Jedro

Za obravnavani spor je relevantna le določba 41. člena ZOZP, ki v razmerju do določb OZ, na katere se sklicuje tožena stranka, predstavlja lex specialis in omogoča tožeči stranki, da od lastnika nezavarovanega vozila zahteva izplačani znesek že na podlagi (golega) dejstva, da je bilo vozilo nezavarovano, pri čemer odgovornost lastnika za nastalo situacijo ni relevantna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 11.723,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.112,67 EUR od 8. 4. 2015 do plačila, od zneska 205,00 EUR od 8. 4. 2015 do plačila, od zneska 40,00 EUR od 8. 5. 2015 do plačila in od zneska 3.365,91 EUR od 11. 6. 2015 do plačila. Tožeči stranki mora povrniti tudi pravdne stroške v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navedla je, da je sodišče prezrlo vse bistvene okoliščine, s katerimi je tožena stranka dokazovala, da je šlo za nezakrivljen protipraven odvzem vozila in posledično položaj iz 151. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Povzročitelj nesreče M. M. je nezavarovano vozilo posedoval protipravno, saj je bila Pogodba o najemu vozila z dnem 26. 6. 2014 odpovedana in bi moralo sodišče uporabiti 154. člen OZ. Če je znan povzročitelj nezgode z nezavarovanim vozilom, lastnik ni solidarno odgovoren za škodo, še zlasti, če je upravljal z vozilom proti volji lastnika. S tem v zvezi se je tožena stranka sklicevala na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 416/2011, kjer je šlo za primerljivo dejansko stanje. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze v zvezi z dejanskim stanom iz 151. člena OZ. Bistveno je, da zaradi suma kaznivega dejanja poslovne goljufije in odvzema motornega vozila teče kazenski postopek zoper povzročitelja prometne nezgode, ki predstavlja predhodno vprašanje. Tožena stranka je predlagala prekinitev postopka, o čemer sodišče ni odločalo. Ni res, da je bila ovadba podana le zaradi neplačila obrokov, zato je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Od poziva na vrnitev vozila je povzročitelj posedoval vozilo brez pravne podlage, torej protipravno. Obveznost skrbnega varovanja vozila je bila z leasing pogodbo prenesena na leasingojemalca. Leasingodajalec na skrbno varovanje vozila po predaji vozila ni imel več nobenega vpliva. Tožena stranka nikoli ni trdila, da je razbremenjena odgovornosti za škodo zaradi kršitve pogodbe in splošnih pogojev glede zahtevanega soglasja za oddajo predmeta leasinga v podnajem tretji osebi. Notranje razmerje po leasing pogodbi in splošnih pogojih je izpostavila v dokaz druge predpostavke iz 151. člena OZ in sicer da imetnik nevarne stvari za protipraven odvzem vozila ni odgovoren. Tožena stranka sploh ni bila seznanjena s tem, da vozilo poseduje nekdo tretji.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva povrnitev zneskov odškodnine, ki jo je izplačala oškodovancem za škodo v prometni nesreči, ki jo je dne 16. 12. 2014 povzročil M. M. z nezavarovanim vozilom, ki je v lasti tožene stranke. Utemeljenost svojega zahtevka gradi na določbi 41. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), po kateri ima Združenje pravico izplačano odškodnino1 , skupaj z obrestmi in stroški, izterjati od lastnika vozila, za katero ta ni sklenil zavarovalne pogodbe po določilih tega zakona ali Uredbe 785/2004/ES in od povzročitelja škodnega dogodka. Lastnik in povzročitelj škodnega dogodka odgovarjata Združenju nerazdelno.

6. Tožena stranka je trdila, da je njena odgovornost in s tem pasivna legitimacija v tem sporu izključena zaradi obstoja okoliščin iz 151. člena OZ2 . Vozilo, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, je bilo predmet Pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene dne 7. 11. 2012, d. o. o. kot leasingojemalcem, ki je kot ekonomski lastnik predmeta leasinga na podlagi leasing pogodbe prevzel tudi obveznosti, ki se nanašajo na predmet leasinga, to pa je tudi sklenitev ustreznih zavarovalnih pogodb za vozilo. Tožena stranka je še trdila, da ni bila obveščena o poteku zavarovalne police in kot bistveno še izpostavila, da je leasingojemalec brez njenega soglasja, ki je sicer zahtevano po splošnih pogojih, vozilo s pogodbo z dne 7. 11. 2012 oddal v (pod)najem družbi X., d. o. o., katere direktor (M. M.) je povzročil prometno nezgodo. Ker je leasingojemalec dne 26. 6. 2014 omenjeno pogodbo odpovedal, je M. M. v času nezgode posedoval vozilo protipravno oziroma gre za protipraven odvzem vozila, za katerega v skladu s 151. členom OZ imetnik ne odgovarja.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je za obravnavani spor relevantna le določba 41. člena ZOZP, ki v razmerju do določb OZ, na katere se sklicuje tožena stranka, predstavlja lex specialis in omogoča tožeči stranki, da od lastnika nezavarovanega vozila zahteva izplačani znesek že na podlagi (golega) dejstva, da je bilo vozilo nezavarovano, pri čemer odgovornost lastnika za nastalo situacijo ni relevantna.

8. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo tudi namen ustanovitve škodnega sklada (34. člen ZOZP), ki je v sistemski zaščiti oškodovancev v primerih, ko škodo povzroči nezavarovano vozilo, in tudi, da ZOZP ne daje podlage za stališče tožene stranke, da se lahko razbremeni odgovornosti za dejstvo, da vozilo ni bilo zavarovano3 . Posledično je pravilno tudi stališče sodbe, da pogodbeno razmerje med leasingodajalcem in leasingojemalcem v tem sporu ni odločilno in je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov v zvezi z zatrjevanim dejanskim stanom iz 151. člena OZ, neutemeljen.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z (rezervnimi4 ) razlogi sodišča prve stopnje v 13. in 14. točki obrazložitve in še dodaja, da ima v skladu s točko 14.1 Splošnih pogojev za finančni lizing premičnin pravnih oseb (priloga B3) leasingodajalec v primeru, če mu leasingojemalec ne predloži dokazov o sklenjenem zavarovanju in plačanih premijah, pravico tudi sam skleniti zavarovanje ali plačati zavarovalno premijo.

10. Glede pritožbenega sklicevanja na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 416/2011 z dne 7. 7. 2011 pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena odločba obravnava situacijo, ko je šlo za krajo vozila, pa tudi sicer ena odločba ne predstavlja ustaljene sodne prakse.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Izplačano na podlagi 38. člena ZOZP. 2 Ki določa, da v primeru, če je bila imetniku nevarne stvari le ta protipravno odvzeta, za škodo, ki iz nje izvira, ne odgovarja on, temveč tisti, ki mu je nevarno stvar odvzel, razen če ni imetnik za to odgovoren. 3 Lastnik prometnega sredstva mora zavarovanje, ki je po tem zakonu obvezno, skleniti, predno začne prometno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi (2. člen ZOZP). 4 Sodišče prve stopnje je navedlo, da tudi če bi sprejelo tezo tožene stranke, da je treba presojati njeno odgovornost za to, da je bilo njeno vozilo nezavarovano, tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in da dejstvo, da je leasingojemalec brez soglasja tožene stranke vozilo oddal podjetju X d. o. o., ne predstavlja situacije iz 151. člena OZ.