Jedro

V primeru pasivnosti upnika velja, da kljub nedospelosti terjatve zaradi neizstavitve računa, opomina, ipd., začne teči zastaranje po poteku primernega roka za upnikovo dejanje.

Pripoznava dolga mora biti jasna in določna. Iz nje mora jasno izhajati, da dolžnik priznava, da upniku nekaj dolguje. Izjava, da je bila storitev opravljena, ne zadostuje.

Ni naloga sodišča, da stranko opozarja, da v postopku ne bo uspela, če določenih dejstev, ki jih zatrjuje nasprotna stranka, ne bo prerekala. Nasprotno; s takim ravnanjem bi sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 740,78 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57934/2011 z dne 29. 4. 2011 v prvem in tretjem odstavku ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Posledično je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče ugodi pritožbi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Meni, da vtoževana terjatev ni zastarala. V. N. in M. B. sta zadovoljivo izpovedala, zakaj je prišlo do izstavitve računa šele 20. 12. 2010: zaradi pogajanj glede ostalih del in sklepanja dodatnih aneksov, ker niso bili podpisani, se je šele po pogajanjih izkazalo, da je treba tudi za ta dela izstaviti račun. Sodišče ni postavilo vprašanj v smislu spoštovanja primernega roka za račun. S tem je zagrešilo kršitev 285. člena ZPP. Sodišče ni razčistilo ali je ali ni bil upoštevan ključni pogoj – primeren rok upnika za dejanje izterjave dolga. Nastopile so posledice pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga. Iz zaslišanja pooblaščenega predstavnika tožene stranke M. P. izhaja, da so pogajanja trajala dlje časa in da je dolg po izdelani PID dokumentaciji v letu 2007 pripoznal. Iz njegove izjave, ki predstavlja pripoznavo dolga, je jasno razvidno tudi, da v ničemer ni sporen primeren rok. Sodišče bi moralo upoštevati pravo voljo strank v trenutku pripoznave dolga, ne v času izdaje sodbe ali podaje ugovora zastaranja. Ko je bil dolg pripoznan, je bil še vedno očitno primeren rok, sicer bi dolžnik že takrat podal ugovor zastaranja. Predmet pogodbe je bila izdelava PID dokumentacije, zato je pripoznava temelja jasna. Zastaranje je bilo 16. 7. 2008 pretrgano. Sodba je sama s seboj v nasprotju, izpolnjeni so pogoji za njeno razveljavitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da ni utemeljena, predlaga njeno zavrnitev. Tožeča stranka na prvi stopnji niti zatrjevala ni, da bi račun izdala v primernem roku; zatrjevala je zgolj, da je prišlo do pretrganja zastaranja. Gre za novote, ki niso upoštevne. Zastaranje se veže na opravljeno storitev ne na izstavljen račun. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje ter na podlagi tega sprejelo materialnopravno pravilen zaključek, da je nastopilo zastaranje vtoževane terjatve (drugi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Zastaranje je v konkretnem primeru pričelo teči še pred izstavitvijo računa. Teči je začelo potem, ko je tožeča stranka opravila storitev, katere plačilo vtožuje v tej pravdi. Z izjavo delavca tožene stranke M. P. v e–sporočilu z dne 16. 7. 2008, ni prišlo do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga (364. člen OZ). Sodišče je razloge za izpodbijano odločitev obrazložilo z jasnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Zaradi odgovora na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa poudarja in pojasnjuje:

6. Pravilno je prvostopenjsko sodišče razlagalo sodbo VS RS II Ips 784/2005. V primeru pasivnosti upnika velja, da kljub nedospelosti terjatve zaradi neizstavitve računa, opomina, ipd., začne teči zastaranje po poteku primernega roka za upnikovo dejanje. Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera je utemeljeno pričetek teka zastaralnega roka vezalo na opravljeno storitev ne na izstavitev računa.

