Jedro

Dejstvo, da je v obravnavanem sporu odločilo „sodišče, specializirano za gospodarske spore“, ne pomeni absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Slednja je namreč podana le, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste.

Tudi predpogodba, kakor je sodišče kvalificiralo dogovor z dne 22. 11. 2006, ki sta ga stranki sicer poimenovali »Pismo o nameri«, pomeni pogodbo in je torej tudi za utrditev obveznosti iz predpogodbe mogoče dogovoriti in izročiti aro.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj bi bila tožena stranka dolžna v 8 dneh tožeči stranki plačati 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2006 dalje (1. točka izreka). Sklenilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 794,36 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti (2. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe sodišča druge stopnje do plačila. Podrejeno temu predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožeče stranke vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v obravnavanem sporu odločilo sodišče, specializirano za gospodarske spore, ne pa pravdno sodišče. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Dejstvo, da je v obravnavanem sporu odločilo „sodišče, specializirano za gospodarske spore“, ne pomeni absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Slednja je namreč podana le, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste. Glede na to, da bi bilo glede na vrednost spornega predmeta v obravnavani pravdni zadevi (8.000,00 EUR) za sojenje pristojno okrajno sodišče (1. odstavek 30. člena ZPP je pred novelo ZPP-D določal, da so okrajna sodišča pristojna za sojenje v premoženjskopravnih sporih, če vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,85 EUR), torej nižje sodišče iste vrste, v sporu pa je odločilo okrožno sodišče, torej višje sodišče iste vrste, o očitani kršitvi ni mogoče govoriti. Prav tako v obravnavani zadevi ni odločilo sodišče druge vrste, saj je okrožno sodišče, ki sicer sodi v gospodarskih sporih, še vedno sodišče redne pristojnosti in ne specializirano sodišče, kakor želi to prikazati pritožnik. Pritožbeno sodišče je zato te pritožbene navedbe kot neutemeljene zavrnilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da ob podpisu dogovora z dne 22. 11. 2006 izročeni znesek ne more pomeniti are. Po stališču prvostopnega sodišča bi v konkretni zadevi izročeni znesek lahko pomenil aro le v primeru, da bi bila ob izročitvi obravnavanega zneska sklenjena najemna pogodba. To stališče pa je materialnopravno zmotno. Prvostopno sodišče je namreč spregledalo, da tudi predpogodba, kakor je pravno kvalificiralo dogovor z dne 22. 11. 2006, ki sta ga stranki sicer poimenovali »Pismo o nameri«, pomeni pogodbo in da je torej tudi za utrditev obveznosti iz predpogodbe mogoče dogovoriti in izročiti aro (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 371/96 z dne 25. 9. 1997). To pomeni, da je 22. 11. 2006 toženi stranki izročeni znesek lahko pomenil aro. Vendar pa to ne pomeni, da se za vprašanje vračila izročenega zneska uporablja določba 2. odstavka 65. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri sme stranka, ki je dala aro, v primeru, ko je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro prejela, od slednje zahtevati med drugim tudi vrnitev dvojne are. Pravdni stranki sta namreč v dogovoru z naslovom »pismo o nameri« dogovorili, da je tožeča stranka upravičena do vračila plačanega zneska are le v primeru nesklenitve najemne pogodbe zaradi višje sile (5. točka pisma o nameri). S tem sta po presoji pritožbenega sodišča vračilo are omejili le na primere višje sile in tako izključili uporabo dispozitivne določbe 2. odstavka 65. člena OZ.

Ker je vračilo izročenega zneska are v skladu z dogovorom pravdnih strank utemeljeno le v primeru višje sile, česar sicer tožeča stranka po ugotovitvah sodišče prve stopnje ni ne zatrjevala ne dokazala, je povsem nerelevantno vprašanje, ali razlogi, zaradi katerih ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe, izvirajo iz sfere tožene stranke. Zato je nerelevanten tudi pritožbeni očitek, da je zaradi opustitve zaslišanja tožeče stranke ter prič B. G. in M. P. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede razlogov, zaradi katerih ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe. Ker ta pritožbeni očitek ni odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče do njega ni bilo dolžno opredeliti (1. odstavek 360. člena ZPP).

V nadaljevanju tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z določbo 12. člena ZPP o pomoči prava neuki stranki ni poučilo o pomenu in pravnih posledicah prvega naroka za glavno obravnavo. Očitana kršitev bi lahko pomenila relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ob nadaljnjem pogoju, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, kako bi zatrjevana kršitev 12. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče ni moglo presojati.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku sprejelo dokazni sklep o izvedbi spornih dokazov, teh dokazov pa kasneje ni izvedlo. Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva in sodišče na sprejeti dokazni sklep ni vezano, zato sprememba dokaznega sklepa ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka.

Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče glede na trditveno podlago lahko uporabilo določbo 190. člena OZ in tožbeni zahtevek obravnavalo kot zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala trditev o svojem prikrajšanju, obogatitvi tožene stranke, odsotnosti pravne podlage in vzročni zvezi med obogatitvijo in prikrajšanjem. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da tudi trditve o neupravičeni obogatitvi, ki jih tožeča stranka podaja v pritožbi, če bi se izkazale za pravočasne in dokazane, ne bi zadoščale za ugoditev tožbenemu zahtevku iz tega naslova, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da bi do njenega prikrajšanja na eni strani in do obogatitve tožene stranke na drugi strani prišlo brez pravne podlage.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov odgovora na pritožbo, saj je ocenilo, da odgovor na pritožbo za odločitev pritožbenega sodišča ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP).