Jedro

Za odločitev je pravno relevantno, da je bil tožnik prijavljen v sistem zavarovanja in je s tem zavezanec za plačilo na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Glede na navedeno je bil tožnik skladno z 9. člen ZDavP-2 obračun tudi dolžan oddati, kar je tudi storil, ni pa plačal dolgovanih obveznosti po obračunu, s tem pa so predloženi obračuni davka po preteku roka za plačilo postali izvršljivi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ Finančna uprava Republike Slovenije (FURS, v nadaljevanju organ) sklenil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, in sicer znašajo tožnikove obveznosti na dan 20. 3. 2019 19.914,45 EUR (glavnica 16.455,98 EUR, zamudne obresti 3.448,47 EUR, stroški sklepa 10,00 EUR).

2. Organ je sklenil, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki. Tej je naložil, da opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, če gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Banka mora zarubljena sredstva nakazati na prehodni podračun, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zarubljena sredstva se prepoveduje izplačati dolžniku. Stroške izvršbe plača dolžnik, pritožba pa ne zadrži začete izvršbe.

3. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki ji je drugostopenjski organ delno ugodil (iz 1. točke izreka je razvidno, da je odpravil izpodbijani sklep v delu obveznosti iz naslova OPSVL za december 2013, kot navedeno v tabeli v 4. točki izreka pod zap. št. 5 in 6 tabele (v delu 0,64 EUR obresti), v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Glede zavrnilnega dela pojasnjuje, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom terja, poleg stroškov izpodbijanega sklepa, obveznosti iz naslova stroškov predhodno izdanih sklepov o davčni izvršbi, za stroške za pot uradne osebe, za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače (v nadaljevanju OPSVL) za obdobje od decembra 2013 do januarja 2019 ter za obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2018. V izpodbijanem sklepu je naveden izvršilni naslov za obveznost ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Obenem ugotavlja, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Pojasnjuje, da so fizične osebe v obvezno socialno zavarovanje v Republiki Sloveniji vključene iz naslova svojega statusa ali delovne aktivnosti, na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi s področja obveznega socialnega zavarovanja in da prispevke za obvezno zavarovanje pobira FURS. Ugotavlja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 1. 2012 do dne 3. 5. 2019 zavarovan z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur tedensko pri družbi A., d.o.o. ter v obdobju od dne 1. 1. 2011 do dne 3. 5. 2019 zavarovan z zavarovalno podlago 112 (obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti za poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodu) za 40 ur tedensko. Glede navedb, ki se nanašajo na samo naložitev obveznosti, pojasnjuje da je predmet tega postopka zgolj presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova (obračun, odločba oziroma sklep) ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe, saj v tem postopku dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova. Pri tem se sklicuje na sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2 (UPRS sodba III U 169/2016-7 z dne 17. 11. 2017). Navaja še, da bi tožnik lahko navedbe v zvezi z domnevno neupravičenimi odmerjenimi obveznostmi uveljavljal zgolj v postopku, v katerem so mu bile te naložene, torej z vložitvijo pravilnega obračuna oziroma popravka tega, v predmetnem postopku pa tega ne more storiti. Pojasni še, da je za odločanje o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju po določbah 102. - 110. člena ZDavP-2 pristojen prvostopenjski organ in ne drugostopenjski, enako velja za ustavitev davčne izvršbe (155. člena ZDavP-2; sodba I U 954/2012 z dne 7. 11. 2012). Drugostopenjski organ še navaja, da razume tožnikovo finančno stisko, vendar pa slabo materialno stanje še ni razlog za to, da se zoper njega ne bi vodil postopek davčne izvršbe, pri tem pa še dodaja, da je socialni položaj tožnika v davčno izvršilnem postopku varovan s 159., 160. in 177. členom ZDavP-2, s tem pa je zagotovljeno varstvo tožnikovega osnovnega socialnega minimuma.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep ter predlaga, naj ga sodišče odpravi ter naj se mu odpiše glavnica in zamudne obresti v celoti. Poudarja, da je davčni dolg posledica nezmožnosti plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost v obdobju 2013 naprej in pripadajočih obresti. Razlog je bil stečaj podjetja B., d.o.o., kateri je ostal dolžan njegovemu podjetju A., d.o.o. 37.200,00 EUR. Zaradi izpada plačila po osnovni pogodbi in ker mu FURS ni vrnila plačanega DDV, je z začetkom hude krize v dejavnosti s težavo poravnaval obveznosti za takratne zaposlene in vzdrževal minimalno poslovno aktivnost. Večina prihodkov je šla za odplačilo dolga zaradi izgub v stečaju in posledic insolventnosti. Pogoje za starostno pokojnino je izpolnil 3. 5. 2019 in se z 4. 5. 2019 delno upokojil. Odmerjena mu je bila pokojninska doba 33 let 4 dni brez dokupa. Ker se terjani neplačani prispevki ne štejejo v delovno dobo in s tem ne vplivajo na višino pokojnine, meni, da je podana osnova za tožbo zoper izpodbijani sklep. Glede na nizek odstotek 48,5 % od osnove 24 letnega najboljšega povprečja (brez upoštevanja plačanih prispevkov B., d.o.o. v obdobju 1. 10. 1985 do 30. 9. 1991) mu je odmerjena nizka pokojnina 563,27 eur, z upoštevanjem plačanih prispevkov B., d.o.o. bi pa bila cca. 650,00 EUR. Hkrati pa so ZPIZ (SDK) soodgovorni (poleg stečajnega upravitelja B., d.o.o. v stečaju), da je prišlo do izgube dokumentacije o plačanih prispevkih za več bivših zaposlenih v B., d.o.o. Maribor. S tem so mu kršene osnovne človeške pravice do pravične odmere pokojnine na osnovi dejansko plačanih prispevkov s strani B., d.o.o. za obdobje 1. 10. 1985 do 30. 9. 1991. Na podlagi primerljivih podatkov o vplačilih bi moralo biti povprečje ob upoštevanju plačanih prispevkov za najugodnejših 24 let (obdobje 1979 - 2003) 1.306,08 EUR, kar pri 48,5 % odstotku (33 let pokojninske dobe) predstavlja razliko 175,21 EUR bruto odnosno 85 EUR neto na mesec. Kljub štiridesetim letom delovne dobe, doseženi stopnji izobrazbe se kot bivši uslužbenec v gospodarstvu, samozaposlen in delodajalec počuti izigran. Stečaj podjetja B., d.o.o. leta 2009 (breme bančnega kredita) nevračilo DDV s strani FURS, stroški dela zaposlenih, insolventnost so mu otežili poslovanje v kriznem obdobju. Kljub vsem težavam ni uveljavljal nobenih socialnih olajšav ali dodatkov. S pokojnino in delno plačo ne more v celoti pokrivati svoj delež stroškov v skupnem gospodinjstvu.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje ter odločbi organa druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

