Jedro

Za zaseg mamila, katerega je policiji obdolženec izročil sam, ni bila potrebna pridobitev odredbe sodišča za opravo preiskave vozila ali oseb.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 25.10.2007 zoper oba obdolženca pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo ob vložitvi obtožnice. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega B.B. dne 9.11.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 23.11.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državne tožilke sta bila obdolženi B.B. in njegov zagovornik seznanjena dne 26.11.2007. B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izredno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati. Zato je sklicevanje obdolženčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje), zakaj ne; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že večkrat v svojih odločbah (npr.: opr. št. I Ips 114/2005 z dne 26.5.2005 in druge) presodilo, da je trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, mogoče v tej fazi postopka upoštevati le v tistih primerih, ko je že na prvi pogled jasno, da gre za nedovoljen dokaz, ne pa takrat (kot je to v konkretni zadevi), ko je to odvisno od presoje relevantnih dejstev, ki jih je v postopku šele potrebno raziskati.

B-2 6. Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju priporu zoper obdolženca ob vložitvi obtožnice pravilno presodilo, da so navedeni razlogi za podaljšanje pripora podani in za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge glede utemeljenosti suma, pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, kot tudi o tem, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za zdravje in varnost ljudi ter njihovega premoženja. Izpodbijani pravnomočni sklep obrazloženo ugotavlja (str. 2 -3 sklepa sodišča prve stopnje, str. 2 sklepa sodišča druge stopnje), da dokazi in podatki zbrani v preiskavi, tudi ob vložitvi obtožnice potrjujejo utemeljen sum, ki je bil ugotovljen že ob izdaji sklepa o uvedbi preiskave glede obdolžencema očitanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (str. 4 sklepa sodišča prve stopnje, str. 3 sklepa sodišča druge stopnje) ob oceni okoliščin, da je obdolženec tujec (državljan Republike Hrvaške, kjer ima tudi stalno prebivališče), da v Republiki Sloveniji, kjer živi, nima zaposlitve, presodilo, da so kljub okoliščini, da obdolženec sedaj biva v Sloveniji, glede na visoko zagroženo kazen zapora (za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ je predpisana kazen zapora od enega do desetih let) podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi se obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost skušal z begom izogniti temu kazenskemu postopku. Pravilnosti takšnega zaključka sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zgolj nedoločne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče druge stopnje glede pripornega razloga begosumnosti ni upoštevalo, da se kljub dosedanjim kazenskim zadevam obdolženec ni izogibal sodišču ali prestajanju zaporne kazni, ne morejo omajati. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolžencu do sedaj zaporna kazen niti ni bila izrečena. Ob oceni teže in načina storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili (nakup zaradi nadaljnje prodaje in prevoz 292,87 grama kokaina dne 25.7.2007, s preprodajo katerega bi obdolženca lahko zaslužila okoli 30.000 EUR) kot objektivnih okoliščin pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo tudi subjektivne okoliščine: obdolženec je nezaposlen, njegovo premoženjsko stanje pa mu očitno ne zadostuje za zadovoljevanje njegovih potreb, saj je bil že pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje po 212. členu KZ in po 224. členu KZ; očitano kaznivo dejanje naj bi storil v preizkusni dobi, zoper njega pa je vložen tudi obtožni predlog zaradi kaznivih dejanj po 299. členu KZ in po 224. členu KZ, kot tudi kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja ropa po čl. 213 KZ. Na tej podlagi je ocenilo, da navedene okoliščine kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženec takšna kazniva dejanja, s katerimi bi skušal zaslužiti (nakup mamila zaradi nadaljnje prodaje) ponovil, če bi bil izpuščen na prostost ter je pripor neogibno potreben zaradi zdravja in varnosti ljudi ter njihovega premoženja (stran 3 in 4 sklepa sodišča prve stopnje, stran 2 in 3 sklepa sodišča druge stopnje). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti glede neobrazloženosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Zagovornik z obširnimi navedbami, da je sodišče napačno presojalo zagovor obdolženega B.B. glede poti v L. in kosila, da so neverodostojne izpovedbe policistov ob vzroku ustavitve obdolženčevega vozila ter z navajanjem, da ni dokazov, da je bila obdolženčeva kršitev cestnoprometnih predpisov vzrok za policijsko zaustavitev vozila, da so izpisi telefonskega prometa v spisu nepopolni, ker nimajo podrobnejših obrazložitev o lokaciji obdolženca, temveč le bazno postajo preko katere je bil signal posredovan, izraža nestrinjanje z zaključki in z (dejanskimi) ugotovitvami sodišča v izpodbijanem pravnomočn em sklepu. S takšnimi navedbami ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbija dejansko stanje v zvezi s presojo okoliščin, ki so bile sodišču podlaga za sklep tako glede utemeljenosti suma kot za sklep o begosumnosti in ponovitveni nevarnosti ter neogibnosti pripora. Na tej podlagi, torej zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je pritožbeno sodišče sklep oprlo na dokaz, na katerega se po določbah zakona sodba ne more opirati. Zbrani podatki in dokazi kazenske zadeve po navedbah vložnika utemeljujejo navajanja obdolženca in zagovornika, da je zasežena droga nedovoljen dokaz. Glede na okoliščine samega ustavljanja in preverjanje vozila je po navedbah vložnika verjetneje, da je navedba o kršitvi cestnoprometnih predpisov le izgovor ustavljanja in pregleda vozila, ne pa pravi vzrok, saj okoliščine stvari verjetneje izkazujejo, da so policisti že pred ustavljanjem vozila vedeli oziroma so obstojali utemeljeni razlogi za sum, da je v obdolženčevem vozilu prepovedana droga. V takšnem primeru pa je bilo po mnenju vložnika kršeno določilo o preiskavi po 214. členu ZKP, zato je potrebno v skladu s 83. členu ZKP nezakonito pridobljeni dokaz izločiti.

9. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na vsebino uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 25.7.2007 in ki izkazuje, da je bilo vozilo, ki ga je vozil obdolženi B.B. dne 25.7.2007 okoli 20.50 ure v bližini izvoza za Ž. ustavljeno zaradi kršitve cestno-prometnih predpisov in ki izkazuje tudi, da je med identifikacijskim postopkom z voznikom (obdolženim B.B.) policist opazil, da je sopotnik v vozilu (obdolženi S.Č.) segel v predel mednožja oziroma naročja ter odvrgel neznan predmet pod svoj sedež, nato pa to odvrženo vrečko in še dve drugi, ki sta se nahajali v ležišču spodnjega dela menjalne ročice, izročil policistu, strokovnega mnenja, iz katerega izhaja, da je bilo v vrečkah, katere je policistu izročil sopotnik v obdolženčevem vozilu kokain ter zagovor obdolženega S.Č., zaključilo, da so policisti za zaustavitev vozila in zaseg mamila obdolženemu S.Č. imeli pravno podlago. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je glede na zagovor obdolženega S.Č. pred preiskovalnim sodnikom, da je policistu mamilo izročil sam, zaključilo, da je bila droga, ki je predmet te kazenske zadeve, glede na stanje zadeve v času ko je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbah zagovornikov obeh obdolžencev zoper sklep o podaljšanju pripora, zasežena zakonito ter da za zaseg mamila, katerega je policiji obdolženi S.Č. izročil sam (potrdilo o zasegu predmetov list. št. 17 - 18), zato ni bila potrebna pridobitev odredbe sodišča za opravo preiskave vozila ali oseb. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne navaja določno, zakaj naj bi zasežena droga bila nezakonit dokaz. Glede na razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora o načinu zasega droge obdolženemu S.Č., pa nakazovanju zagovornika o nezakonitosti dokaza (zasegu mamila) zaradi po oceni zagovornika neupravičene zaustavitve obdolženčevega vozila, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).