Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je bil tožnik z obveznostjo registriranja in prepovedjo izhoda iz obrata seznanjen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dne 18. 4. 2021 storil dve kršitvi, ker ni registriral svojega izhoda med delom in ker je registriral izhod E. E., s tem pa je lažno prikazoval svojo in E. E. prisotnost na delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s tem ravnanjem kršil določbo 9. člena Pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2018, po katerem je obvezan vestno, strokovno, pravočasno in kakovostno opravljati delo po navodilih delodajalca oziroma nadrejenega delavca na delovnem mestu, za katerega je sklenjena pogodba in v času ter na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, ob upoštevanju organizacije dela in poslovanja pri delodajalcu.
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2021 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in mu priznati pravice iz delovnega razmerja od 21. 5. 2021 do 14. 6. 2021, vključno z izplačilom dolgovanega neto zneska vsakomesečne plače oz. nadomestila plače od bruto zneska 1.685,64 EUR, kot da bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca, mu od 15. 6. 2021 dalje obračunavati mesečno razliko v plači v višini 435,79 EUR bruto ter mu mesečno izplačevati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, mu obračunati denarno povračilo v višini 4.632,76 EUR bruto ter izplačati dolgovani neto znesek v roku 8 dni od prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka).
2. Zoper sodbo, razen v delu odločitve, da toženka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je kršilo procesne določbe, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v posnetke videonadzorne kamere ob nedeljah in ob petkih za čas prihodov in odhodov delavcev za obdobje od januarja 2018 do 18. 4. 2021, na podlagi katerega bi lahko preverilo verodostojnost prič A. A. in B. B. Izpoved priče B. B. ni bila verodostojna, izkazana pa je tudi diskriminatorna obravnava tožnika in sodelavca A. A. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je dne 18. 4. 2021 nedvomno obstajala obveznost evidentiranja prihoda na delo in z dela in ni sprejelo tožnikovih navedb, da je šele po dogodku z dne 18. 4. 2021 po pogovoru s sodelavcem izvedel za obveznost registracije. Navodilo uprave, da se ne dovoli ročna poprava prisotnosti na delu, je B. B. posredoval delovodjem in vodji talilnice, tožnik pa s tem ni bil seznanjen. Tako se tožnik ni zavedal, da krši dolžnost evidentiranja delovnega časa ob nedeljah, in sodišče na podlagi izpovedi B. B., delovodje C. C. in D. D. ne bi smelo zaključiti, da je bil tožnik z obveznostjo evidentiranja seznanjen že pred 18. 4. 2021. Prav tako je napačen zaključek sodišča, da je tožnik lažno prikazoval prisotnost na delu, čeprav ga tam nekaj časa dejansko ni bilo. Ker tožena stranka delavcem v nedeljo ni zagotavljala prehrane med delom, je tožnik odšel na malico domov. Neverodostojna je izpoved B. B., da je tožnika opozoril, da ne sme hoditi domov na malico, saj priča nikoli ni bila na delu prisotna v nedeljo. Tožnik oporeka tudi zaključku sodišča, da ima tožena stranka diskrecijsko pravico pri odločanju o izbiri sankcije ob seznanitvi z očitanimi kršitvami. Ker pravilnik tožene stranke o delovnem času določa, da bodo delavci, ki bodo kršili določbe tega pravilnika opozorjeni, v primeru ponovitve pa bo zoper njih uveden disciplinski postopek v skladu s tem pravilnikom, bi morala tožena stranka izvesti postopek zoper tožnika skladno z določbami pravilnika in ne takoj poseči po najstrožji sankciji. Iz tega razloga je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prestroga in nezakonita. Napačno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi drugi subjektivni pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Tožnik se je namreč za svoje ravnanje opravičil. Bil je vesten, zanesljiv in priden delavec. V družini je imel edini vir dohodka in imel je interes za nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče bi moralo upoštevati interes obeh strank in ne le toženke. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb, ki jih je potrdila tudi priča E. E., da je bil tožnik pri podaji izredne odpovedi diskriminiran in izbran za zgled ostalim, bil je žrtveno jagnje. Toženka bi lahko, glede na določbo 42. člena pravilnika z opozorilom in disciplinskim postopkom zoper tožnika, ustrezno opozorila na pravilno ravnanje. Glede na to, da sodelavec A. A. za kršitev ni prejel nobene sankcije, je bil tožnik dejansko diskriminiran.
3. Toženka je v odgovoru na pritožbo in dopolnitev pritožbe predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.
6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo s strani tožnika predlaganega dokaza z vpogledom v posnetke videonadzorne kamere za obdobje od januarja 2021 do 18. 4. 2021. Iz obrazložitve sodbe v točki 4 izhaja, da je z vpogledom v listinske dokaze obeh strank, z zaslišanjem strank in prič ugotovilo vse relevantne okoliščine za odločitev v tem delovnem sporu. Poleg tega je v točki 14 obrazložitve natančno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov, poleg izpovedb strank in prič, je ugotovilo, da so se delavci v nedeljski izmeni (tudi tožnik) registrirali tudi pred 18. 4. 2021 (in to ob prihodu kot tudi ob odhodu z dela), v točki 16 pa, da pri toženi stranki pred tem dogodkom, tožena stranka ni ugotovila, da bi delavec evidentiral drugega delavca. Ta dogodek je bil prvi, se je pa v maju 2021 zgodila podobna kršitev. Sodišču tako tega dokaza za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni bilo potrebno izvesti.
