Jedro

Prvi odstavek 394. člena ZPIZ-2 se nanaša na zavarovance, ki so bili na dan 31. 12. 2012 uživalci denarnega nadomestila. Pri tožnici ne gre za zavarovanko, ki bi bila vključena v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki bi jih plačeval zavod za zaposlovanje, saj je bila tožnica vključena prostovoljno v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica tudi ni imela statusa delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, zato ne more biti upravičenka iz četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ter tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, v zvezi z določili 394. člena ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ... št. dosjeja ... z dne 31. 5. 2016 in pod isto št. zadeve in dosjeja z dne 14. 3. 2016, ter da se tožeči stranki prizna pravica do starostne pokojnine od 27. 1. 2016 in se ji v roku 8 dni izda odločba o odmeri starostne pokojnine ter ta odmerjena pokojnina od 27. 1. 2016 dalje mesečno plačuje z vsemi naknadnimi uskladitvami, neizplačani mesečni zneski starostne pokojnine pa izplačajo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje ter sklenilo, da stroški postopbka bremenijo proračun Republike Slovenije. Ugotovilo je, da tožnica na dan 31. 12. 2012 ni imela statusa, da bi se upokojila po predpisu veljavnem do 31. 12. 2012 ter da tožnica tudi ne izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2. 2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. Meni, da je kršena njena pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, kakor tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, podana pa je tudi kršitev 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Tožnica je bila kot brezposelna oseba na dan 31. 12. 2012 prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, vendar na ta dan ni bila uživalka nadomestila za brezposelnost. Je pa bila prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje v skladu s 34. členom ZPIZ-1 od 5. 9. 2011 do 31. 1. 2016. Verjela je, da bo s plačilom prispevkov izpolnila pogoje za starostno pokojnino dne 27. 1. 2016, kakor ji je to izračunal toženec. Pritožba dalje meni, da bi sodišče moralo določbo 394. člena ZPIZ-2 razlagati širše. Tožnica spada med tiste zavarovance, ki na presečni dan še niso izpolnili po zakonu določenih pogojev za starostno upokojitev, morala pa bi biti med tistimi, ki jim je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče v s skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 31. 5. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote zavoda z dne 14. 3. 2016. S slednjo je tožena stranka odločila, da tožnica nima pravice do staroste pokojnine. Po ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) niti po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami).

6. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine dne 5. 2. 2016, da je na dan 31. 12. 2012 bila brezposelna oseba, prijavljena pri ZRSZ, ni bila pa uživalka nadomestila za primer brezposelnosti, da je tožnica na dan 31. 12. 2012 dopolnila 51 let in 11 mesecev starosti ter 35 let, 5 mesecev in 11 dni pokojninske dobe, pravilno zaključilo, da tako ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1. 7. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča , da tožnica ne izpolnjuje pogojev za uporabo 394. člena ZPIZ-2, saj ne sodi med taksativno določene osebe, določene v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2, kot tudi ne iz četrtega odstavka 394. člena, da bi se lahko v letu 2016 upokojila po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnila po uveljavitvi ZPIZ-2. V zvezi s tem je že tožena stranka tožnici pravilno pojasnila, da ZPIZ-1 ne velja več, saj je s 1. 1. 2013 stopil v veljavo ZPIZ-2, kateri je sicer v prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 194. člena uredil varstvo pričakovanih pravic za brezposelne osebe.

8. Prvi odstavek 394. člena ZPIZ-2 se nanaša na zavarovance, ki so bili na dan 31. 12. 2012 uživalci denarnega nadomestila. Pri tožnici ne gre za zavarovanko, ki bi bila vključena v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki bi jih plačeval zavod za zaposlovanje, saj je bila tožnica vključena prostovoljno v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica tudi ni imela statusa delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, zato ne more biti upravičenka iz četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ter tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, v zvezi z določili 394. člena ZPIZ-2. 9. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ne more slediti pritožbeni navedbi, da je potrebno 394. člen tolmačiti tako, da bi vanj spadala tudi tožnica, kot brezposelna oseba, ki si je prostovoljno plačevala prispevke za obvezno pokojninsko zavarovanje. V zvezi s tem gre za izjemo in kot poudarja sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, se izjeme vedno obravnavajo restriktivno in strožje. V danem primeru ni mogoče širiti kroga oseb v 394. členu ZPIZ-2 izven taksativno določenih primerov.

10. Tožnica tudi ni izpolnjevala pogojev za starostno pokojnino po ZPIZ-1 upoštevajoč 391. člena ZPIZ-2, saj je na dan 30. 12. 2012 dopolnila 35 let, 5 mesecev in 11 dni pokojninske dobe ter 51 let, 11 mesecev in 3 dni starosti. Po določbi prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbo 391. člena ZPIZ-2 je zavarovanka v letu 2012 pridobila pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnila 38 let pokojninske dobe, po določbi drugega oz. tretjega odstavka 36. člena ZPIZ-1 zavarovanka pridobi pravico do starostne pokojnine, pri starosti 61 let, če je dopolnila 20 let pokojninske dobe oz. pri starosti 63 let, če je dopolnila najmanj 15 let zavarovane dobe. Glede na tri otroke se pri tožnici lahko zniža starostna meja za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, in sicer za 3 otroke za 29,25 mesecev. Vendar upoštevajoč določilo 401. člena ZPIZ-1 tožnica ne more pridobiti pravice do starostne pokojnine pred dopolnitvijo starosti 53 let. Ker je tožnica na dan 30. 12. 2012 bila stara 51 let, 11 mesecev in 3 dni, tega pogoja ni izpolnila.

11. Pri tožnici so se preverjali tudi pogoji po 27. členu ZPIZ-2. V letu 2016 bi pritožnica morala dopolniti starost 59 let ter 39 let in 4 mesece pokojninske dobe brez dokupa, upoštevajoč peti odstavek 27. člena ZPIZ-2 oz. starost 63 let in najmanj 20 let pokojninske dobe oz. starost 65 let ter 15 let zavarovalne dobe. Do dneva izdaje odločbe organa prve stopnje tožene stranke je tožnica dopolnila 34 let, 1 mesec in 15 dni pokojninske dobe brez dokupa ob starosti 55 let, 1 mesec in 18 dni in tako ne izpolnjuje pogojev ne po prvem ne po drugem niti po tretjem oz. petem odstavku 27. člena ZPIZ-2. 12. Tožnica se v predmetni zadevi ne more sklicevati na izračun pogojev za upokojitev narejen 23. 8. 2011 s strani tožene stranke, saj gre zgolj za dopis informativne narave opravljen v času veljavnosti ZPIZ-1, ki ni več v veljavi.

13. Upoštevajoč do sedaj navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč po odločbi Bpp 443/2017 z dne 4. 10. 2017, krije stroške pritožbe proračun sodišča prve stopnje.