Jedro

Pritožba zmotno navaja, da očitane kršitve po svoji naravi ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nenazadnje že prva očitana kršitev (fizični obračun) samostojno utemeljuje podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je izčrpno utemeljilo, da tožniku očitana ravnanja predstavljajo kršitev več zakonskih določb: 33., 34. in 37. člena ZDR-1; kršitev spoštovanja telesne in duševne celovitosti pacienta kot načela iz 3. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP); kršitev pacientove pravice do obravnave kršitve pacientovih pravic iz 5. člena ZPacP; kršitev pravice do varne zdravstvene obravnave iz 11. člena ZPacP; kršitev osebnega dostojanstva pacienta iz 3. in 12. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pravilno je ovrednotilo, da teža in narava kršitev nedvomno spadata v okvir 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev toženkinih sklepov z dne 28. 11. 2023 in 8. 12. 2023 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ter zahtevek za priznanje pravic skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba nima jasnih in skladnih razlogov o odločilnih dejstvih. Glede dokazne ocene očita kršitev 8. člena ZPP. Tožniku je bila odvzeta pravica do obrambe iz 85. člena ZDR-1, saj so zagovor vodile iste osebe, ki so v okviru notranje komisije izvajale preiskavo dogodka, ki se mu očita. Presojo, da je dne 10. 9. 2023 fizično obračunal s pacientom in mu povzročil poškodbe, je sodišče oprlo zlasti na izpovedi A.A., B.B. in C.C., ki ob incidentu niso bile prisotne. Neutemeljeno ni verjelo izpovedim tožnika, D.D. in E.E., da so bili v času padca pacienta obrnjeni stran od njega in naj bi padec le slišali. Stališče, po katerem je skrajno neverjetno, da bi pacient ob padcu hkrati utrpel poškodbe glave in hrbta, je sodišče sprejelo brez ustreznega strokovnega znanja s področja medicinske stroke. Pacient v sodnem postopku ni bil zaslišan. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je nekritično sledilo pacientu, ki ni ves čas skladno zatrjeval poteka dogodkov in načina zadobitve poškodbe. Glede kršitve, ki se nanaša na to, da je tožnik zamolčal dejanski potek incidenta z dne 10. 9. 2023 oziroma da ga je opisal neresnično, sodišče ni upoštevalo, da je šlo za poročanje v izjemno stresnih in kaotičnih okoliščinah. Ni dokazan namen, da je hotel zavesti toženko. Očitanim kršitvam je sodišče pripisalo napačen pravni pomen in težo, saj ne utemeljujejo izredne odpovedi. Obstoja razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni mogoče utemeljiti le s stopnjo verjetnosti. Tožnik po incidentu ni bil nemudoma odstranjen iz delovnega mesta, kar izključuje nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Zmoten je zaključek, da je bila odpoved podana pravočasno. Subjektivni rok je začel teči 19. 10. 2023, ko je bilo v. d. direktorice preposlano e-sporočilo pacienta, ki je vsebovalo navedbo domnevnega storilca, domnevne žrtve in opis očitane kršitve. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je sklenil s toženko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto srednja medicinska sestra (v psihiatriji, bolnišnični dejavnosti, intenzivnih oddelkih psihiatrije). Toženka mu jo je dne 28. 11. 2023 izredno odpovedala na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zakonitost izredne odpovedi, ter jih ne ponavlja.

6.Z navedbo, da izpodbijana sodba nima jasnih in medsebojno skladnih razlogov o odločilnih dejstvih, pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Očitek je pavšalen in neutemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge o obstoju odpovednega razloga, nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka in o pravočasnosti podaje odpovedi. Med razlogi ni medsebojnih nasprotij. Preizkus izpodbijane sodbe je zato mogoč.

