Jedro

Noben organ EU, mednarodna organizacija ali sodišče še ni obravnaval Nemčije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako iz podatkov upravnega spisa, to je osebnega razgovora, izhaja, da konkretno tožnik v Nemčiji ni imel slabih izkušenj, da so bili „korektni in je imel po celi Evropi dobre izkušnje“.

Na tožniku je primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Zvezni republiki Nemčiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, v primeru, kadar ni splošno znanih informacij o pomanjkljivostih v azilnih postopkih določene države članice. Po presoji sodišča tožnik svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Nemčiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 15. 6. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po pridobljenih podatkih Centralne baze EURODAC je tožena stranka najprej dobila podatek, da je bil imenovani dne 2. 6. 2016 vnesen v bazo EURODAC v Avstriji. Sklicujoč se na prvi odstavek 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba III) in določbe točke b) prvega odstavka 18. člena, je tožena stranka pristojnemu organu Avstrije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Tožena stranka je dne 10. 6. 2016 dobila odgovor pristojnega organa Avstrije, da Avstrija ni odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje, saj je prosilec pred podajo prošnje v Avstriji in Sloveniji, zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji.

2. Zato je tožena stranka poslala zahtevek za ponovni sprejem pristojnemu organu Nemčije in je dne 23. 6. 2016 prejela odgovor, v katerem je nemški organ odgovoril, da je Nemčija odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje.

3. Dne 8. 7. 2016 je bil s prosilcem v prisotnosti njegovega zakonitega zastopnika opravljen osebni razgovor na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III. Povedal je, da je v Nemčiji zaprosil za mednarodno zaščito in jo je samovoljno zapustil, ker ni dobil odločitve v 10 mesecih. V Nemčiji so z njim ravnali dobro, tam je bil tudi operiran na srcu, vendar se ne želi vrniti v Nemčijo. Rad bi šel v Turčijo, kjer so njegova žena in 4 otroci, zato bo poskušal dobiti potni list in vizo za Turčijo in se vrniti k svoji družini.

4. Po mnenju tožene stranke si prosilec lahko potni list in vizo za Turčijo uredi tudi v Nemčiji. Nadalje po mnenju tožene stranke v Nemčiji ni sistemskih pomanjkljivostih in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in tudi noben evropski organ Nemčije ni obravnaval v tej smeri.

5. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III. Po tej določbi je obveznost države (tožene stranke), da prosilca ne preda v državo članico, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Tožba se sklicuje tudi na 13. člen Dublinske uredbe III Vstop in/ali bivanje, kjer je v 2 točki drugega odstavka navedeno, da če je prosilec že živel v obdobjih najmanj pet mesecev v več državah članicah, je za obravnavanje prošnje odgovorna država članica, v kateri je bilo to nazadnje. Tožnik je živel v različnih obdobjih, vsaj v Nemčiji najmanj pet mesecev, kot zatrjuje deset mesecev. Zato je za reševanje njegove prošnje lahko odgovorna tudi Slovenija, ker se nazadnje nahaja v Sloveniji. V tožbi tožnik opozarja tudi na to, da so postopki v katerih se odloča o prošnjah za mednarodno zaščito v Nemčiji dolgi in trajajo tudi leto dni. Tožena stranka je uporabila napačno pravno podlago iz Dublinske uredbe III, saj ni temeljito proučila stanje tožnika, razmere v državah, kamor naj bi bil izročen in njegovo zdravstveno stanje. Tožnik je povedal, da potrebuje zdravila, ker pa je azilnih domovih v Nemčiji ogromno ljudi, obstaja resna nevarnost, da ga ne bodo oskrbeli z zdravili, če je že pri obravnavanju vlog takšna zamuda. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi. Navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega dejstva ne bi več izkazoval pravnega interesa, njegov pravni interes bi namreč zaradi predaje Nemčiji naknadno prenehal. Navaja tudi sodno prakso, ki pa se nanaša na določbe Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, ki v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, saj je tožnik vložil prošnjo že v času veljavnosti novega Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ-1, ki sodno varstvo ureja drugače, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. V odgovoru na tožbo, kateremu prilaga upravne spise, tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tožena stranka poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Zvezno republiko Nemčijo in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Nemčiji, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje.

10. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Dublinska uredba III v b) točki prvega odstavka 18. člena določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in je podal prošnjo v drugi državi članici ali je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V obravnavanem primeru je Nemčija kot odgovorna država članica prevzela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih.

11. V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU o temeljnih pravicah), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

12. Potem, ko je tožena stranka izvedla postopek preverjanja v centralni bazi Eurodac, je standardni obrazec za zahtevo za ponovni sprejem najprej posredovala Avstriji, ki pa je odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito Nemčija. Po predložitvi zahteve za ponovni sprejem v Nemčijo, je le ta dne 23. 6. 2016 odgovorila, da sprejema odgovornost. 13. Po presoji sodišča je tožena stranka izpodbijani akt pravilno izdala ob upoštevanju 18. člena prvega odstavka b) točke Dublinske uredbe III, ki zavezuje odgovorno državo članico, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnjo se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Ob tem je tožena stranka presodila tudi, ali v odgovorni državi članici – Nemčiji, obstajajo sistemske pomanjkljivosti in tudi po presoji sodišča se je ob tem možno upravičeno opreti na stališče, da noben organ EU, mednarodna organizacija ali sodišče še ni obravnaval Nemčije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako iz podatkov upravnega spisa, to je osebnega razgovora, izhaja, da konkretno tožnik v Nemčiji ni imel slabih izkušenj, da so bili „korektni in je imel po celi Evropi dobre izkušnje“.

14. Po določitvi Zvezne republike Nemčije kot odgovorne države članice in njeni privolitvi, da tožnika tudi sprejme, lahko tožnik izpodbija bodisi nepravilnost uporabe meril za izbiro odgovorne države članice (C-63/15, Ghezelbach, 7. 6. 2016), bodisi nepravilnost uporabe določbe 19 (2) člena Dublin uredbe III (C-155/15, Karim, 7. 6. 2016, odst. 21), bodisi se lahko sklicuje na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU (C-411/10, C-493/10, M.S. in M.E., 21. 12. 2011). Na tožniku je primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Zvezni republiki Nemčiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, v primeru, kadar ni splošno znanih informacij o pomanjkljivostih v azilnih postopkih določene države članice (M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 352). Po presoji sodišča tožnik svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil z navajanjem članka v neznanem mediju z naslovom: „Begunci nezadovoljni tudi v Nemčiji: tu grozi birokratska smrt; Neobdelanih 250.000 prošenj za azil, postopek traja tudi leto dni“, kar sicer izkazuje s svojo izjavo, da je bil v Nemčiji 10 mesecev in v tem času njegova prošnja za mednarodno zaščito ni bila obravnavana. Sodišče nima dejanske podlage za dvom, da ne bi bilo za tožnikovo zdravje v Zvezni republiki Nemčiji ustrezno poskrbljeno, saj je prav tam tudi bil operiran na srcu.

15. Poleg tega se tožnik v tožbi sklicuje tudi na 13. člen Dublinske uredbe III, in sicer na drugi pododstavek drugega odstavka, kjer je navedeno, da če je prosilec že živel v obdobjih najmanj 5 mesecev v več državah članicah je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bilo to nazadnje. Gre za merilo, na uporabo katerega se tožnik lahko sklicuje v tožbi. Tožnik je živel v različnih obdobjih, vsaj v Nemčiji najmanj 5 mesecev, kot zatrjuje tožba, lahko pa bi bila za reševanje vloge za mednarodno zaščito odgovorna tudi Republika Slovenija, ker je nazadnje tu. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru sklicevanje na 13. člen Dublinske uredbe III ne pride v poštev in je zato neutemeljeno. To določbo je namreč očitno treba razlagati tako, da bi moral prosilec v večih državah živeti v obdobju najmanj petih mesecev, vključno s Slovenijo, kjer se trenutno nahaja. Iz podatkov v upravnih spisih je nesporno, da je tožnik v Slovenijo vstopil dne 4. 6. 2016, kjer ga je ob kontroli ob 10.10 uri ustavila postaja mejne policije Dobova. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik v Nemčiji živel dalj kot pet mesecev (na osebnem razgovoru je povedal, da je bil tam 10 mesecev), nekaj časa je bil v Avstriji, od 4. 6. 2016 pa je v Sloveniji. Najdlje je torej bival v Nemčiji, v Sloveniji pa je slaba dva meseca, zato ko navedeno uporaba merila iz 13. člena Dublinske uredbe III ne pride v poštev, za Avstrijo pa tudi ni navedel, da bi tam živel več kot pet mesecev.

16. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno, sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni kršeno pravilo iz člena 13 Dublinske uredbe III.

17. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. 18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni in je zato tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

19. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za izdajo nima pravnega interesa.

20. S tem, ko je sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo in zoper njo ni pritožbe, je sodna odločba postala pravnomočna. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je spremenjen (tudi) v okviru pravil postopka (71. člen ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno), zato pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni (več) dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. ga ni drugače ugotovilo ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oz. odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Začasno odredbo v postopku upravnega spora je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik v konkretnem primeru, zato za izdajo začasne odredbe, katere trajanje je zakonodajalec vezal na pravnomočnost sodne odločbe, nima (več) pravnega interesa.

21. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.