Jedro

Za samo oddajo otroka v rejništvo po določbi 1. odstavka 158. člena ZZZDR zadostuje privolitev roditelja, pri katerem otrok živi. Vodilo pri odločanju v tovrstnih postopkih pa so koristi otroka - v konkretni zadevi je bilo otrokoma treba v najkrajšem možnem času zagotoviti urejeno bivališče. Zaradi kratkotrajnosti (oddaja v rejništvo k babici za dva meseca) in nujnosti ukrepa, ter ob tem, da ne gre za nobenega od v 1. odstavku 88. člena ZSV naštetih primerov, v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka, čeprav prvostopni organ tožnika - očeta ni pritegnil v postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom z dne 21. 2. 2001 združila postopke v zvezi s pritožbo tožnika zoper sklep Centra za socialno delo (CSD) X z dne 1. 8. 2000 in v zvezi s pritožbo zoper odločbi Centra za socialno delo X, obe z dne 11. 7. 2000. Z izpodbijano odločbo je v točki 1 izreka ugodila pritožbi zoper navedeni sklep CSD X, s katerim je prvostopni organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 11. 7. 2000, in ga odpravila, v točki 2 izreka pa je zavrnila pritožbo zoper obe navedeni odločbi o namestitvi mld. AA in mld. BB v rejniško družino CC iz Z za čas od 1. 7. 2000 do 31. 8. 2000. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je iz celotne spisne dokumentacije razvidno, da sta AA in BB po razpadu zunajzakonske skupnosti med DD in tožnikom živela pri materi, ki se je preselila v stanovanje tožnikovih staršev v V. Na očetovo zahtevo po odločitvi, pri katerem od staršev bosta otroka živela, je CSD Y z odločbo z dne 12. 10. 1998 odločil, da otroka ostaneta v varstvu in vzgoji pri materi. Zaradi suma spolne zlorabe obeh otrok s strani očeta - tožnika, ki ga je mati izrazila poleti 1998, je bilo v zadevi ureditve oziroma prepovedi stikov izdelano izvedeniško mnenje, v katerem izvedenec ni ugotovil znakov, ki bi kazali na spolno zlorabo otrok. Starša sta se dogovorila, da bo v postopku pridobljeno novo izvedeniško mnenje, stiki pa so bili z ustno odločbo CSD Y z dne 24. 6. 1999 prekinjeni. S sklepom tožene stranke z dne 11. 1. 2000 je bila na predlog tožnika krajevna pristojnost v postopku obravnavanja mladoletnih otrok prenesena na CSD X. Februarja 2000 je tožnik pri prvostopnem organu izrazil željo po ponovni vzpostavitvi osebnih stikov z otrokoma in med drugim navedel, da se bo morala mati z otrokoma v marcu izseliti, ker je stanovanje že prodano, ter predlagal, da se otroka namestita k njegovim staršem v U. Dne 23. 2. 2000 sta se starša dogovorila o poteku osebnih stikov, 21. 4. 2000 pa je DD prvostopnemu organu sporočila, da je tožnik njo in otroka izselil iz stanovanja v V in jim uredil začasno bivanje v stanovanju v T, ki pa ni primerno. V pogovoru pri prvostopnem organu dne 29. 5. 2000 je navedla, da se je morala izseliti tudi iz tega stanovanja, 13. 6. 20000 pa je izjavila, da trenutno živi v V, na Š 11, in da bi bila pripravljena sprejeti pomoč CSD pri urejanju varstva za otroka, in sicer dokler si ne uredi ustreznih pogojev za življenje. Kot eno izmed možnosti je predlagala, da bi bila otroka v rejništvu pri njenih starših. S tem predlogom je bila 11. 7. 2000 seznanjena tudi njena mati, ki je z začasno ureditvijo rejništva pri njej soglašala. Po preučitvi spisne dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da bi prvostopni organ z nastalo situacijo lahko seznanil tožnika - očeta otrok in mu dal možnost sodelovanja pri reševanju stanovanjske stiske matere in otrok. Za samo oddajo otrok v rejništvo pa je po določbi 158. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo) dovolj privolitev roditelja, pri katerem otrok živi, razen kolikor bi bil otrok staršem odvzet. Tako je prvostopni organ po mnenju tožene stranke ravnal pravilno, ko je upošteval le privolitev matere in njen predlog za določitev rejnice. Takšno postopanje je bilo nujno zaradi premostitve trenutne situacije, ko se je družina znašla brez stanovanja in predvsem zaradi varovanja otrokovih koristi, saj je bilo treba omogočiti začasno nastanitev obeh otrok, ki sta se z materjo skoraj tedensko selila. Poleg tega bi izpeljava celotnega postopka, tudi z vključitvijo tožnika, postopek podaljšala, za otroka pa je bilo nujno potrebno urediti varstvo. Pritožbena navedba o neujemanju dneva namestitve otrok v rejništvo z dejansko namestitvijo, po mnenju tožene stranke za samo odločitev o oddaji otrok v rejništvo ni bistvena. Navedb, s katerimi želi diskvalificirati CC kot primerno rejnico, pa tožnik ni z ničemer izkazal. Tožnik v tožbi navaja, da je bilo hkrati z izpodbijano odločbo odločeno tudi o njegovi pritožbi zoper prvostopni sklep o zavrženju pritožbe. To pa kaže na dejstvo, da mu ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Oddaja otrok v rejništvo je nedvomno hud poseg državnega organa v pravice otrok in staršev ter mora biti utemeljen, kar pa v konkretnem primeru ni bil. Že samo nepriznanje položaja stranke v postopku očetu otrok - tožniku kaže na takšno pomanjkljivost, ki brez dvoma vpliva na odločitev o oddaji otrok v rejništvo. Meni, da CSD po Konvenciji o pravicah otrok ni pristojen za tovrstno ukrepanje. V nadaljevanju poudarja, da mu je bila kršena ustavna pravica iz 54. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I in 42/97). Po njegovem mnenju pomeni namreč dodelitev otrok v rejo povsem neprimerni osebi proti volji očeta grobo kršitev njegove ustavne pravice. Sodišču predlaga, da po zaslišanju strank izpodbijano odločbo izreče za nično, podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in v skladu z 61. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravi tudi prvostopni odločbi in oba otroka dodeli v vzgojo in varstvo tožniku, še podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi, da sodišče odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da sta mladoletna AA in BB pred oddajo v rejništvo živela s svojo materjo DD, ki je dala privolitev za njuno oddajo v rejništvo k babici CC. Prav tako ni sporno, da tožniku - očetu pred izdajo prvostopnih odločb ni bila dana možnost, da se o tem izjavi.

