Jedro

Prvostopno sodišče se v razlogih sklepa ni opredelilo do ugovora toženca, ali je tožnik tožbo v 30-tih dneh od dneva, ko je izvedel za motenje in storilca. Gre za odločilno dejstvo, ki je med strankama sporno že od odgovora na tožbo, zato sklepa ni moč preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v 1.točki izreka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (1.točka izreka) je prvostopno sodišče ugotovilo, da je toženec J. P. s tem, da je v času med 10. in 21. oktobrom 1993 napravil na severnem delu parcele št. 509/92 k.o. B. - na delu, kjer poteka dostop z javne poti parc.št. 2069/4 k.o. B. na parc. št. 509/92 iste k.o.- betonski podstavek v višini 50 cm in širine glede na obstoječo škarpo 1,43 m (ob javni poti 1,22 m in na južni strani 0,9 m), motil tožnikovo posest severnega dela parcele s št. 509/42 iste k.o. -tako, da mu je onemogočil dostop z avtomobilom in tudi s traktorjem na parcelo s št. 509/92 iste k.o. Tožencu je prepovedalo takšna in podobna bodoča ravnanja. Tožniku mora toženec povrniti priznane mu pravdne stroške.

Z izpodbijanim sklepom (druga točka izreka) je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika J. P., da je toženec R. H. motil tožnikovo posest s tem, da je v noči od 14. do 15. 1994 odstranil 1,5 m visok betonski steber s stranicami 12 cm ter neugotovljenega dne, v času od 8. do 12.10.1994 odstranil del betonskega podstavka, na katerem je bil postavljen steber ter da mora toženec vzpostaviti posestno stanje pred opisanim motenjem.