**Glede neoprave glavne obravnave**

6. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Obe stranki sta sodišču namreč posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279.a člena ZPP).

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnik izpodbija sklep FURS, ki ga je organ oprl na določbo 143. člena ZDavP-2 in s katerim začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku.

9. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v obdobju od 1. 1. 2012 do dne 3. 5. 2019 zavarovan z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur tedensko pri družbi A., d.o.o. ter v obdobju od dne 1. 1. 2011 do dne 3. 5. 2019 zavarovan z zavarovalno podlago 112 (obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti za poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodu) za 40 ur tedensko. Tožnik tudi ne ugovarja dolgovanim obveznostim iz naslova stroškov predhodno izdanih sklepov o davčni izvršbi, za stroške za pot uradne osebe ter za obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2018, ne njihovi višini in ne datumu njihove zapadlosti. Zato vsem navedenim dejstvom sodišče kot nespornim sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Za tožnika pa so sporne dolgovane obveznosti iz naslova OPSVL za obdobje od decembra 2013 do januarja 2019, saj ugovarja, da se terjani neplačani prispevki po njegovem ne štejejo v delovno dobo in s tem ne vplivajo na višino pokojnine, zato meni, da je tožba utemeljena. Tožnik v zvezi z izvršilnim naslovom za obveznosti iz OPSLV v obravnavanem obdobju sicer ne ugovarja, da obračunov davčnemu organu ne bi sam oddal (preko e-Davkov s strani računovodskega servisa, kot sicer tudi razvidno iz dopisa organa z dne 21. 5. 2019 v upravnem spisu), zato tudi navedenemu dejstvu sodišče sledi.

10. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če davek ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki je izvršljiv (prvi in drugi odstavek 145. člena omenjenega zakona). Podlaga za začetek davčne izvršbe torej ni stanje davčnih knjigovodskih evidenc samo po sebi, ampak je pogoj za začetek davčne izvršbe to, da v času izdaje sklepa ni plačan davek po (izvršljivem) izvršilnem naslovu. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v obravnavanem primeru predstavlja seznam izvršilnih naslovov, navedenih v izreku izpodbijanih sklepov. Med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv obračun davka; obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom (2. točka drugega odstavka in tretji odstavek 145. člena ZDavP-2).

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa podani zakonski pogoji za davčno izvršbo. Glede na tožnikove ugovore je sporen obstoj izvršilnega naslova glede terjanih obveznosti iz naslova OPSVL za obdobje od decembra 2013 do januarja 2019. 12. Iz spisov zadeve ter knjigovodske evidence tožene stranke, razvidne tudi v izdanem izpodbijanem sklepu, izhaja, da je tožnik na dan izdaje izpodbijanega sklepa, tj. 20. 3. 2019 izkazoval neplačani davčni dolg. S tem pa so bili podani zakonsko predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. V tabeli je pri vsaki obveznosti naveden izvršilni naslov za obveznost ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Tako ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka.

