepom sodišča, temelječem na zakonski podlagi, torej ne brez podlage. Zato tožeča stranka na podlagi 210. člena ZOR od nje ne more ničesar zahtevati. Pridobila ga je originarno. Zato glede nanjo prenesenega zneska ni pravna naslednica stečajnega dolžnika, ki bi s prevzemom ostanka stečajne mase prevzela tudi morebitne njegove obveznosti, ki v stečajnem postopku niso bile priznane, ali pa morda niti ne uveljavljane. Upoštevati je namreč treba, da ni šlo za likvidacijski postopek, v katerem dobijo upniki poplačane svoje terjatve v celoti, tudi če jih niso pravočasno prijavili, ampak za stečajni, v katerem dobijo upniki poplačane samo tiste terjatve, ki so jih pravočasno prijavili, in še te praviloma ne v celoti. Zato v situaciji iz prvega odstavka 148. člena ZPPSL/89 ni mogoča uporaba 159. člena ZPPSL/89. V nasprotnem primeru bi namreč hitro lahko prišlo do kršitve temeljnega načela stečajnega postopka - načela paritete.

Na podlagi zgoraj navedenega se izkaže, da je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek proti Občini S. pravilno zavrnilo. Zatrjevanega revizijskega razloga torej ni. Ker v postopku tudi ni prišlo do katere od kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP).

K revizijam tretje, četrte in pete tožene stranke: Po zakonu o lokalni samoupravi (Ur. list RS štev. 72/93...74/98; v nadaljevanju: ZLS) so občine pravne osebe (7. člen ZLS), zato so lahko stranke v sporu. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena ZPP zato ni. Vprašanje, ali je tožeča stranka tožila pravo stranko, ker ni tožila tudi Občine K., ki naj bi bila po revizijskih trditvah tretje tožene stranke nujna sospornica z ostalimi štirimi toženimi občinami pa je materialnopravno vprašanje in ga bo zato treba rešiti v okviru obravnavanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Ostanek stečajne mase stečajnega dolžnika je s prenosom na prvotno Občino S. postal njeno premoženje (prvi odstavek 51. člena ZLS). Z oblikovanjem novih občin je premoženje prvotne Občine S. postalo skupno premoženje vseh na njenem območju oblikovanih novih občin do njegove delitve (drugi odstavek 100. člena ZLS). Iz sodb sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi do delitve skupnega premoženja že prišlo. Zato je materialnopravna povezanost druge do pete tožene stranke pri uveljavljanem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na njihovo skupno premoženje, tolikšna, da je po naravi pravnega razmerja možno rešiti spor samo na enak način za vse omenjene tožene stranke. Te so zato enotni sosporniki, ne pa tudi nujni.

Ker so druga do peta tožena stranka enotni sosporniki, je pravdno dejanje druge tožene stranke - vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, učinkovalo tako, kot to določa 201. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče bi zato moralo obravnavati pritožbo druge tožene stranke tako, kot da bi jo vložile tudi tretja do peta tožena stranka. Ker tega ni storilo, predloga za izdajo dopolnilne sodbe pa ni bilo (primerjaj: 339. člen ZPP), je šteti, da je pritožbe tretje, četrte in pete tožene stranke zavrnilo. To pa je omenjene tožene stranke upravičilo, da vložijo revizije. Te so jih tudi vložile v revizijskem roku, utemeljene pa so iz razlogov, navedenih zgoraj, zaradi katerih ni utemeljena revizija tožeče stranke zoper tisti del drugostopne sodbe, s katerim je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi druge tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje.

Ker opredeljuje enotno sosporništvo materialno pravo, je revizijsko sodišče ugodilo revizijam tretje, četrte in pete tožene stranke iz materialnopravnih razlogov in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Glede na drugi odstavek 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v sporu v celoti propadla tudi proti tretji, četrti in peti toženi stranki, jim mora povrniti tudi njihove stroške spora. Pri ugotavljanju njihove višine je revizijsko sodišče upoštevalo prvi in drugi odstavek 164. člena ZPP.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je vse (te) tri tožene stranke zastopal isti pooblaščenec, ki je v okviru odvetniške tarife prijavil skupno 393.871,00 SIT pravdnih stroškov. Na vsako od teh treh toženih strank odpade torej 131.290,00 SIT. Pritožbenih stroškov te tožene stranke niso imele. Tretja tožena stranka revizijskih stroškov ni prijavila. To pa sta storili četrta in peta tožena stranka, četrta tožena stranka celo dvakrat, ker sta zanjo vložila reviziji dva pooblaščenca (preklic pooblastila četrte tožene stranke pooblaščencu - odvetniku sodišču ni bil predložen). Ker pa stranki ni mogoče priznati stroškov za dve reviziji (dve reviziji nista potrebni - primerjaj: prvi odstavek 155. člena ZPP), je revizijsko sodišče priznalo četrti toženi stranki samo revizijske stroške za eno revizijo 3000 točk (število točk ne presega odvetniške tarife) z zahtevanim 2% poviškom po 15. členu Odvetniške tarife, kar znese - izraženo v denarju - 267.444,00 SIT (prvi odstavek 16. člena Odvetniške tarife), peti toženi stranki pa 2500 točk (toliko je prijavila - primerjaj prvi in drugi odstavek 164. člena ZPP), kar znese v denarju 218.500,00 SIT.