Jedro

Dogovorjeno nadomestilo pripada delavcu že zato, ker dogovor o konkurenčni klavzuli spoštuje, pri čemer mu dejanske priložnosti za konkuriranje ni treba izkazovati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega bi mu morala tožena stranka izplačati 511.522,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, obenem pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka in stroške sodnih taks za odgovor na tožbo v skupnem znesku 103.155,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da na podlagi vseh listinskih dokazov v spisu in izpovedb zaslišanih prič v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, vse na stroške tožene stranke. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo izključno na dejstvo, da je imel tožnik ob sklenitvi sporazuma za skrajšanje odpovednega roka že zagotovljeno zaposlitev pri drugem delodajalcu, zato ni imel zmanjšanih zmožnosti za pridobivanje dohodka. Poleg tega tožnik v postopku ni niti zatrjeval niti dokazal, da so bile njegove zmožnosti za pridobivanje dohodka zmanjšane, zaradi česar naj ne bi bil upravičen do odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Navedeno pa ne drži, saj si je tožnik poiskal zaposlitev ob spoštovanju konkurenčne klavzule, zato je bila zmanjšana njegova zmožnost pridobivanja dohodka. Ker se tožnik ni zaposlil pri konkurenčnem podjetju, kar je razvidno iz izvedenih dokazov, mu vtoževana odškodnina pripada. Po mnenju pritožbe je napačno tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik kot bistveno okoliščino dokazovati dejstvo, da je imel zmanjšane zmožnosti pridobivanja dohodka. Pri vgraditvi konkurenčne klavzule v pogodbo o zaposlitvi, ki sicer izhaja iz vsebine 7. čl. Zakona o delovnih razmerjih, gre namreč za pravno domnevo o obstoju škode, ki je ni treba dokazovati. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP ni storilo, vendar pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi česar je njegova odločitev najmanj preuranjena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožnik s toženo stranko sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja (A 3) zaradi skrajšanja odpovednega roka. To pomeni, da je imel ob podpisu tega sporazuma že zagotovljeno zaposlitev, iz česar izhaja, da se mu niso zmanjšale zmožnosti za pridobivanje dohodka. Te bistvene okoliščine pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval. Tožnik bi moral dokazati, da se zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi ni zaposlil pri konkurenčnem podjetju. Tega pa po stališču prvostopenjskega sodišča tožnik ni izkazal, saj se je zaposlil pri delodajalcu, ki bi lahko celo konkuriral toženi stranki. Pravni temelj za dogovor med delavcem in delodajalcem o konkurenčni klavzuli je v 7. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR). Navedeni člen, ki opredeljuje tudi konkurenčno prepoved, to je prepoved določene aktivnosti delavca med trajanjem delovnega razmerja, ki bi lahko vplivalo na interese delodajalca, je v 4. odst. izrecno dopuščal možnost sklenitve dogovora med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja delavca v zvezi z izkoriščanjem različnih znanj in poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu (dogovor o konkurenčni klavzuli). V 3. čl. pogodbe o zaposlitvi (A 1) sta se stranki dogovorili, da tožnik še eno leto po prenehanju delovnega razmerja ne bo ustanovil ali sodeloval pri ustanovitvi konkurenčnega podjetja, ki bi z opravljanjem dejavnosti utegnilo povzročiti škodo toženi stranki, niti se ne bo zaposlil pri konkurenčnem podjetju. V 2. odst. tega člena je bila določena pogodbena kazen, ki bi jo moral plačati tožnik, če bi kršil konkurenčno klavzulo, medtem ko je bilo v 3. odst. citiranega člena tožniku zaradi zmanjšane zmožnosti pridobivanja dohodka zaradi konkurenčne klavzule priznano nadomestilo v višini treh osebnih dohodkov, izplačanih v zadnjem tromesečju. Z dogovorom o konkurenčni klavzuli se delodajalec zavaruje pred ravnanji delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki bi lahko zaradi njegovih aktivnosti bodisi pri ustanovitvi ali soustanovitvi konkurenčnega podjetja bodisi z zaposlitvijo pri že obstoječem konkurenčnem podjetju negativno vplivala na poslovanje delodajalca. S tem, ko delavec pristane na dogovor o konkurenčni klavzuli in se obveže, da jo bo spoštoval, si vnaprej delno omeji možnost proste izbire zaposlitve oz. svobodne gospodarske pobude, s tem pa tudi zmanjša možnost pridobivanja dohodka. Kot odmena za to zmanjšanje mu pripada