13. Sodišče obvešča tožnika, da vsebinska pravilnost izvršilnega naslova (spornih obračunov v konkretni zadevi) ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe in posledično tudi ne v nadaljnjem sodnem postopku. V postopku davčne izvršbe namreč dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova, kot to določa sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2. 14. Sodišče pa še poudarja, da zavarovalno razmerje med zavarovancem in nosilcem obveznega socialnega zavarovanja praviloma nastane (že) na podlagi zakona, torej z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za posamezno obvezno zavarovanje.1 Pravna razmerja, ki so podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), pravna razmerja, ki so podlaga za obvezno zdravstveno zavarovanje, določa Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), pravna razmerja, ki so podlaga za obvezno zavarovanje za starševsko varstvo, pa Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1).2 Čeprav zavarovalno razmerje praviloma nastane že na podlagi zakona, morajo zavezanci za prijavo vložiti prijavo v obvezno socialno zavarovanje pri ZZZS, ki opravlja prijavno-odjavno službo za vsa obvezna socialna zavarovanja.3 Če zavezanec za prijavo prijave v obvezna socialna zavarovanja ne vloži ali če je zavarovanec prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami zakonov, ki urejajo posamezno obvezno socialno zavarovanje, lahko nosilec obveznega zavarovanja začne postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca in o lastnosti zavarovanca odloči z odločbo.

15. Davčni organ je pristojen le za nadzor nad dajatvami. Po določbi prvega in drugega odstavka 129. člena ZDavP-2 nadzor obračunov davka obsega: 1. nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti predlaganja obračunov davka in 2. nadzor predloženih obračunov davka. V nadzoru po 1. točki davčni organ preverja, ali so zavezanci za davek v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju predložili davčni obračun. Davčni organ pa ne odloča o temelju oziroma osnovi za prijavo, ki je podlaga za davčni obračun, kar lahko tožnik ureja pred pristojnimi organi ZZVZZ in ZPIZ, kjer ima v primeru nestrinjanja z odločitvami možnost sprožitve ustreznega postopka pred pristojnim (socialnim) sodiščem. Sodišče se tako ni opredeljevalo do tožnikovih navedb, katero obdobje bi moralo biti všteto v 24 letno najboljše povprečje za odmero pokojnine in kakšno višino pokojnine bi moral tožnik dobiti z upoštevanjem obdobja, ko je bil zaposlen pri B., d.o.o. (tj. od 1. 10. 1985 do 30. 9. 1991).

16. Za odločitev v konkretni zadevi je pravnorelevantno, da je bil tožnik prijavljen v sistem zavarovanja in je s tem zavezanec za plačilo na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Glede na navedeno je bil tožnik skladno z 9. člen ZDavP-2 obračun tudi dolžan oddati, kar je tudi storil, ni pa plačal dolgovanih obveznosti po obračunu (kot razvidno tudi iz knjigovodske evidence tožene stranke, vsebovane tudi v izdanem izpodbijanem sklepu), čemur tudi sam tožnik ne ugovarja, s tem pa so predloženi obračuni davka po preteku roka za plačilo postali izvršljivi.

17. Sodišče zato ugotavlja, da so v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajali ustrezni izvršilni naslovi za dolgovane tožnikove obveznosti, tudi za ugovarjane obračune prispevkov. Sodišče pa pripominja, da bi lahko tožnik, če bo pred pristojnimi organi dosegel spremembo zavarovalne osnove, vloži popravek obračuna (54. člen ZDavP-2), davčni organ pa bo, če bo priznal učinek tožničinemu popravku, spremembo moral upoštevati pri vodenju predhodno začete davčne izvršbe. V skladu s 155. členom ZDavP-2 namreč davčni organ s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo med drugim, če je davek plačan ali če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov. Če tako ne postopa že sam po uradni dolžnosti, lahko tožnik to uveljavlja z zahtevo za ustavitev davčne izvršbe, odločitev o tem, če se z njo ne strinja, pa nato samostojno izpodbija s pravnimi sredstvi, ki jih daje zakon. Vendar to ni stvar presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

18. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Prim. na primer drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2 in prvi odstavek 6. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila OZZ). 2 Prim. 14. - 21. člen ZPIZ-2, 15. - 22. člen ZZVZZ in 8. člen ZSDP-1. 3 Prim. tretji odstavek 7. člena Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, 16. odstavek 106. člena ZSDP-1 in drugi odstavek 78. člena ZZVZZ.