Jedro

Po določilu 12. čl. OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Torej je že na podlagi navedenega določila jasno, da uporaba uzanc prihaja v poštev tako pri gradbeni, kot tudi pri podjemni pogodbi.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: umik zahtevka za 1.527,42 EUR vzelo na znanje in v tem obsegu ustavilo postopek; ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke 3.079,04 EUR (pravilno: 10.127,52 EUR); ugotovilo, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke 3.079,04 EUR; odločilo, da se obe predhodno navedeni terjatvi pobotata; odločilo, da je po pobotanju tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.048,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi : od zneska 4.890,31 EUR od 24.8.2006 do plačila; od zneska 2.158,17 EUR od 19.7.2010 do plačila, ter ji povrniti 2.040,43 EUR stroškov spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2011 do plačila, vse v roku 15 dni.

Tožena stranka s pritožbo in iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija „peti in nadaljnje odstavke izreka sodbe“, s katerimi ji je naloženo, da mora tožeči stranki plačati 7.048,48 EUR z zamudnimi obrestmi in stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje razsodbo oprlo na stališče, da pri pogodbenem odnosu, iz katerega izvira predmetni spor, ne gre za gradbeno pogodbo, ampak za splošnejšo podjemno pogodbo, zaradi česar ni bilo mogoče uporabiti instituta „ključ v roke“. Tožena stranka tako utemeljitev strogo zavrača, saj gre za nedopusten poseg v pogodbeno svobodo strank. Stranki sta ob podpisu pogodbo očitno smatrali za gradbeno pogodbo in sodišče si ne more vzeti pravice, da bo nekatera določila pogodbe upoštevalo, tistih pa, ki se ne skladajo s klasifikacijo pogodbe, kot jo opravi sodišče, pač ne. Tako je de facto razveljavilo določila pogodbe, ki se z njegovo opredelitvijo niso skladala. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj postavitve gips sten in stropov v celotnem objektu P. v A. po zadevni pogodbi ni moč smatrati za gradbena dela na obstoječem objektu. Tako gre pri zadevni pogodbi za čisto klasično gradbeno pogodbo za določen tip gradbenih del na objektu, ki jih je izvajalec prevzel „na ključ“. Nadalje ni mogoče reči, da gre za dodatna dela, saj pogodba že zajema tip del, ki jih je s ponudbo z dne 19.7.2006 ponudila tožena stranka. S sporno ponudbo je tožnica zgolj poskušala sanirati stanje, ko je ugotovila, da bo za realizacijo pogodbenih obveznosti potrebna večja količina del, kot je ob podpisu pogodbe predvidevala – prav vpliv količine na ceno del pa klavzula „ključ v roke“ izključuje. Tako imenovana ponudba tožeče stranke je bila s strani osebe pri toženki potrjena v skladu s pogodbo. Sodišče pravi, da tega ni moč interpretirati na način, da se potrditev nanaša ravno na klavzulo „ključ v roke“. Sodišče pa tudi ne pojasni, zakaj se potrditev v skladu s pogodbo ne more nanašati na to klavzulo. Dejstvo je, da je „ponudba“ potrjena v skladu s pogodbo, kar pomeni, v skladu z vsemi pogodbenimi določili, med katerimi je tudi klavzula „ključ v roke. Tako gre dejansko zgolj za potrditev količin del po pogodbi, ki pa na ceno del zaradi „ključa“ ne morejo imeti vpliva. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP; proti koncu obrazložitve namreč toženi stranki priznava, da bi tožeča stranka morala upoštevati določbe 39. čl. Posebnih gradbenih uzanc. Posebne gradbene uzance so običaji, ki se uporabljajo v gradbenih pogodbah in dejstvo, da se sodišče sklicuje nanje pomeni, da zadevno pogodbo vendarle presoja kot gradbeno pogodbo. To je v nasprotju s stališčem sodišča iz iste obrazložitve, da pri pravnem poslu med strankama ne gre za gradbeno pogodbo.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov. V odgovoru obširneje povzema ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in pritrjuje sprejeti odločitvi.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki 8.6.2006 sklenili podizvajalsko pogodbo (dalje: pogodbo), po kateri se je tožeča stranka zavezala toženi stranki dobaviti in montirati gips stene in strope v prostorih P. v A. Zato, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi najprej zaključilo, da pri navedeni pogodbi ne gre za gradbeno pogodbo po 649. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ampak za podjemno pogodbo (619. čl. OZ), zatem pa se v zvezi z njo vseeno sklicevalo na 39. čl. Posebnih gradbenih uzanc, PGU (katerih uporaba je po mnenju pritožnice možna le pri gradbeni pogodbi), ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Po določilu 12. čl. OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov (kar sta tudi pravdni stranki) za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Torej je že na podlagi navedenega določila jasno, da uporaba uzanc prihaja v poštev tako pri gradbeni, kot tudi pri podjemni pogodbi. Navedeno ugotovitev potrjuje tudi 1. uzanca PGU, ki določa, da se s posebnimi gradbenimi uzancami urejajo razmerja med naročniki in izvajalci del pri izvajanju del na gradbenih objektih.

V obravnavani zadevi ni pomembno, ali je sporna pogodba gradbena ali podjemna, ampak je pomembno, da vsebuje določilo „ključ v roke“ (3.čl.), zato bi takšno določilo sodišče moralo upoštevati, če bi glede na ugotovljene okoliščine to prišlo v poštev. Vendar pa je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da gre pri spornih delih za dodatna dela (ne pa za nepredvidena presežna dela po 2. odst. 659. čl. OZ oziroma po 1. odst. 34. uzance PGU), glede na to, da so bila ta dela izvedena na podlagi ponudbe tožene stranke z dne 19.7.2006 (v kateri je izrecno navedeno, da gre za dodatna dela), ki jo je tožena stranka potrdila; resda s pripisom „potrjeno skladno s pogodbo“, vendar je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da tega pripisa ni mogoče razlagati tako, kot da se nanaša na klavzulo „ključ v roke“; v tem delu se je sklicevalo tudi na splošne pogoje pogodbe, ki so po izrecnem določilu njenega 13. čl. sestavni del pogodbe (v njihovem 9. čl. pa je posebej navedeno, da je izvajalec dolžan izvršiti dodatna dela, v kolikor mu naročnik pisno potrdi ponudbo za dodatna dela). Očitno je prav za takšen primer šlo tudi v predmetni zadevi. Potrditev ponudbe je zato sodišče prve stopnje pravilno razlagalo, tožena stranka pa v pritožbi ne trdi, da bi s ciljem ugotovitve drugačne vsebine in pomena potrditve predlagala kakšne dokaze.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi 1. odst. 155. čl. odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.