dogovorjeno nadomestilo plače in sicer ne glede na to, če se je delavec, ki je spoštoval določbe konkurenčne klavzule, takoj zaposlil pri delodajalcu, ki ne opravlja dejavnosti, ki bi bila konkurenčna prejšnjemu delavčevemu delodajalcu. Z ozirom na to je po stališču pritožbenega sodišča napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu ni imel zmanjšanih zmožnosti za pridobivanje dohodka. Dogovorjeno nadomestilo pripada delavcu že zato, ker dogovor o konkurenčni klavzuli spoštuje, pri čemer mu dejanske priložnosti za konkuriranje ni treba izkazovati. V primeru, da delavec s svojimi ravnanji po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu ravna v nasprotju z dogovorjeno konkurenčno klavzulo in se ne drži dogovorjenih omejitev, pa do nadomestila seveda ni upravičen. V takem slučaju ima delavčev prejšnji delodajalec možnost, da nepravilno delavčevo ravnanje sankcionira tako, da zahteva od njega odškodnino za škodo, nastalo v zvezi s takšnimi ravnanji delavca. Dokazno breme za to, da delavec zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule ni upravičen do dogovorjenega nadomestila oz. da je delavec zaradi kršitve konkurenčne klavzule odgovoren za škodo, nastalo delodajalcu, pa je na delodajalcu. Iz zatrjevanj tožene stranke je razbrati, da naj bi se tožnik zaposlil pri konkurenčnem podjetju, kar pomeni, da je tudi dokazno breme za ugotovitev tega dejstva na toženi stranki. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo tožnika ter priči H. L., ki je bil v času prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki njen zakoniti zastopnik in M. T., ki je bil v spornem obdobju razporejen na delovnem mestu vodje kadrovske službe pri toženi stranki. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da dejavnost njegovega novega delodajalca ni konkurirala dejavnosti tožene stranke, podobno mnenje je v izpovedbi podala priča M. T., medtem ko je H. L. zatrjeval, da je tožnikov novi delodajalec deloma konkurenčen toženi stranki. Sodišče prve stopnje izpovedb tožnika in zaslišanih prič v izpodbijani sodbi ni dokazno ocenilo, temveč je svojo ugotovitev za to, da se je tožnik zaposlil pri delodajalcu, ki bi lahko konkuriral toženi stranki, oprlo le na izpiska iz sodnega registra za obe podjetji. Po vpogledu v navedena izpiska pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imela tožena stranka v spornem obdobju registriranih 15, tožnikov novi delodajalec pa 38 različnih dejavnosti. Ob primerjavi teh dejavnosti je razbrati, da je le dejavnost proizvodnje in montaže kovinskih, stavbnih in drugih konstrukcij registrirana v obeh pravnih osebah, kar pa po stališču pritožbenega sodišča glede na preostale izvedene dokaze ne nudi zadostne opore ugotovitvi, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri konkurenčnem podjetju. Glede na to je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem dokaznem postopku naj sodišče prve stopnje s podrobnejšim zaslišanjem tožnika oz. že zaslišanih prič, pa tudi na podlagi izvedbe morebitnih drugih dokazov ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotovi, ali je predstavljala zaposlitev tožnika pri novem delodajalcu zaposlitev pri konkurenčnem podjetju. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s to zaposlitvijo kršil konkurenčno klavzulo iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi, mu vtoževano nadomestilo ne pripada. Če pa bo v postopku ugotovljeno, da podjetja E. d.d. ni šteti za konkurenčnega toženi stranki, je tožnik upravičen do nadomestila za zmanjšanje zmožnosti pridobivanja dohodka zaradi konkurenčne klavzule v višini treh osebnih dohodkov, izplačanih v zadnjem tromesečju. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku in o priglašenih stroških postopka. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da so neutemeljena zatrjevanja tožene stranke, da se je tožnik s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja odpovedal nadomestilu za zmanjšanje zmožnosti pridobivanja dohodka, ker ga v sporazumu ni uveljavljal. Tožnik bi se temu nadomestilu lahko odpovedal, vendar pa bi morala biti po stališču pritožbenega sodišča ta odpoved jasna, izrecna in nedvoumna ter podana v skladu s tožnikovo pravo voljo. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.11.1994 (A 3) pa take izjave tožnika ne vsebuje, saj sta se tožnik in zakoniti zastopnik tožene stranke v njem dogovorila le, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha 31.12.1994 in da je s tem dnem tožnik razrešen vseh obveznosti pri toženi stranki.