7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka tožniku, ki je bil pri njej zaposlen na delovnem mestu talilec livar, po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) dne 20. 5. 2021 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je s tem, ko je za sodelavca registriral odhod, čeprav je ta z dela že odšel, prav tako pa je zase lažno prikazoval prisotnost na delu, čeprav ga na delu dalj časa ni bilo, huje kršil zakonske in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je pred podajo odpovedi spoštovala določbe ZDR-1 o izvedbi postopka izredne odpovedi, saj je tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor dne 19. 5. 2021 (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Odpoved je podala pravočasno (drugi odstavek 109. člena ZDR-1) .
8. S 1. 1. 2021 je toženka uvedla obvezno registracijo prihodov na delo in odhodov z dela tudi ob nedeljah. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so bili delavci s tem seznanjeni, kar izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, pa tudi iz izpovedi prič E. E., A. A., C. C., F. F., D. D., G. G. in B. B. Da so se delavci in tudi tožnik dejansko registrirali tudi ob nedeljah ob prihodu in ob odhodu z dela, izhaja tudi iz listinskih dokazov v prilogah pod B4, B6, B12 in B16. Tako je sodišče utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik s to obveznostjo seznanjen, zato sodišče pravilno ni sledilo njegovim navedbam, da se je šele 18. 4. 2021 po pogovoru s sodelavcem seznanil z obveznostjo registracije odhoda, ki ga je izjemoma tega dne tudi registriral. 9. Toženka v nedeljo ni imela organizirane prehrane med delom, zato so delavci prejeli denarno izplačilo, malico pa so si morali zagotoviti sami. Delavcem izhod iz obrata ni bil dovoljen, malico so si morali prinesti s seboj. Iz izpovedi obratovodje B. B. izhaja, da je bil tožnik že večkrat opozorjen na to. Tožnik je izpovedal, da je tega dne na prošnjo sodelavca E. E. ob 12.00 uri evidentiral njegov izhod z dela, čeprav je ta z dela odšel že ob 11.30 uri, potem je tožnik odšel domov na malico, svojega izhoda pa ni evidentiral. Nato se je vrnil na delovno mesto in ob 14.00 uri evidentiral svoj odhod z dela in še enkrat evidentiral odhod E. E., čeprav je imel namen evidentirati odhod A. A., ki naj bi ga za to prosil, vendar je zaslišan kot priča to zanikal. 10. Glede na to, da je bil tožnik z obveznostjo registriranja in prepovedjo izhoda iz obrata seznanjen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dne 18. 4. 2021 storil dve kršitvi, ker ni registriral svojega izhoda med delom in ker je registriral izhod E. E., s tem pa je lažno prikazoval svojo in E. E. prisotnost na delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s tem ravnanjem kršil določbo 9. člena Pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2018, po katerem je obvezan vestno, strokovno, pravočasno in kakovostno opravljati delo po navodilih delodajalca oziroma nadrejenega delavca na delovnem mestu, za katerega je sklenjena pogodba in v času ter na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, ob upoštevanju organizacije dela in poslovanja pri delodajalcu. Njegovo ravnanje pa je tudi v nasprotju z določbami ZDR-1 in sicer 33. člena o vestnem opravljanju dela v skladu z navodili in poslovanjem delodajalca, 34. člena, po katerem je dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in 37. člena, po katerem se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Obe dejanji je storil naklepno.
11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ima toženka v primerih kršitev delovnih obveznosti delavcev pravico odločiti se, ali bo kršitve sankcionirala po Pravilniku o delovnem času, ki je v veljavi od 1. 1. 2002, ali pa bo upoštevala določbe ZDR-1 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik naklepno huje kršil svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi in tudi zakonske obveznosti, je toženka, tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Izpolnjen pa je bil tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka. Tožnik je s svojim ravnanjem porušil zaupanje tožene stranke, še posebej, ker je tudi ob zagovoru zmanjševal pomen storjenih kršitev, še posebej pa zato, ker jih je storil v nedeljo, ko nadrejeni delavci niso bili prisotni na delovnem mestu. Zaupanje je pomembno prav zaradi tega, ker si toženka glede na veliko število zaposlenih stalnega nadzora ne more privoščiti.
13. Tožnik ni bil diskriminiran, saj iz ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da pri toženki pred tem ni bila ugotovljena istovrstna kršitev delovne obveznosti, da pa je bila v mesecu maju ugotovljena podobna kršitev.
14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP ter petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka krije sam, ne glede na izid spora.