7.Po posplošeni pritožbeni navedbi naj bi dokazna ocena temeljila na selektivnem povzemanju izjav, med izpovedmi prič naj bi obstajala nasprotja, sodišče prve stopnje pa naj bi pripisalo večjo težo "vodstvenim" pričam. Kršitev 8. člena ZPP, ki jo zatrjuje zvezi s tem, ni podana. Sodišče prve stopnje je v razloge izpodbijane sodbe povzelo ključne dele izpovedi strank in prič, v dokazno oceno pa je vključilo tudi listinsko gradivo. O obstoju odločilnih dejstev je sklepalo na podlagi vestne analize izvedenih dokazov, presojo pa je strnilo v pravilen zaključek o zakonitosti odpovedi. Do tistih očitkov, ki jih je v zvezi z izpodbijanjem dokazne ocene pritožba ustrezno konkretizirala, se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8.Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila tožniku kršena pravica do obrambe iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ker naj bi zagovor vodile iste osebe, ki so kot člani toženkine notranje komisije glede dogodka, ki je predmet izpodbijane odpovedi, opravile interni strokovni nadzor in izdelale poročilo. Postopek z odpovedjo ni formaliziran v smislu, za katerega se zavzema pritožba, torej da posameznik glede dogodka, ki je predmet delavčeve kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ne bi smel nastopati v dveh vlogah: biti član notranje komisije, ki je zadolžena za interno raziskavo tega dogodka, ter sodelovati na zagovoru, ki poteka po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Neuspešno je zato pritožbeno sklicevanje, da je v. d. direktorice lahko sprejela končno odločitev zgolj na podlagi pristransko ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi sicer je notranja komisija v poročilu poudarila (str. 2), da bo to, ali je bilo ravnanje toženkinih zaposlenih primerno, morala presojati v. d. direktorice. Tej je bil po presoji pritožbenega sodišča tako v celoti omogočen nepristranski sprejem odločitve o (ne)podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

9.Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano kršitev, da je tožnik dne 10. 9. 2023 fizično obračunal s pacientom in mu povzročil poškodbe. Napačen je pritožbeni očitek, da se je pri tem oprlo zlasti na izpovedi A.A. (tedanja v. d. direktorice), B.B. in C.C., ki ob incidentu niso bile prisotne. Zaključek, da pacient ni utrpel poškodb zaradi lastnega padca,1 temveč zato, ker je z njim fizično obračunal tožnik, je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo z razlogi, v okviru katerih je ovrednotilo različna dokazna sredstva, zlasti pa: izjavo pacienta, izpovedi neposredno navzočih pri incidentu (tožnik, D.D., E.E.), izpovedi drugih prič, ki so se v okviru delovnih obveznosti seznanile z okoliščinami, povezanimi z incidentom (F.F., G.G. …) in listine (zapis pogovora tožnika s člani notranje komisije, uradni zaznamek H.H., list opazovanja za pacienta, poročilo o padcu pacienta, pogovor o varnosti, ambulantni izvid Splošne bolnišnice I. …). Utemeljeno je upoštevalo tudi izpovedi A.A., B.B. in C.C., ki jih izpostavlja pritožba, saj so v njih potrdile, da je pacient v razgovoru dne 3. 11. 2023 podal takšen opis dogajanja za dan 10. 9. 2023, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka tega razgovora. Z vsemi izvedenimi dokazi je sodišče prve stopnje raziskalo ključne trditve obeh strank, ki sta jih podali o očitanih kršitvah. Prvostopenjska dokazna ocena je logična, argumentirana ter analitično-sintetična, razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pa utemeljujejo zaključek o storitvi kršitev, ki so očitane tožniku.

10.Napačno je pritožbeno razlogovanje, da sklicevanje sodišča prve stopnje na skladnost izpovedb A.A., B.B. in C.C. z vsebino prepisa zvočnega posnetka razgovora s pacientom pomeni "napako krožnega sklepanja" ter kršitev 8. člena ZPP, ker vsa ta dokazila izhajajo iz istega vira, tj. iz izjave pacienta. Pravilno razlogovanje je ravno nasprotno pritožbenemu in narekuje zaključek, da so priče potrdile, da jim je pacient 3. 11. 2023 v razgovoru dejansko izpovedal o tem, kar je zabeleženo tudi v prepisu zvočnega posnetka tega razgovora.

11.Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki ni verjelo izpovedim tožnika, D.D. in E.E., da so bili v času padca pacienta obrnjeni stran od njega in naj bi padec le slišali. Sodišče je takšno presojo utemeljilo s prepričljivimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Če je bil pacient v jedilnici dejansko izoliran zaradi varnosti drugih, ker naj bi bil tako zelo nemiren, potem se tožnik, D.D. in E.E. kot izkušeni zdravstveni delavci v psihiatriji zagotovo ne bi nahajali v istem prostoru z njim tako, da so bili obrnjeni stran od njega in se posvečali povsem drugemu opravilu2. Če pa so mu res kazali hrbet, so očitno strokovno ocenili, da to lahko storijo glede na stanje pacienta, ki torej ni mogel biti tako nemiren, da je bila potrebna njegova izolacija in izvajanje pomiritvene tehnike, na kar so se sklicevali3. Zaradi teh življenjsko-logično nasprotujočih si dejstev, je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v resničnost njihovih izpovedi, ki jih izpostavlja pritožba.