Po določbi prvega odstavka 158. člena ZZZDR odda CSD otroka v rejništvo s privoljenjem staršev oziroma roditelja, pri katerem otrok živi. V skladu s prvim odstavkom 88. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/92, 1/99 in 41/99) pa si morajo CSD, kadar odločajo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105., 106., 114., 120. in 121. členu ZZZDR, pred odločitvijo v posebnem ugotovitvenem postopku pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo.

V predmetni zadevi je prvostopni organ z odločbama zaradi materinih neurejenih bivalnih razmer oddal otroka v rejništvo k babici za dva meseca - julij in avgust 2000. Kot izhaja iz upravnih spisov je namreč DD z obema otrokoma, ki sta z njo živela, spomladi leta 2000 ostala brez stanovanja in se je z otrokoma pogosto selila, česar tožnik ne zanika oziroma ne navaja nobenega drugega dejstva. Tako je bil tudi po presoji sodišča začasen ukrep prvostopnega organa nujen za koristi otrok - kar je vodilo pri odločanju v tovrstnih postopkih. V najkrajšem možnem času jima je bilo namreč treba zagotoviti urejeno bivališče. Poleg tega pa je DD, kot roditelj, pri katerem sta otroka živela, dala privolitev za njuno oddajo v rejništvo, kar po citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZZZDR zadostuje za samo oddajo otroka v rejništvo. Po povedanem, predvsem glede na kratkotrajnost in nujnost ukrepa, ter ob tem, da ne gre za nobenega od v citiranem členu ZSV naštetih primerov, v katerih je oprava ustne obravnave obligatorna, sodišče ocenjuje, da v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka, čeprav prvostopni organ tožnika ni pritegnil v postopek. Prav tako je, glede na določbe 157. in 158. člena ZZZDR, neutemeljen tožbeni ugovor o nepristojnosti CSD za odločanje v tovrstnih zadevah. Razlogov za ničnost izpodbijane odločbe pa sodišče tudi ni našlo.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.