Jedro

Za sprejem ponudbe s konkludentnim ravnanjem velja pravilo o istovetnosti sprejema s ponudbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2011 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 1.341,60 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.003,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR s pripadki in za povračilo pravdnih stroškov ter tožeči stranki naložilo plačilo 1.475,18 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in pošlje zadevo v ponovno sojenje pred drugega sodnika, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prvostopenjsko sodišče je kršilo 4. in 5. odstavek 286. člena ZPP, ker je sledilo navedbi toženke, da je bil za tožnika naročen čoln po ponudbi z dne 11. 11. 2009. To navedbo je toženka podala po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka ni substancirala, kaj je bil predmet pogodbe in kolikšna je bila cena; navedbe o sklenjeni pogodbi so le pavšalne. Ker je upoštevalo prepozne trditve tožene stranke, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, in sicer, da je bilo podano soglasje volj in da je bila s tem pogodba za nakup čolna sklenjena. V posledici te kršitve je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je plačani znesek 10.000,00 EUR ara, ki jo je tožena stranka upravičena obdržati. Sodišče je kršilo tudi 2. odstavek 214. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni substancirano prerekala navedb, da pogodba ni bila sklenjena, ker ni bilo dogovora o bistvenih sestavinah pogodbe. Ker je zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, čeprav prvič, ko je bil vabljen na zaslišanje, ni bil upravičeno odsoten, je sodišče kršilo 2. odstavek 115. člena ZPP in 2. odstavek 258. člena ZPP. Kršitev 212. člena ZPP pa je podana v zvezi z zaslišanjem priče P. R., ker tožena stranka ni navedla t.i. dokaznega stavka za njegovo zaslišanje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ne drži, da so navedbe tožnika nasprotujoče. Zmotno je uporabilo tudi 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ), saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko krivdna. Tožnik je 10.000,00 EUR plačal v pričakovanju, da bo nastala pravna podlaga – prodajna pogodba, vendar se to pričakovanje ni uresničilo. Tožnik je bil torej v zmoti glede obstoja obveznosti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je 27. 5. 2013 obvestila višje sodišče, da je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2209/2012 z dne 8. 12. 2012 začet stečajni postopek in predlagala prekinitev postopka. Z vlogo, ki jo je višje sodišče prejelo 31. 7. 2013, pa je predlagala nadaljevanje pravdnega postopka. Pojasnila je, da je v tej pravdi vtoževano terjatev prijavila v stečajnem postopku, stečajna upraviteljica jo je prerekala, kar je razvidno iz priloženega Sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 18. 7. 2013. 6. Uvedba stečajnega postopka nad pravdno stranko ima za posledico prekinitev postopka po samem zakonu (4. točka 1. odstavka 205. člena ZPP). Ko je postopek prekinjen, sodišče sicer načeloma ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (prvi stavek 2. odstavka 207. člena ZPP). Če pa pride do prekinitve postopka po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank, samo odločba pritožbenega sodišča še ni bila izdana, ni ovir za izdajo odločbe pritožbenega sodišča (prim. sodbo VS RS III Ips 41/1997). Skladno s 3. odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) mora upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. To je tožeča stranka storila. Zato so kljub stečaju tožene stranke podani pogoji za odločanje pritožbenega sodišča. 7. Višje sodišče je ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 2. odstavek 28. člena OZ, po katerem je ponudba sprejeta tudi s konkludentnim ravnanjem. Za sprejem ponudbe velja pravilo o istovetnosti sprejema s ponudbo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik sprejel ponudbo tožene stranke z dne 11. 11. 2009. To je ponudba za plovilo Sea Ray 310 Sundancer z motorjem, osnovno ter v ponudbi našteto dodatno opremo za ceno 110.739,00 EUR. V ponudbi je določeno, da je za potrditev naročila potrebno plačilo 35 % ter da ponudba velja 10 dni oz. do razprodaje zalog. Tožnik 25. 11. 2009 ni plačal 35 % cene iz ponudbe, temveč 10.000,00 EUR. Zato ni mogoče šteti, da je sprejel navedeno ponudbo. Prav ima torej tožeča stranka, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena prodajna pogodba za nakup plovila in vplačanih 10.000,00 EUR ni ara.

8. Utemeljena je pritožbena graja stališča izpodbijane sodbe, da glede na določilo 191. člena OZ tožnik tudi, če bi dokazal, da pogodba ni bila sklenjena, plačanega zneska ne bi mogel zahtevati nazaj. Kondikcijski zahtevek je namreč utemeljen, če tožeča stranka misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav ni tako. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je lahko tudi krivdna; zmota o obstoju obveznosti je podana ne glede na skrbnost stranke (prim. komentar dr. A. Polajnar Pavčnik k 191. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003).

9. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev prvega sodišča in pravilni uporabi materialnega prava je tožbeni zahtevek utemeljen po 3. odstavku 190. člena OZ. Tožnik je v svojstvu kupca 25. 11. 2009 toženi stranki kot prodajalcu plačal 10.000,00 EUR glede na podlago, ki se ni uresničila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikove trditve in izpovedba, da je znesek plačal zaradi „postavitve v vrsto“ kažejo na to, da je od toženke pričakoval določeno ravnanje – dostavo plovila. Tožnik je torej pričakoval, da bo sklenjena kupoprodajna pogodba. Vendar do sklenitve pogodbe ni prišlo, saj je zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnik sprejel toženkino ponudbo z dne 11. 11. 2009 materialnopravno zmoten. Podlaga za plačilo 10.000,00 EUR se ni uresničila, zato je tožena stranka dolžna tožniku vrniti plačani znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ) kot jih vtožuje, to je od vložitve tožbe dalje (193. člen OZ). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

10. Ker je pritožba utemeljena že iz navedenih razlogov, na ostale pritožbene navedbe drugostopenjsko sodišče ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odstavek 165. člena ZPP). Skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP mora tožena stranka tožniku povrniti potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške. Te je višje sodišče odmerilo po stroškovniku tožeče stranke (list. št. 66 spisa), saj so stroški priglašeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Stroški prvostopenjskega postopka tožeče stranke znesejo 1.341,60 EUR, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu. Glede na uspeh s pritožbo mora tožena stranka tožeči stranki povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka. Tudi te je višje sodišče odmerilo v priglašeni višini, ker je stroškovnik na koncu pritožbe skladen z ZOdvT, sodna taksa za pritožbo pa je znašala 375,00 EUR. Skupaj znesejo pritožbeni stroški 1.003,80 EUR.

12. Rok za plačilo stroškov postopka znaša 15 dni (313. člen ZPP) od prejema sodbe. Če tožena stranka stroškov prvostopenjskega postopka v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Tožeča stranka nikjer v pritožbi ni navedla, da zahteva zamudne obresti od priglašenih pritožbenih stroškov. Ker pravdno sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), obresti od dosojenih pritožbenih stroškov ni dosodilo.