12.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik 10. 9. 2023 pacienta poškodoval tako, da je ta utrpel udarnino glave, udarnino v ledvenem delu hrbta, sufuzijo v predelu čela levostransko in manjšo ranico na korenu nosu. Stališče sodišča, po katerem tako nastale poškodbe niso skladne s tožnikovo trditvijo o padcu pacienta iz stoječega položaja, po pritožbeni navedbi lahko pomeni le domnevo, saj sodišče prve stopnje ni imelo ustreznega medicinskega znanja za presojo mehanizma nastanka poškodb. Pritožbena navedba ni utemeljena. O mehanizmu nastanka poškodb je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi pravilnega dokaznega ovrednotenja okoliščin, ki jih je ugotovilo v zvezi s škodnim dogodkom in za katerih presojo ni potrebovalo medicinskega znanja. Ugotovilo je, da je tožnik brcnil pacienta v predel hrbta, ta je zato padel (s stola) na tla, nato pa mu je s pestjo zadal še udarce v predel glave. Pravilno je potrdilo, da opisan način poškodovanja pacienta že z vidika logične razlage utemeljuje nastanek poškodb tako na zadnjem delu telesa (hrbet) kot tudi na sprednjem delu (obraz). Iz stoječega položaja namreč pacient ne bi mogel pasti hkrati naprej in nazaj ter hkrati utrpeti poškodbe na zadnjem in sprednjem delu telesa. Kot je še pravilno poudarilo, temu pritrjuje tudi dodatna trditvena podlaga toženke (izvedensko mnenje specialista travmatologije in splošne kirurgije J.J., ki je bilo izdelano v pravdi, v kateri tožnik zaradi istega škodnega dogodka zahteva odškodnino4).

13.Pritožba neutemeljeno očita, da pacient v sodnem postopku ni bil zaslišan, saj tožnik takšnega dokaznega predloga ni podal. Zmoten je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je nekritično sledilo pacientu, ki ni ves čas skladno zatrjeval poteka obravnavanega dogodka in načina zadobitve poškodb. V zvezi s tem se pritožnik zgolj posplošeno sklicuje na navedbe v svoji prvi pripravljalni vlogi, ki tudi sicer ne vplivajo na drugačno presojo spora. Ne drži namreč, da iz izpovedi F.F. ni mogoče sklepati na to, kako je pacient dobil poškodbe. F.F. je bil kot dežurni zdravnik poklican na kraj dogodka in je izpovedal, da mu je pacient tedaj rekel, da ga je tožnik udaril. Nepomembne so trditve tožnika, kako naj bi dobila poškodbe pacientova mačeha, saj to za ta spor ni bilo odločilno in dejstva o tem tudi niso bila predmet raziskovanja. Nadalje je napačna trditev tožnika o lažni izjavi pacienta, da je v Splošni bolnišnici I. moral opraviti rentgen, ker ga je toženka obdolžila, da je pojedel njen ključ. Pacient je 3. 11. 2023 izjavil, da so ga 10. 9. 2023 poslali na rentgen (kar potrjuje ambulantni izvid), vendar pa ni izjavil, da naj bi bilo to povezano z obtožbo, da je pojedel ključ.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pacient že takoj po incidentu, ki se je pripetil v jedilnici dne 10. 9. 2023, obdolžil tožnika, da ga je fizično napadel. Ugotovljene poškodbe, ki izhajajo iz ambulantnega izvida Splošne bolnišnice I. z dne 10. 9. 2023, potrjujejo trditve pacienta, da je dobil brco v hrbet in udarec s pestjo v obraz. Pri vsem navedenem je pacient vztrajal v izjavi, ki jo je 3. 11. 2023 podal toženkinim zaposlenim. Iz izpovedi v. d. direktorice izhaja, da ji je pacient 3. 11. 2023 deloval priseben in zelo prepričljiv. Podobno je pojasnila B.B., ki pacienta spremlja že 15 let tudi v domači obravnavi v domačem okolju in je potrdila, da je njegovi izjavi 3. 11. 2023 v celoti verjela. Pacient je enako kot neposredno po škodnem dogodku tega opisal medicinski sestri H.H., zdravniku v Splošni bolnišnici I. in v razgovoru pri toženki dne 3. 11. 2023. Pomembna okoliščina, ki jo je v zvezi z njegovo verodostojnostjo izpostavilo sodišče prve stopnje, je tudi njegova izjava, da je tožnika slišal reči "da se gre poštempljat, da ne bo kaj sumljivo", in ob tožnikovi vrnitvi "zdaj bo ta blontni prasec (torej pacient) videl". Četudi tožnik trdi, da tega ni izrekel, pacient drugače ni mogel (iz)vedeti, da je tožnik odšel zabeležit odhod iz službe, saj tega ni pacientu nihče povedal. Tožnik je torej moral navedeno izjaviti. Glede na vse obrazloženo ni utemeljeno tožnikovo vztrajanje pri tem, da je bil pacient v izjavah v zvezi z obravnavanim dogodkom konfuzen.