7. Temeljno načelo pravdnega postopka je razpravno: skladno s 7. in 212. členom ZPP morata stranki navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katerih temeljita svoj zahtevek ali s katerim izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Priznanih dejstev ni potrebno dokazovati, dejstva, ki jih stranka ne zanika, pa se štejejo za priznana (214. člen ZPP). Ni sporno, da je bila storitev – izdelava PID dokumentacije opravljena v juliju 2007. Tožena stranka je zatrjevala, da bi tožeča stranka morala račun za to storitev izdati najkasneje v mesecu dni. V vlogi z dne 21. 5. 2012 je tožeča stranka izrecno navedla, da ne oporeka stališču nasprotne stranke, da kljub nedospelosti terjatve njeno zastaranje začne teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje, saj bi sicer zavlačevanje z izstavitvijo računa obšlo prisilno določbo 339. člena OZ. Zavrnitev ugovora zastaranja tožene stranke je ves čas na prvi stopnji utemeljevala samo s trditvami o pretrganju zastaranja po 364. členu OZ, ker da je tožena stranka svoj dolg pripoznala. Izvedbo dokazov je predlagala zaradi dokazovanja trditev o pripoznavi dolga ter v zvezi z ugovorom že razsojene stvari zaradi sklenjene sodne poravnave. Ker sodišče sodi v mejah trditvene podlage strank, ni ugotavljalo, ali je bil račun utemeljeno izstavljen šele po več kot treh letih po opravljeni storitvi. Zato priči V. N. in M. B. o tem nista bili zaslišani, prav tako ne M. P. Izpovedbe zaslišanih prič je sodišče ocenilo in se do njih opredelilo, kolikor je bilo to potrebno glede na podano trditveno podlago.

8. V okviru materialno procesnega vodstva mora sodišče stranko pozvati, da navede vsa za razsojo relevantna dejstva. Ta so bila navedena. Tožba ni bila nesklepčna in navedbe tožeče stranke o dejstvih, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek, so bile popolne. Ni pa naloga sodišča, da stranko opozarja, da v postopku ne bo uspela, če določenih dejstev, ki jih zatrjuje nasprotna stranka, ne bo prerekala. Nasprotno; s takim ravnanjem bi sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja strank. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o kršitvi 285. člena ZPP.

9. Z zapisom v elektronski pošti 16. 7. 2008: „Sem vam zadnjič napisal, da vam PID dokumentacije za lanski tehnični pregled ne oporekamo“, M. P. ni pripoznal dolga. Citirana izjava je po vsebini potrditev, da je bila naročena dokumentacija v redu; iz nje izhaja samo, da tožena stranka ne oporeka sami storitvi. Nič pa ne izhaja iz izjave o plačilu storitve. Ni sporno, da toženi stranki takrat, ko je M. P. potrdil, da PID dokumentacije za tehnični pregled v letu 2007 ne oporekajo, sploh še ni bilo znano, koliko bo potrebno plačati za to dokumentacijo. Tudi nobenih trditev o tem, da bi se M. P. s tožečo stranko pogajal ali dogovarjal o ceni, ni. Vse to so okoliščine, ki potrjujejo, da M. P. ni pripoznal dolga. Pripoznava dolga mora biti jasna in določna. Iz nje mora jasno izhajati, da dolžnik priznava, da upniku nekaj dolguje. Izjava, da je bila storitev opravljena, ne zadostuje. Iz citirane izjave tudi ne izhaja, kot trdi pritožba, da v ničemer ni bil sporen primeren rok za izstavitev računa.

10. Ravno zato, ker je sodišče upoštevalo pravo voljo strank v času, ko je M. P. zapisal izjavo, za katero sedaj tožeča stranka trdi, da gre za pripoznavo dolga, je pravilen zaključek, da ne gre za pripoznavo dolga. Takrat se namreč o kakršnemkoli plačilu za dokumentacijo za tehnični pregled v letu 2007 ni govorilo. Kako naj bi tožena stranka takrat vedela, da gre za terjatev po računu št. 240/10, ki je bil izstavljen šele 20. 12. 2010, tožeča stranka ne pojasni. Do pretrganja zastaranja po 364. členu OZ tako ni prišlo, in je tri-letni zastaralni rok (349. člen OZ) potekel že pred 28. 4. 2011, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

11. V izpodbijani sodbi ni nobenih protislovij, vsebuje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih tako, da se jo da preizkusiti. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba ne konkretizira: ne pojasni vsebino katerih listin ali zapisnikov naj bi sodišče zmotno povzelo. Zgolj pavšalno uveljavljana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni upoštevna, saj na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, toženi stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo po stroškovniku na koncu odgovora na pritožbo, saj ugotavlja, da je tožena stranka stroške priglasila skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Pritožbeni stroški tožene stranke znesejo 740,78 EUR. Rok za njihovo plačilo znaša 15 dni (313. člen ZPP), če ga bo tožeča stranka prekoračila, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).