Proti izpodbijanemu sklepu je toženec in hkrati tožnik po drugi tožbi (v nadaljevanju toženec) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje (1. točka izreka) in navaja, da s postavitvijo betonskega podstavka ni mogel motiti tožnika pri vožnjah z javne poti na njegovo dvorišče, saj je ta podstavek postavil na svojem zemljišču s parc. št. 509/59 k.o. B. To po mnenju pritožnika izkazuje okoliščina, da je vsa leta nazaj od jeseni 1993, ko naj bi bilo izvršeno motilno dejanj-e, tožni prihajal na svoje dvorišče z vsemi prevoznimi sredstvi. Trditev tožnika, da mu je bilo z motenjem onemogočen dostop tako z avtomobilom kot tudi s traktorjem, je neutemeljena in protispisna, kajti sicer bi moral tožnik, če bi bilo temu tako, parkirati svoj osebni avtomobil na drugem mestu in ne na svojem dvorišču, kjer ga je parkiral tudi pri obeh sodnih ogledih z dne 30.8.1994 in 13.5.1999. Pritožniku se zdi tudi vprašljiva okoliščina, ali je tožnik pravočasno vložil tožbo, na kar je opozoril ž-e v odgovoru na tožbo i o čemer se sodišče v razlogih sklepa ni izjasnilo. Opozarja tudi na nerazumljivost izpodbijanega sklepa glede nazivov pravdnih strank, ki nastopata v drugačni vlogi po obravnavanih tožbah (14.točka drugega odstavka 339.člena ZPP) in nepreciznost prvega zahtevka glede parcele z označbo št. 509/42 k.o. B. oziroma s št. 509/92 iste k.o., kjer naj bi po zatrjevanju tožnika po prvi tožbi motil njegovo posest. Pritožnik izpodbija tudi sklep v zavrnilnem delu (2. točka izreka), ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka po drugi tožbi in navaja, da je sodišče narobe ocenilo situacijo, ko je sledilo izpovedbi toženca (tožnika po prvi tožbi), da je steber, ki je bil že prej "spuljen", ležal na tleh in ga je toženec zgolj postavil na škarpo. V nasprotju s tem je tožnik (toženec po prvi tožbi) prepričljivo izpovedal, da je toženca videl, "kako je prijel za vrh stebra in ga cukal proti sebi" in da je ob tem še žu-gal s pestjo proti oknu tožnika. Pri tem je tožnik tudi jasno izpovedal, da ga toženec z opisanega mesta ni mogel videti. Po mnenju pritožnika tudi ni verjetno, da bi betonski steber odstranil kdo drug kot nasprotna pravdna stranka, saj po tem dogodku stebra ni bilo več na svojem mestu. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma je treba pripomniti, da je sodišče združilo obravnavani pravdni zadevi. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o tožbenih zahtevkih po obeh tožbah, pri čemer je v obrazložitvi sklepa (glej list. št. 55, sklep str.2) nazorno pojasnilo, da bo za tožnika po prvi tožbi in hkrati toženca po drugi tožbi v nadaljevanju uporabljalo označbo tožeča stranka, za toženca po prvi tožbi in hkrati tožnika po drugi tožbi pa bo v nadaljevanju uporabljalo označbo tožena stranka. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354.člena ZPP/77. Pritožnik v pritožbi zoper sklep v zavrnilnem delu (2.točka izreka) obrazloženo uveljavlja zlasti razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko pojasnjuje, da sodišče ni sledilo njegovi izpovedbi, da naj bi toženec motil njegovo posest s tem, da je "s cukanjem izpulil" sporni steber in odstranil tudi pripadajoči betonski podstavek. V pravdah zaradi motenja posesti je dokazn-o breme na tožniku, da dokaž poleg zadnjega stanja posesti tudi dejstvo, da je zatrjevano nedovoljeno motenje dejansko povzročil tisti, zoper katerega je vložena pravovarstvena zahteva (78.člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR v zvezi z 219.členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP/1977 ). Na podlagi ocene izvedenih dokazov, zlasti izpovedb pravdnih strank (glej list. št. 27 in št.28, primerjaj tudi izpovedbe na list. št.42 in list.št.43 ter list. št. 51 spisa) je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da v tej zadevi tožnik ni dokazal pasivne legitimacije toženca. V tej smeri pritožnik niti v pritožbi ne ponudi dokazov, zato ni razloga za dvom o pravilnosti sklepanja prvega sodišča. Toženčeva izpoved je nasprotujoča v tem, ali je toženca pri motitvenem dejanju res videl, saj je prvotno to zanikal, pri čemer je dopuščal tudi možnost, da je odstranil oviro tisti, ki je za toženca vozil gnoj (glej list. št.28 spisa). Tako je tem bolj prepričljivo sklepanje prvega sodišča, k-i j sledilo doslednejši izpovedbi tožnika, da po tožbi zatrjevanega motitvenega dejanja ni storil. Verjelo mu je tudi zato, ker se v prvi zadevi ni poslužil samopomoči. Ker ni podana pasivna legitimacija toženca, je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. In ker v tej zadevi niso podani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo treba v tem delu pritožbo, upoštevaje prvi odstavek 498.člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99), na podlagi določbe 2.točke 380. člena ZPP/1977 zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (2.točka izreka) potrditi sklep sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka) je na pritožnikove navedbe o tožnikovi posesti neovirane vožnje na svoje dvorišče, treba odgovoriti, da posesti toženec ne more izpodbiti z ugovori v zvezi s pravico do posesti (prvi odstavek 78.člena ZTLR), kar pritožnik uveljavlja, ko vzročno zatrjuje, da do motenja tožnikove posesti ni prišlo, ker je sporni zid zgradil na svojem zemljišču. Pač pa velja pritrditi pritožniku v tem, da prvostopni sklep nima razlogov, ali je tožnik po prvi tožbi pravočasno zahteval pravno varstvo. Ker gre za odločilno dejstvo, ki je med pravdnima strankama spor-no že od toženčevega odgovora na tožb (glej, list. št. 6), prvostopnega sklepa ni moč preizkusiti(13.točka drugega odstavka 354.člena ZPP/1977). Prvostopno sodišče se v razlogih sklepa ni opredelilo do ugovora toženca, ali je tožnik vložil tožbo v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za motenje in storilca (77.člen ZTLR). To je na podlagi določbe 3.točke 380. člena ZPP/1977 narekovalo razveljavitev sklepa v prvi točki izreka in vrnitev zadeve, upoštevaje drugi odstavek 498.člena ZPP, sodišču prve stopnje v no-v postopek.

V nadaljevanju postopka naj sodišče po potrebi dopolni dokazni postopek in odpravi omenjeno procesno kršitev ter obrazloži, kdaj je tožnik zvedel za motenje in storilca. Pri tem naj glede na pritožbene navedbe v zvezi z nedosledno označbo parcele odpravi tudi to pomanjkljivost in določno navede parcelo, kjer tožnik po prvi tožbi zatrjuje motenje posesti. Nato naj o zahtevku ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 166.člena ZPP (1977).