1.Iz izpodbijane sodbe nasprotno izhaja, da v svojih izjavah ni bil prepričljiv tožnik. Npr. v postopku pred interno komisijo je izpovedal, da ni videl, kako naj bi pacient potisnil D.D. ob zid, v sodnem postopku pa, da je to videl; v list opazovanja za pacienta je zapisal, da je bil o tem, da je pacient potisnil dežurno sestro ob zid, obveščen F.F., ta pa je to v izpovedi zanikal; pred interno komisijo je tožnik izpovedal, da je list opazovanja zapisal 10. 9. 2023 pred jutranjo predajo službe, v izpovedi pa, da ga je napisal tega dne zvečer, ko se je vrnil v nočno izmeno; iz tožbe, uradnega zaznamka policije in izjave pred interno komisijo izhaja tožnikova trditev, da je pacient v jedilnici znorel, ko je videl, da sta tožnik in D.D. našla telefon, nato mu je spodrsnilo in je padel, medtem ko iz izpovedi tožnika izhaja, da so pacientu v jedilnici zaradi padca oskrbeli rano, med tem pa so našli tudi telefon itd.

2.Upoštevaje zgornjo opredelitev do pritožbenih navedb je po presoji pritožbenega sodišča izpovedi D.D., E.E. ter izjavo pacienta sodišče prve stopnje ovrednotilo dokazno pravilno, odločitev pa je sprejelo tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov oziroma na podlagi skrbne ocene vseh dokazov skupaj. Pritožba zato zmotno očita, da je izpovedi teh oseb obravnavalo selektivno, zaradi česar naj bi kršilo 8. člen ZPP, 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člen Ustave RS (URS) in 6. člen EKČP. Celokup vseh ugotovljenih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno povezalo v prepričljiv zaključek, da je tožnik fizično obračunal s pacientom. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje na "razbremenilne" izpovedi D.D. in E.E., da nista zaznala, da bi tožnik udaril pacienta oziroma da bi bil z njim ob padcu v fizičnem stiku.

3.Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi nadaljnjo kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je v tem, da je tožnik zamolčal dejanski potek incidenta z dne 10. 9. 2023 oziroma ga je opisal neresnično, saj dežurnemu zdravniku, dnevni izmeni dela in delodajalcu ni povedal, da je on poškodoval pacienta z udarci. Ker gre za zamolčanje ključne okoliščine nastalega incidenta, se kršitve ne more razbremeniti s pritožbenim sklicevanjem na nepopolno poročanje v izjemno stresnih in kaotičnih okoliščinah, ter z zatrjevanjem, da ni bil dokazan tožnikov namen zavesti toženko. Pritožbena navedba, da sta listini (poročilo o padcu, poročilo o varnosti) nastali neposredno po incidentu, še toliko bolj predpostavlja, da bi moral biti opis dogodka v njiju celovit in točen. Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožbena navedba, da tožnik ni bil edini avtor listin. Četudi ju je sestavila D.D., je tožnik s sopodpisom potrdil, da se strinja z (neresnično) vsebino zapisanega, tj. da je pacient pri hoji v jedilnici padel, ker naj bi bil nemiren.

4.Pritožba zmotno navaja, da očitane kršitve po svoji naravi ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nenazadnje že prva očitana kršitev (fizični obračun) samostojno utemeljuje podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je izčrpno utemeljilo, da tožniku očitana ravnanja predstavljajo kršitev več zakonskih določb: 33., 34. in 37. člena ZDR-1; kršitev spoštovanja telesne in duševne celovitosti pacienta kot načela iz 3. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP); kršitev pacientove pravice do obravnave kršitve pacientovih pravic iz 5. člena ZPacP; kršitev pravice do varne zdravstvene obravnave iz 11. člena ZPacP; kršitev osebnega dostojanstva pacienta iz 3. in 12. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pravilno je ovrednotilo, da teža in narava kršitev nedvomno spadata v okvir 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

5.Sodišče prve stopnje je v fizičnem obračunu tožnika s pacientom prepoznalo tudi obstoj odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožba navaja, da odpovednega razloga iz 1. alineje (kršitev z znaki kaznivega dejanja) ni mogoče utemeljiti le s stopnjo verjetnosti. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kot je bilo že obrazloženo, je prvostopenjska dokazna ocena glede vseh odločilnih dejstev prepričljiva, podprta z izvedenimi dokazi in ustreza zahtevani metodologiji iz 8. člena ZPP, pravilna pa je tudi pravna subsumpcija kršitve v okvir 1. in 2. alineje citirane določbe. Sicer pa za zakonitost odpovedi zadošča že obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje citirane določbe.

