Jedro

Po 12. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost se objekt šteje za enostavni objekt, če so skupaj izpolnjeni tam navedeni pogoji, med katerimi je tudi pogoj, da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskim aktom.

Dejstvo, da sta v zapisniku predvideni rubriki „pričetek gradnje“ in „konec gradnje“ ter okoliščina, da je inšpektorica tudi pri oblikovanju vprašanj upoštevala ti rubriki, sama po sebi ne pomenita, da stranka oz. njena pooblaščenca v postopku ne bi mogla izpovedati, da je izvajala le vzdrževalna dela. Poleg navedenih dveh rubrik so v zapisniku povzete tudi druge navedbe tožničinega pooblaščenca, med katerimi pa ni okoliščin, ki bi kazale na vzdrževanje obstoječega objekta; na to se ne nanaša niti vsebina pripombe na zapisnik. Zato je neutemeljen tudi očitek o sugestivnih vprašanjih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje kamnitega opornega zidu in nadstrešnice na zemljišču s parc. št. 510/9 k. o. …. Naložila ji je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo teh objektov (1. točka izreka), da ju do 30. 1. 2013 odstrani, brežino pa sanira in utrdi v naravnem naklonu ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da stroškov postopka ni (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na podlagi inšpekcijskega ogleda dne 10. 8. 2012 ugotovil, da je na zemljišču s parc. št. 510/9 k. o. ... do meje s sosednjim zemljiščem zgrajen kamniti oporni zid in nadstrešnica v tam navedenih dimenzijah in naklonih obeh strešin. Pooblaščenec tožnice je na zaslišanju povedal, da je tožnica investitorica obravnavanih objektov, da je gradnja zidu potekala od jeseni 2010 do pomladi 2011, da se je gradnja nadstrešnice pričela v jeseni 2011 in da je ta še v gradnji. Po izjavi tožničinega pooblaščenca naj bi šlo za pomožni enostavni objekt – cestni silos – priročno skladišče orodja in opreme za vzdrževanje cest ter soli in peska za posipanje cest. Po ugotovitvah upravnega organa navedenega objekta ni mogoče obravnavati kot enostavnega, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, ker ne nadstrešnica, ne oporni zid ne izpolnjujeta pogojev (glede odmikov od sosednjih zemljišč in oblike ter naklona strehe), ki jih določajo Prostorski ureditveni pogoji za Jezersko (v nadaljevanju PUP). Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica za omenjena dela nima gradbenega dovoljenja (veljavnost lokacijske informacije je potekla konec leta 2007), gre za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe, predvidene z ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil, med drugim tudi ugovore, da je šlo le za obnovo objekta. Pojasnil je, da tožnica tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala in da tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi šlo za obnovo obstoječega objekta.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ne gre za kamniti oporni zid in nadstrešek, temveč za cestni silos, kar sta v postopku povedala tudi oba njena predstavnika. Do navedb, kdaj sta bila nadstrešek in zid zgrajena, naj bi prišlo zaradi sugestivnega vprašanja inšpektorice, ki je vprašanja postavljala glede na rubrike, ki so v zapisniku vnaprej opredeljene. Zato meni, da gre za bistveno kršitev določb postopka. Nasprotuje tudi stališču organa druge stopnje, da ni izkazala, da je šlo za obnovo objekta, in v zvezi s tem dodatno pojasnjuje pomen svojih pritožbenih navedb, s katerimi je utemeljevala, da je cestni silos le obnovila. Sklicuje se še na geodetski posnetek novega stanja z dne 25. 9. 2012 in geodetski načrt z dne 5. 10. 2006 ter na predložene pisne izjave z dne 19. 11. 2012. Ne organ prve, ne organ druge stopnje, naj se do navedenih načrtov in pisnih izjav ne bi opredelila, kar naj bi prav tako pomenilo bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Brez gradbenega dovoljenja je mogoče graditi le enostavne objekte, ki pa se ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (3.a člen ZGO-1). Tudi po 12. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) se objekt šteje za enostavni objekt, če so skupaj izpolnjeni tam navedeni pogoji, med katerimi je tudi pogoj, da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskim aktom.

