Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica neutemeljeno uveljavlja reintegracijski zahtevek, saj tožnici pri toženi stranki ni bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je uveljavljala priznanje obstoja delovnega razmerja od 12. 9. 2018 do 31. 8. 2017, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu za daljše obdobje (tožnica se je zaposlila pri novem delodajalcu 1. 9. 2017 in je bila pri novem delodajalcu zaposlena še v času odločanja sodišča prve stopnje) pomeni, da v nobenem primeru po 1. 9. 2017 tožnica ne bi mogla več uveljavljati obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu: ugotovi se, da je tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas od 12. 09. 2011 do 31. 08. 2017 (točka I izreka), in zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da jo je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo (točka II izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti izvod pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učitelj, uvrščeno v 30. plačni razred, za obdobje od 12. 9. 2011 do 31. 8. 2012 za delovni čas v obsegu 82,60 %, za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2013 v obsegu 90,79 % ter za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 8. 2017 v obsegu 87,87 % ter ji v navedenem obsegu vpisati delovno dobo za čas trajanja delovnega razmerja v ustrezno matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kar je iz tega naslova tožnica zahtevala več (izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za celotno vtoževano obdobje in uvrstitev tožnice v 32. plačni razred od 1. 12. 2016 dalje ter vpis delovne dobe v delovno knjižico) je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka III izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati razliko med prejetimi dohodki po avtorski pogodbi in neto plačo v skupnem znesku 14.173,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov kot so razvidni v prvem odstavku IV. točke izreka prvostopenjske sodbe, in da je dolžna tožeči stranki plačati ustrezno neto plačo za obdobje od 01. 10. 2014 do 31. 8. 2017, v skupnem znesku 30.721,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov plače kot so razvidni v drugem odstavku IV. točke izreka prvostopenjske sodbe, pri čemer se plačili zmanjšata za dne 31. 12. 2019 že prejeti znesek v višini 20.000,00 EUR. Kar je bilo iz tega naslova zahtevanega več (razlika do zahtevanih 19.087,95 EUR iz naslova razlike plač za obdobje od 12. 9. 2011 do vključno september 2014 in razlika do zahtevanih 38.828,54 EUR iz naslova plač za obdobje od vključno oktober 2014 do vključno avgust 2017 in drugačen tek zakonskih zamudnih obresti ter za že prejeti znesek in tega naslova), je sodišče prve stopnje zavrnilo (tretji odstavek IV. točke izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za prevoz in prehrano v višini 2.597,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, ki so razvidni v V. točki izreka prvostopenjske sodbe, pri čemer se to plačilo zmanjša za dne 31. 12. 2019 že prejeti znesek v višini 2.310,14 EUR. Kar je bilo iz tega naslova zahtevanega več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka).

Toženi stranki je naložilo tudi plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 142,90 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 01. 2012 dalje do plačila, za leto 2012 pripadajoči neto znesek od zneska 571,59 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 07. 2012 dalje do plačila, za leto 2013 znesek 369,42 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 07. 2013 dalje do plačila, za leto 2014 znesek 357,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 07. 2014 dalje do plačila, za leto 2015 znesek 353,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2016 dalje do plačila, za leto 2016 znesek 694,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 07. 2016 dalje do plačila, za leto 2017 znesek 463,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 07. 2017 dalje do plačila, zmanjšano za dne 31. 12. 2019 že plačani znesek iz naslova regresa za letni dopust v neto višini 1.549,68 EUR in iz naslova obresti od neizplačanih regresov za letni dopust v neto višini 444,39 EUR. V presežku (razlika do zneska 193,76 EUR za leto 2011, do zneska 581,28 EUR za leto 2012, do zneska 406,56 EUR za leti 2013 in 2014, do zneska 790,73 EUR za leto 2016, do zneska 527,15 EUR za leto 2017 in drugačen tek zakonskih zamudnih obresti), ter za že prejeti znesek iz tega naslova, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek VI. točka izreka).

Sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe z dne 31. 1. 2019 glede plačila prispevkov za dodatno pokojninsko zavarovanje; plačila pogodbene kazni in plačila odškodnine (točka VII izreka).

Sodišče prve stopnje je nadalje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in odvod davkov in prispevkov od prikrajšanj plač in regresov za letni dopust in je razveljavilo v zvezi s tem opravljena pravdna dejanja (točka VIII izreka).

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.974,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IX izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (II., IV., VI. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (IX. točka izreka) se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in toženki naloži povrnitev pravdnih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je uveljavljala vračilo na delo, čeprav je od 1. 9. 2017 zaposlena pri drugem delodajalcu. Ni utemeljen ugovor toženke, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker v tožbi tožnica zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja samo do 31. 8. 2017. Delavec, ki uveljavlja pravico do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zoper delodajalca, obdrži pravico do ponovne zaposlitve, četudi je v vmesnem času zaposlen pri drugem delodajalcu. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi moral biti delavec brezposeln ves čas vodenja sodnega postopka. V primeru veriženja civilnopravnih avtorskih pogodb na podlagi 13. člena ZDR-1 ima delavec pravni interes po trajni zaposlitvi pri delodajalcu za nedoločen čas in zato ima pravico do vrnitve na delo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi (18. točka sodbe) ni navedlo, na kakšni pravni podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot nesklepčen in v čem je neskladnost dejstev in tožbenega zahtevka ter je zato storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Nadalje sodišče prve stopnje za mesece junij 2012, oktober 2012, junij 2013, maj 2014, junij 2014 in junij 2015 ni prisodilo zneskov plač in zamudnih obresti. Po mnenju izvedenca finančne stroke A.A. je bila tožnica prikrajšana tudi v teh mesecih. Sodba v tem delu tudi ni obrazložena, zato je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je zmotno uporabilo materialno pravo. Izvedenec finančne stroke je napačno izračunal tožničino delovno dobo. Pri obračunu plač za leto 2011 je upošteval, da ima tožnica dopolnjenih 10 let delovne dobe. Tožnica pa je imela v mesecu septembru skupaj že 11 let in 6 mesecev delovne dobe, 12 let delovne dobe pa je dopolnila v marcu 2012, zato je vsako leto v plači preskok za 1 leto. Prav tako izvedenec ni upošteval obračunane dohodnine za leto 2011, čeprav je tožnica predložila dohodninsko odločbo. Tožnica zaradi napak v izračunu izvedenca zahteva izplačilo razlike zneskov, ki jih je navedla v tabeli pritožbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje treh let, od datuma vložitve pripravljalne vloge z dne 31. 1. 2019. Z razširitvijo tožbe dne 31. 1. 2019 je tožnica specificirala zahtevek za izplačilo plač, ki so zapadle v plačilo po datumu vložitve tožbe (3. 10. 2014). Tudi če za predmetni postopek ne velja ZPP-E, pa ugovor zastaranja, ki ga je podala toženka do konca glavne obravnave, ni bil pravočasen. Toženka bi morala namreč v ponovljenem sojenju na prvem naroku za glavno obravnavo (12. 2. 2019) navesti nova dejstva, na podlagi katerih bi kasneje lahko podala veljaven ugovor zastaranja. Tega ni storila, in je bila zato s svojimi trditvami, da gre za novi zahtevek, prekludirana. Tožnica se sklicuje na sodno prakso VSRS II Ips 163/2015, po kateri začne zastaranje teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni skrbnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Šele s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica za nedoločen čas zaposlena pri toženki in je tako postala upravičena terjati plačo od toženke. Šele z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bilo odločeno, da je bila tožnica zaposlena pri toženki za krajši delovni čas in so bili zato šele tedaj izpolnjeni vsi elementi za oblikovanje premoženjskega zahtevka. Zastaranje zahtevka glede plačila plač sploh še ni pričelo teči, ker odločba o temelju še ni pravnomočna. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plač, ki so zapadle v obdobju od novembra 2014 do januarja 2016. Ob tem je storilo tudi relativno bistveno kršitev pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnica se pritožuje tudi glede regresa za leto 2012 (VI. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je prenizko odmerilo odvetniške stroške. Tožnica je uveljavljala tako zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja kot tudi denarne zahtevke, odvetniška storitev pa se obračuna po vsoti tako denarnega kot tudi nedenarnega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnica takšno kršitev očita prvostopenjskemu sodišču v zvezi s presojo zahtevka za reintegracijo in glede neizplačanih plač za junij 2012, oktober 2012, junij 2013, maj 2014, junij 2014 in junij 2015. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica obravnavano kršitev očita sodišču prve stopnje v zvezi s presojo zastaranja zamudnih obresti, ki so zapadle v obdobju od novembra 2014 do januarja 2016. Tožnica obe bistveni kršitvi uveljavlja v bistvu zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki pa so pravilna in jih je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, do pritožbenih trditev v zvezi s tem pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožnica je pri toženki v času od septembra 2011 do julija 2015 opravljala delo predavateljice osnovnošolske matematike na predmetni stopnji v programu izobraževanja odraslih na podlagi sklenjenih avtorskih pogodb. Pritožbeno sodišče obravnavani primer presoja tretjič. S sodbo opr. št. Pd 371/2014 z dne 15. 6. 2015 je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 846/2015 z dne 19. 5. 2016 ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 214/2016 z dne 30. 1. 2017 ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče pa je s sodbo in sklepom Pdp 260/2017 z dne 9. 11. 2017 izpodbijano sodbo spremenilo v I./1 točki izreka tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženki od 12. 9. 2011 dalje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje ni prenehalo, delno pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (glede zahtevka za poziv nazaj na delo, glede obsega delovnega časa, glede prikrajšanja pri plači) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo in Vrhovno sodišče RS je revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje zavrglo, sicer pa je revizijo zavrnilo (VIII Ips 47/2018 z dne 6. 11. 2018). Tožnica je dne 31. 1. 2019 spremenila tožbo tako, da je uveljavljala ugotovitev delovnega razmerja za čas od 12. 9. 2011 do 31. 8. 2017, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu, in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Odločitev o tem, da je bila tožnica pri toženi stranki od 12. 9. 2011 dalje v delovnem razmerju, je postala pravnomočna dne 9. 11. 2017 (s sodbo sodišča druge stopnje opr. št. Pdp 260/2017). Med strankama pa je bilo nesporno, da je tožnica od 1. 9. 2017 dalje zaposlena pri novem delodajalcu (Zavod B.).

8. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje glede reintegracijskega zahtevka tožnice. Tožnica je spremenila tožbo tako, da je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 12. 9. 2011 do 31. 8. 2017, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu in je vse denarne zahtevke iz naslova obstoja delovnega razmerja pri toženki uveljavljala za obdobje do zaposlitve pri novem delodajalcu (31. 8. 2017). Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če bi tožena stranka ravnala zakonito in s tožnico tudi formalno sklenila pogodbo o zaposlitvi. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica neutemeljeno uveljavlja reintegracijski zahtevek, saj tožnici pri toženi stranki ni bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pravno podlago za odločanje o reintegracijskem zahtevku oziroma zahtevku za sodno razvezo predstavlja 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Tožnica je uveljavljala priznanje obstoja delovnega razmerja od 12. 9. 2018 do 31. 8. 2017, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu za daljše obdobje (tožnica se je zaposlila pri novem delodajalcu 1. 9. 2017 in je bila pri novem delodajalcu zaposlena še v času odločanja sodišča prve stopnje) pomeni, da v nobenem primeru po 1. 9. 2017 tožnica ne bi mogla več uveljavljati obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki.

9. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, v čem je neskladnost dejstev in postavljenega tožbenega zahtevka z dne 31. 1. 2019, torej, zakaj je tožbeni zahtevek glede reintegracije nesklepčen. Sklepčnost tožbe pomeni, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP-D, ki se uporablja v obravnavanem primeru). Tožnica je torej zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 31. 8. 2017, ker se je zaposlila pri drugem delodajalcu, pri čemer do konca glavne obravnave ni podala navedb o spremembah svojega zaposlitvenega statusa; prav tako je vse denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja uveljavljala do 31. 8. 2017, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo (18. točka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče dodaja, da je navedeni tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožnica v tretjem sojenju, določljiv, in je bila tožba kot taka sposobna za obravnavanje. Tožnica je v tožbenem zahtevku sama določila začetni datum (12. 9. 2011) in končni datum (31. 8. 2017) obstoja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo poziv nazaj na delo, saj ni bilo izkazano, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki nezakonito prenehalo.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje tožnici zaradi očitne pomote ni prisodilo zneskov nadomestila plače za junij 2012, oktober 2012, junij 2013, maj 2014, junij 2014 in junij 2015. Iz obrazložitve sodbe nedvomno izhaja, da za navedene mesece sodni izvedenec za ekonomijo, davke in finance A.A. ni ugotovil, da bi bila tožnica prikrajšana (34. in 36. točka izpodbijane sodbe).

11. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo izvedencu finančne stroke, ki je napačno izračunal tožničino delovno dobo. Sodni izvedenec je pri obračunu plač upošteval 10 let delovne dobe na podlagi predložene delovne knjižice tožnice, zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da bi moral upoštevati 11 let in 6 mesecev delovne dobe. Izvedensko mnenje z dne 25. 11. 2019 z dopolnitvijo z dne 8. 3. 2020 je prepričljivo in argumentirano, zato mu je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča upravičeno sledilo. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedencu glede izračuna povračila dohodnine. Izvedenec je pojasnil, da je vračilo dohodnine za leto 2011 pripravil po lastnem izračunu, ker iz predložene tožničine dohodninske odločbe za leto 2011 ni razvidno povračilo akontacije dohodnine (A37).

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plač, ki so zapadle v obdobju od novembra 2014 do januarja 2016. Sodišče prve stopnje je o plačilu zakonskih zamudnih obresti odločalo na podlagi 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), po katerem pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Sodišče je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku po plačilu zakonskih zamudnih obresti za denarne zahtevke od meseca septembra 2011 do meseca septembra 2014, glede denarnih zahtevkov za obdobje od oktobra 2014 do avgusta 2017, ki jih je tožnica uveljavljala šele s spremembo tožbe z dne 31. 1. 2019, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki ga je podala tožena stranka. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. 11. 2014 dalje od denarnih zahtevkov vključno od septembra 2016 dalje. Glede na to, da terjatev za te zneske tedaj še ni zapadla, toženka s plačilom tudi ni bila v zamudi, zato neutemeljeno uveljavlja zakonske zamudne obresti.

13. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema argumentacije tožnice glede ugovora zastaranja teka zamudnih obresti za obdobje od oktobra 2014 do januarja 2016. Za obravnavani spor se tudi v ponovnem sojenju (narok dne 12. 2. 2019) uporablja procesni predpis ZPP-D, ki pravočasnosti ugovora zastaranja ni vezal na prvi narok za glavno obravnavo (kot je predvideno po veljavni ureditvi ZPP-E). Toženka je ugovor zastaranja zamudnih obresti torej podala pravočasno (24. 12. 2019), to je še pred koncem glavne obravnave v tretjem sojenju dne 12. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre pri toženkinem ugovoru zastaranja za materialnopravni ugovor, pri katerem stranke ne veže sistem prekluzij, in je pravilno razsodilo, da je zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od novembra 2014 do januarja 2016 zastaran zaradi poteka triletnega zastaralnega roka. Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso vrhovnega sodišča, in sicer sodbo opr. št. II Ips 163/2015 z dne 22. 12. 2016. V tem primeru je vrhovno sodišče presojalo tek zastaranja obresti za glavno terjatev iz naslova odškodnine, medtem ko se tožnica pritožuje zoper tek zamudnih obresti, ki so po svoji naravi akcesorna terjatev. Primera nista primerljiva.

14. Pritožbenega očitka glede nepravilnega izplačila regresa za letni dopust za leto 2012 pa tožnica ni konkretizirala in se zato pritožbeno sodišče do tega očitka ne opredeljuje.

15. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka se pritožba neutemeljeno zavzema za ločeno ugotavljanje uspeha v postopku po temelju in po višini ter da bi moralo sodišče prve stopnje odvetniške storitve obračunati glede na vsoto denarnega in nedenarnega zahtevka. Odločitev o stroških postopka temelji na 41. členu ZDSS-1 in na tretjem odstavku 154. člena ZPP. V konkretnem primeru gre za spor o obstoju delovnega razmerja in za denarne zahtevke, ki so v zvezi s sporom zaradi obstoja delovnega razmerja. Sodišče je potrebne stroške postopka pravilno odmerilo v skladu s 155. členom ZPP in v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT). V drugem odstavku 24. člena ZOdvT je določeno, da se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost spornega predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vrednost spora v zvezi z ugotovitvijo delovnega razmerja in da denarni zahtevki, kot jih je tožnica uveljavljala, niso bili samostojni denarni zahtevki, temveč je šlo za denarne zahtevke, povezane z obstojem delovnega razmerja. Tožnica je kot vrednost spora v zvezi z ugotovitvijo delovnega razmerja navedla 8.508,00 EUR in navedeno vrednost je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri nagrade.

16. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).