6.Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje avtomatično štelo za izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Presojo o obstoju pogoja je ustrezno utemeljilo. Pravilno je ugotovilo, da je zaradi ugotovljenih kršitev toženkino zaupanje v tožnika izgubljeno. Pri tem je utemeljeno izpostavilo izredno občutljivost delovnega okolja, v katerem je tožnik opravljal delo (psihiatrična bolnica, nenehen stik s pacienti kot ranljivejšo skupino) in zaradi česar je brezpogojno zaupanje vanj in v njegovo delo s strani delodajalca še toliko bolj pomembno. Nad navedenim ne more pretehtati pritožbena navedba, da tožnik po incidentu ni bil nemudoma odstranjen iz delovnega mesta, temveč šele 10. 11. 2023. Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da je bil delodajalec (kot odločevalec) takoj po incidentu z dne 10. 9. 2023 seznanjen s tem, kakšno vlogo je v njem dejansko imel tožnik. Poleg tega ZDR-1 v tretjem odstavku 110. člena določa, da v primeru iz 1. in 2. alineje prvega odstavka tega člena delodajalec <em>lahko</em> ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka, ni pa torej tega dolžan storiti.

7.Po pritožbenem zatrjevanju je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Delodajalec jo mora podati najkasneje v subjektivnem roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je v. d. direktorice z vsemi potrebnimi okoliščinami za sprejem odločitve o izredni odpovedi seznanila 27. 11. 2023, ko je prejela osnutek poročila notranje komisije, ki je bila zadolžena za raziskavo dogodka z dne 10. 9. 2023 (kot izhaja iz izpovedi v. d. direktorice, je bil ta osnutek vsebinsko enak končni verziji poročila, manjkal mu je le podpis članov komisije). Na drugačno presojo začetka teka roka ne vpliva pritožbeno sklicevanje na e-sporočilo pacienta, ki ga je dne 18. 10. 2023 poslal v tajništvo toženke in je bilo naslednjega dne v kopiji preposlano tudi v. d. direktorici. Pritožba navaja, da je vsebovalo navedbo domnevnega storilca in domnevne žrtve ter opis očitane kršitve, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da "domneva" ne predstavlja tistega standarda delodajalčeve seznanjenosti z dejstvi, na katerega bi ta lahko pravno zanesljivo navezal ugotovitev odpovednega razloga v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1. To izhaja nenazadnje tudi iz navedb toženke, s katerimi je utemeljevala, da iz e-sporočila niti ni jasno izhajalo, kdaj in kje naj bi prišlo do poškodbe (v času zdravljenja pacienta ali po tem, v prostorih toženke ali drugje); v njem je bilo navedeno, da je bila o dogodku obveščena zdravnica K.K., ki pri toženki ni bila zaposlena; zadeva naj bi se že obravnavala pred sodiščem, o čemer ni toženka vedela ničesar itd.

8.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se je v. d. direktorice z vsemi ključnimi elementi tožniku očitanih kršitev, ki tvorijo odpovedni razlog, seznanila ob prejemu osnutka poročila notranje komisije. Ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje na arbitrarnost, ki naj bi bila podana zato, ker je sodišče prve stopnje na eni strani ugotovilo, da je imela v. d. direktorice na podlagi podane izjave pacienta z dne 3. 11. 2023 dovolj informacij za sprožitev notranjega nadzora preko komisije, na drugi strani pa, da te informacije niso zadoščale za začetek teka subjektivnega roka za odpoved. Potem, ko je pacient dne 3. 11. 2023 podal pri toženki izjavo, je v. d. direktorice pri zaposlenih, ki so bili 10. 9. 2023 v stiku s pacientom, preverila še drugo plat zgodbe. Ker so o dogodku izpovedovali različno, je bila razumljiva in pravilna njena odločitev za izvedbo notranjega nadzora o dogodku. Kot je izpovedala, si je šele na podlagi poročila komisije lahko razjasnila, kaj se je dejansko dogajalo. Sicer pa je tudi v primeru, če bi se štelo, da je rok pričel teči 3. 11. 2023, podaja izredne odpovedi dne 28. 11. 2023 še vedno pravočasna.

9.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita in je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).