Jedro

Aktivna legitimacija upravnika za poravnavo obveznosti do dobaviteljev v razmerju do lastnika oz. najemnika izhaja iz 25. člen SZ-1. Pasivna legitimacija lastnika in najemnika temelji na različnih podlagah: 24. členu SZ-1 in 68. členu SPZ, ki sta popolnoma samostojni in neodvisni druga od druge. V soodvisen položaj je lastnika in najemnika postavil 5. odstavek 24. člena SZ-1, ki je določil subsidiarno odgovornost lastnikov tržnih in službenih stanovanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.518,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2003 dalje in da ji je dolžna povrniti tudi pravdne stroške v znesku 608,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala (aktivno in pasivno) legitimacijo pravdnih strank, svoje ugovore pa ponavlja tudi v pritožbi, četudi je nanje obrazloženo odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zaključek o aktivni legitimaciji upravnika je sicer nepravilno oprlo na določilo 5. člena pogodbe o upravljanju, ki pa ureja pooblastila upravnika (da nastopa v imenu in na račun lastnikov) v pravnem prometu s tretjimi osebami, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Pravilneje bi ga bilo zato opreti na 10. člen pogodbe o upravljanju, ki določa, da bo upravnik za poravnanje obveznosti do dobaviteljev komunalnih uslug, serviserjev, naprav in izvajalcev uslug in storitev, bremenil lastnike in najemnike po dejanskih stroških.

Sicer pa aktivna legitimacija upravnika izhaja že iz v zakonu določene upravnikove dolžnosti, da zagotavlja dobave in storitve, potrebne za obratovanje večstanovanjske stavbe (25. člen Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 69/2003, SZ-1), pasivna legitimacija lastnikov pa iz z zakonom določene obveznosti lastnikov, da nosijo breme vseh stroškov stvari v sorazmerju s svojimi solastniškimi deleži (68. člen SZ-1). Drugi člen pogodbe o upravljanju v 7. točki določa, da upravnik obračunava in pobira stroške od najemnikov po dogovoru z lastniki, zato je treba v tej luči tolmačiti 10. člen pogodbe, ki kot zavezance za plačilo stroškov določa lastnike in najemnike. Dogovora v smislu 2. čl. pogodbe pa tožena stranka ni niti zatrjevala.

S 24. člen SZ-1, na katerega se sklicuje pritožnica in ki v 4. odstavku določa, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, če najemna pogodba ne določa drugače, je nedvomno tudi najemnik postal zakoniti materialnopravni zavezanec za terjatve iz naslova obratovalnih stroškov. Tudi zato, ker določilo 4. odstavka 24. člena SZ-1, četudi v razmerju do SPZ specialne narave (lex specialis), ni derogiralo 68. člena SPZ o odgovornosti lastnikov (stanovanj) za bremena stvari. Odgovornost obeh subjektov ima različna, vendar samostojna temelja; dolžnost lastnikov po kritju stroškov v zvezi s stvarjo izhaja iz lastninske pravice na stvari, dolžnost najemnikov pa iz dejanske rabe stvari. Obe odgovornosti sta popolnoma samostojni in v načelu tudi neodvisni druga od druge. V načelu zato, ker ju je v soodvisen položaj postavil 5. odst. 24. čl. SZ-1, ki je določil subsidiarno odgovornost lastnikov tržnih in službenih stanovanj (po spremembi SZ-1 pa lastnikov vseh stanovanj - Ur. l. RS, št. 57/2008).

Samo v obsegu iz 5. odst. 24. člena SZ-1 je SZ-1 kot specialnejši predpis učinkoval na določilo 68. člena SPZ. Določil je subsidiarno odgovornost lastnika tržnega oz. službenega stanovanja, v vseh drugih primerih (npr. lastnikov neprofitnih stanovanj, poslovnih prostorov v stanovanjski hiši) pa je do uveljavitve spremembe SZ-1 v letu 2008 treba obveznost lastnika in najemnika za plačilo obratovalnih stroškov obravnavati po ločenih temeljih in je zato njuna odgovornost v razmerju do upnikov teh terjatev lahko le solidarna.

Pritožbene trditve o ovirah, ki jih toženi stranki kot uporabniku javnih sredstev pri izplačilih nalagajo predpisi, so za odločitev v tej zadevi nerelevantni.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je tožena stranka dolžna sama nositi pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).