Inšpekcijski organ je ugotovil, da obravnavani objekt ne izpolnjuje pogojev PUP glede 1,5 m odmika od sosednjih zemljišč in da nima predpisane simetrične dvokapnice v naklonu 40º – 45º, temveč, da je streha nesimetrična dvokapnica z naklonom 20º in 30º. Tožnica teh ugotovitev v tožbi ne izpodbija, zato je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava sodišče ugotavlja, da PUP minimalnih odmikov objekta ne določa, zato tudi neskladnosti obravnavane gradnje s PUP ni mogoče opreti na ugotovitev glede odmikov objekta od sosednjih zemljišč. Ker pa PUP določa oblikovanje simetrične dvokapnice v predpisanem naklonu (prvi odstavek 19. člena), ki je po prvem odstavku 18. člena (razen za cerkve, kapelice, znamenja, graščine in dvorce) 40º – 45º, obravnavani objekt z nesimetrično dvokapnico naklonov 20º in 30º ni v skladu z določbami PUP.

To pomeni, da tudi če bi šlo za cestni silos iz 1.d. točke 14. člena Uredbe, obravnavani objekt ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt, ki ga je mogoče graditi brez gradbenega dovoljenja, ker je v nasprotju z določbami PUP. Ker po navedenem vprašanje, ali je objekt cestni silos ali ne, niti ni pravno odločilno, tudi morebitna utemeljenost očitka o neobrazloženosti ugotovitve, da ne gre za cestni silos, ne more vplivati na pravilnost in nezakonitost odločitve o izrečenih inšpekcijskih ukrepih.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožbena trditev, da je šlo le za vzdrževanje obstoječega objekta (10.2. točka prvega dostavka 2. člena ZGO-1). Ta trditev je nedovoljena tožbena novota, zato je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena in z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Po presoji sodišča tožnica tožbo utemeljuje prav z navajanjem nedovoljenih novih dejstev in s predlaganjem nedovoljenih novih dokazov.

V tožbi sicer tožnica lahko navaja nova dejstva in nove dokaze (če so ti obstajali v času odločanja na prvi stopnji), vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Po presoji sodišča tožbeni ugovori, ki se nanašajo na vodenje zapisnika v inšpekcijskem postopku, ne izkazujejo, da tožnica oz. njen pooblaščenec v inšpekcijskem postopku ne bi mogel navajati, da so bila izvedena le vzdrževalna dela na obstoječem objektu. Dejstvo, da sta v zapisniku predvideni rubriki „pričetek gradnje“ in „konec gradnje“ ter okoliščina, da je inšpektorica tudi pri oblikovanju vprašanj upoštevala ti rubriki, namreč sama po sebi ne pomenita, da stranka oz. njena pooblaščenca v postopku ne bi mogla izpovedati, da je izvajala le vzdrževalna dela. Poleg navedenih dveh rubrik so v zapisniku povzete tudi druge navedbe tožničinega pooblaščenca, med katerimi pa ni okoliščin, ki bi kazale na vzdrževanje obstoječega objekta; na to se ne nanaša niti vsebina pripombe na zapisnik. Zato je neutemeljen tudi očitek o sugestivnih vprašanjih.

Tožnica v tožbi navaja, da je v pritožbi utemeljevala, da je šlo za obnovo obstoječega objekta, in s tem v zvezi pojasnjuje pomen svojih pritožbenih navedb in predloženih dokazov, vendar to ne vpliva na ugotovitev, da tega v postopku na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazovala. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu namreč ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Zato z očitki o napačni razlagi tožničinih pritožbenih navedb in neupoštevanju dokazov, ki jih je predložila v pritožbenem postopku, tožnica ne more utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti odločbe organa prve stopnje, s katero so bili izrečeni inšpekcijski ukrepi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).