Jedro

Okoliščine se od tedaj, ko je bila služnost ustanovljena, niso bistveno spremenile. Že ob ustanovitvi služnosti se je namreč na gospodujočih nepremičninah izvajala gostinska dejavnost. Problem predstavlja parkiranje in ustavljanje vozil na služnostni poti, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati prenehanje služnosti. Zatrjevano prekomerno oziroma neobzirno izvrševanje služnosti ne more predstavljati podlage za njeno prenehanje, pač pa kvečjemu podlago za varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice.

Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da toženec ne parkira na sporni poti, parkiranja ne naroča, ga ne dopušča, ga ne odobrava, ga celo prepoveduje in preprečuje ter preko zaposlenih nadzira in se ga trudi odpravljati po svojih močeh, od protipravnega parkiranja nima neposredne koristi, ki bi jo kasneje odobril, je pravilen zaključek, da toženec ni pasivno legitimiran in ni odgovoren za nepravilno parkiranje vozil na trasi služnostne poti. Povezava med protipravnim parkiranjem in koristmi od npr. prodaje pijače, je oddaljena in nezanesljiva.

Stališča pravne teorije so spoznavni vir prava.

Čeprav je pisna izjava priče zapisana na listini, ne gre za dokaz z listino v pomenu 224. člena ZPP. Izrecen predlog strank, da se pričo, za katero je bila predložena pisna izjava, tudi neposredno zasliši, ni potreben.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ukine stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po parc. št. 397/7 k. o. X, v celotni njeni širini in dolžini, ustanovljena s pogodbo o služnosti z dne 3. 1. 2006, v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. 397/5 in 397/6, obe k. o. X, ki je v zemljiški knjigi vknjižena pod ID pravice 007 in ID pravice 008 ter izbris te stvarne služnosti iz zemljiške knjige. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je toženec dolžan prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožnikov na njuni nepremičnini parc. št. 397/7 k. o. X s tem, da on, njegovi zaposleni, gosti ali dostavljavci na tej nepremičnini parkirajo in ustavljajo vozila, ter na njuni stanovanjski hiši na nepremičninah parc. št. 397/2 in 397/3, obe k. o. X, s tem, ko s parkiranjem in ustavljanjem vozil onemogočijo vožnjo z vozili do in od stanovanjske hiše tožnikov. Zavrnilo je tudi zahtevek na prepoved bodočih tovrstnih dejanj. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati njene pravdne stroške v znesku 2.355,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je kot priče zaslišalo A. A., B. B., C. C. in D. D. Dokaz je izvedlo brez ustreznega oziroma vsaj pravočasnega predloga katerekoli od strank, zato je grobo poseglo v načelo dispozitivnosti, ki je eno od bistvenih načel pravdnega postopka. Tožena stranka je predlagala listinski dokaz in ne zaslišanja prič. Sodišče zanemari, da so bile težave pred desetimi leti še precej zmerne in so se s pričetkom delovanj toženčevega hotela stopnjevale oziroma potencirale. Dejansko je toženec gostinski dejavnosti, ki se je tu izvajala prej, dodal še hotelirsko, kar nedvomno predstavlja bistveno povečanje obremenitve, sploh ob hkratnem zmanjšanju parkirnih površin. Toženec gostinske dejavnosti ni opustil in nadomestil s hotelirsko, ampak je še vedno izvajal gostinsko dejavnost, kateri je dodal še hotelirsko. Toženec tu izvaja tudi glasbene večere, rajanja otrok, fotografiranja, kar predstavlja dodatno obremenitev. Dodatno izvajanje hotelirske dejavnosti predstavlja dodatno, povečano obremenitev služnostne poti, saj ima za posledico še večjo frekvenco prihajanja gostov, dostavnih vozil in zaposlenih, kar se v praksi odraža v bistveno večjem številu kršitev služnostne pravice. Ravno ta širitev toženčeve dejavnosti ob hkratnem zmanjšanju lastnih parkirnih površin predstavlja tisto spremenjeno okoliščino, ki utemeljuje ukinitev služnosti na podlagi 222. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ2). Količina kršitev se je namreč močno povečala. Opozarja na primer iz sodne prakse opr. št. VSL II Cp 576/2013. Potreba gospodujočega zemljišča po uporabi služnosti ne more opravičevati zlorabe te služnostne pravice in ne more biti argument za to, da se ta zloraba tolerira. Še toliko bolj pa je utemeljen zahtevek na prenehanje in prepoved vznemirjanja lastninske pravice tožnikov. Sodišče namreč ugotovi, da dejansko prihaja do rednih kršitev služnostne pravice in s tem do onemogočanja in oviranja uporabe trase služnostne poti tožnikoma. Do kršitev je prihajalo včasih vsakodnevno, včasih nekajkrat tedensko, včasih pa je bil lahko tudi cel teden mir. Pritrditi ni moč zgolj zaključku, da naj bi bila večina spornih parkiranj takšnih, da vozila vožnje niso onemogočala, kar sodišče zaključi na podlagi izpovedb toženčevih zaposlenih. Sodišče jim ne bi smelo slediti. Pri navedbi, da vožnja zaradi parkiranih vozil večinoma ni bila onemogočena, gre zgolj za njihovo laično oceno, ki ne more biti relevantna pri odločanju sodišča. V večini primerov je šlo bodisi za toženčeve zaposlene, za goste njegovega lokala in hotela ter za dostavljavce njegovih obratov, v posameznih primerih pa celo za njegovo ženo. Zato je nelogična, nepravilna in nezakonita odločitev sodišča, ki je tožbeni zahtevek na prenehanje in prepoved vznemirjanja zavrnilo. Sodišče se glede pasivne legitimacije toženca opre na stališča pravne teorije, ki pa ne predstavljajo vira prava, na podlagi katerega lahko odloča sodišče. Jasno je, da so kršitve oziroma prekoračitve služnostne pravice storjene s strani oseb, ki spadajo v sfero obvladovanja toženca. Tudi služnost ne obstoji zgolj zanj osebno, ampak za potrebe obratovanja njegovega lokala. Ta širitev upravičenja pa seveda hkrati pomeni tudi širitev odgovornosti, torej napram lastniku služečega zemljišča je za kršitve služnosti s strani oseb iz njegove sfere odgovoren lastnik gospodujočega zemljišča. Ni moč pritrditi, da toženec od napačnega parkiranja nima koristi, če njegovi gostje, zaposleni, dostavljavci parkirajo na služnostni trasi. Od tega ima korist zgolj on, čeprav ta korist ni neposredna. Stališče sodišča je preozko, neživljenjsko in onemogoča pravno varstvo lastnikom služečega zemljišča. Tožnika nimata skoraj nobene možnosti, da pridobita podatke in sprožita pravdne postopke zoper vsakega posameznega kršitelja, upoštevaje, da jih je zelo veliko, vsakič je drug, kršitve pa so lahko tudi kratkotrajne. Za kršitve s strani obiskovalcev je odgovoren lastnik gospodujoče nepremičnine in bi moral le te preprečiti. Brezpredmetno je stališče sodišča, da je zahtevek zoper toženca neutemeljen tudi iz razloga, ker se je trudil k preprečevanju vznemirjanja tožnikov. To kaže na to, da je tudi toženec sam menil, da gre za kršitve iz njegove sfere in jih je on dolžan preprečiti. Tožnika priznavata, da je toženec izvedel določene ukrepe za preprečevanje kršitve, vendar le ti več kot očitno niso bili učinkoviti in zadostni, saj so se pogoste kršitve nadaljevale. Toženec bi pač moral izvesti druge ali dodatne ukrepe, da bi kršitve preprečil. Zgolj določen trud, da kršitev ne bi bilo, pa toženca ne ekskulpira in tudi ne spremeni dejstva, da so se pogoste kršitve nadaljevale. Obstoj kršitev pa seveda pomeni, da sta tožnika utemeljeno vložila tožbo na prenehanje in prepoved vznemirjanja.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča pravno relevantna dejstva: - Pravdni stranki sta lastnici sosednjih nepremičnin v E., ki se nahajajo v mestnem jedru, posutem z objekti javne infrastrukture, turističnih kapacitet, poslovnih stavb, gostinskih objektov in stanovanjskih hiš.

- Toženec je lastnik nepremičnin parc. št. 397/5 in 397/6 k. o. X, ki v naravi predstavljajo hotel in pub, kjer se izvaja točenje pijač in prenočitvena dejavnost, z dvoriščem in parkiriščem, tožnika pa sta solastnika sosednje nepremičnine parc. št. 397/7, ki po svoji celotni površini predstavlja pot. Ta pot se uporablja za dostop od javne ceste do toženčevih nepremičnin in do stanovanjske hiše tožnikov na parc. št. 397/2 in 397/3 k. o. X. - Po omenjeni poti - v breme nepremičnine 397/7 - je v korist toženčevih nepremičnin vknjižena stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi vozili.

- Z ustanovitvijo služnostne pravice leta 2006 je bila ob sočasni prodaji zagotovljena edina dovozna in dostopna pot od javne ceste do gospodujočih nepremičnin (gostinskega objekta, vrta in parkirišča) in s tem funkcionalnost prodanih (gospodujočih) zemljišč.

6. Za ugotovitev dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaslišalo tudi priče A. A., B. B., C. C. in D. D. Tožena stranka je v dokaz predložila pisne izjave teh prič. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je predložitev pisnih izjav prič v sistemu dokaznih sredstev, naštetih v ZPP, dokazilo z zaslišanjem prič, natančneje, posebna metoda zaslišanja prič (236.a člen ZPP). Čeprav je pisna izjava priče zapisana na listini, ne gre za dokaz z listino v pomenu 224. člena ZPP, kot zmotno meni pritožba3. Izrecen predlog strank, da se pričo, za katero je bila predložena pisna izjava, tudi neposredno zasliši, ni potreben. Tako je neutemeljena trditev tožeče stranke v pritožbi, da tožena stranka zaslišanja prič ni predlagala oziroma da ga ni predlagala pravočasno, saj je to storila že v odgovoru na tožbo s tem, ko je predložila pisne izjave prič. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na prenehanje stvarne služnostne pravice hoje in vožnje po parceli št. 397/7 k. o. X. Pravilno je namreč ugotovilo, da se okoliščine od tedaj, ko je bila služnost ustanovljena, niso bistveno spremenile (1. odst. 222. člena SPZ). Že ob ustanovitvi služnosti se je namreč na gospodujočih nepremičninah izvajala gostinska dejavnost. Prej je bila tam vaška gostilna, restavracija s ponudbo hrane. Toženec je po nakupu konec leta 2014 objekt adaptiral tako, da je v zgornjih prostorih napravil sobe. Istočasno je nadgradil zunanjo teraso s podestom in s tem zmanjšal parkirišče za en parkirni prostor. Objekt sedaj deluje kot hotel, ki ponuja nočitev z zajtrkom, in lokal s ponudbo pijač. Spremembo predstavlja ukinitev predhodne restavracije z odprto kuhinjo za zunanje goste z dnevno ponudbo hrane, ki je toženec več ne nudi, pač pa ima namesto tega hotel s ponudbo nočitve (7 sob za 16 ljudi) in zajtrka. Pritožba neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da obratovanje restavracije predstavlja večji pretok gostov v primerjavi s hotelsko dejavnostjo. Ne drži trditev pritožbe, da je toženec gostinski dejavnosti zgolj dodal še hotelirsko dejavnost. Ne gre spregledati, da je toženec opustil dejavnost restavracije z odprto kuhinjo za zunanje goste z dnevno ponudbo hrane, kar je pomenilo velik pretok gostov. Sedaj nudi le prenočitev v hotelu z zajtrkom (ta dejavnost je bolj mirna z manjšo fluktuacijo gostov), od prej pa je ohranil lokal s ponudbo pijač. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v zvezi z obratovanjem objekta in s tem povezanih voženj po služnostni poti bistvenih sprememb ni. Služnost ne predstavlja prehudega posega v lastninsko pravico tožnikov na služečem zemljišču, gospodujoče zemljišče pa bi z ukinitvijo služnosti ostalo brez dostopne poti. Tudi težave s parkiranjem vozil na poti se niso pričele s pričetkom opravljanja hotelirske dejavnosti, temveč so obstajale že prej. Problem predstavlja parkiranje in ustavljanje vozil na služnostni poti, kar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati prenehanje služnosti. Zatrjevano prekomerno oziroma neobzirno izvrševanje služnosti ne more predstavljati podlage za njeno prenehanje, pač pa kvečjemu podlago za varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice (kar zahteva tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom). Primer iz sodne prakse, na katerega se tožeča stranka v pritožbi sklicuje, pa z obravnavanim ni primerljiv, saj je v primeru II Cp 576/2013 šlo za situacijo, ko je tamkajšnji toženec zlorabljal služnostno pot le še zaradi izvrševanja protipravnih ravnanj, s katerimi je posegal v zavarovane osebnostne in premoženjske pravice tožnice, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

8. V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je služnostni upravičenec služnost dolžan izvrševati obzirno. Nasprotno in mimo služnostne pogodbe izvrševana raba tuje nepremičnine predstavlja vznemirjanje lastninske pravice. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da toženec ni pasivno legitimiran in ni odgovoren za nepravilno parkiranje vozil na trasi služnostne poti. Med drugim se je oprlo tudi na stališča pravne teorije o tem, kdo je pasivno legitimirana oseba za negatorno tožbo. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da stališč pravne teorije ne bi smelo upoštevati, ker po njenem mnenju le ta niso vir prava, na podlagi katerega lahko odloča sodišče. Stališča pravne teorije so spoznavni vir prava. To seveda niso neposredno zavezujoča pravna besedila, temveč s prepričljivostjo pravnih argumentov glede razumevanja določenih pravnih virov posredno vplivajo na stališča in odločitve pravne prakse. Tudi pritožbeno sodišče se v obravnavanem primeru strinja in sprejema stališča teorije, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sodbe. S temi stališči se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče v odločbi opr. št. II Ips 894/2009, ko je odločalo o podobnem primeru, kot je obravnavani.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja toženca in prič, ki so bile do lanskega leta zaposlene pri tožencu, pravilno ugotovilo, da je bila večina spornih parkiranj takšna, da je le del avtomobila segal na služnostno pot, pri čemer vožnja mimo vozila ni bila onemogočena. Priče so bivši zaposleni pri tožencu, ki sedaj nimajo interesa za izid v postopku, zato ne drži trditev pritožbe, da jim sodišče ne bi smelo slediti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da zaposleni pri tožencu parkirajo na parkirišču in ne na sporni služnostni poti (toženec jim je to prepovedal), nasprotne pritožbene navedbe pritožbenega sodišča ne prepričajo. Prav tako na tej poti ne parkira toženec in tega nikoli ni počel. Na trasi služnostne poti parkirajo vozila gostje toženčevega gostinskega lokala, dostavna vozila, drugi ljudje (gostje bližnjih term, gostje drugih lokalov). Toženec se teh težav zaveda in jih skuša reševati. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, na kakšne načine toženec to počne (prepoved parkiranja zaposlenim, pisno obvestilo gostom pri vhodu o parkiranju v štirih jezikih, ustno opozarjanje gostov s strani toženčevih zaposlenih in iskanje gostov, ki so nepravilno parkirali, po drugih lokalih, nadzorovanje parkiranja, opozarjanje dostavljavcev - točka 14 obrazložitve sodbe). Neutemeljena je trditev pritožbe, da so te ugotovitve sodišča prve stopnje brezpredmetne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre pri spornem parkiranju za nedopustno početje voznikov, bodisi toženčevih gostov bodisi gostov drugih lokalov, tretjih oseb. Toženec je sam za odpravo teh težav predlagal namestitev zapornice, s čimer bi se omogočil dostop le njegovim zaposlenim in gostom, ter tožniku in njegovim, pa tožnika nista bila za to. Tožniku je predlagal tudi drugo pot. Neutemeljena je tako trditev pritožbe, da bi toženec moral izvesti dodatne ukrepe, saj določenih sam brez sodelovanja tožnikov ni mogel in ne more izvesti.

10. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da toženec ne parkira na sporni poti, parkiranja ne naroča, ga ne dopušča, ga ne odobrava, ga celo prepoveduje in preprečuje ter preko zaposlenih nadzira in se ga trudi odpravljati po svojih močeh, od protipravnega parkiranja nima neposredne koristi, ki bi jo kasneje odobril, je pravilen zaključek, da toženec ni pasivno legitimiran in ni odgovoren za nepravilno parkiranje vozil na trasi služnostne poti. Tožnika pa tudi sicer nista navedla, kakšno korist naj bi toženec imel od protipravnega parkiranja vozil na trasi služnostne poti. Pritožbeno stališče, da gre za osebe iz toženčeve sfere, ni pravilno. Razlaga pritožbe, ki prav tako ne pojasni izrecno, v čem naj bi bila toženčeva korist od spornega parkiranja, ni prepričljiva. Povezava med protipravnim parkiranjem in koristmi od npr. prodaje pijače, pa je oddaljena in nezanesljiva. Sodišče je ugotovilo, da je toženec za goste svojega gostinskega objekta zagotovil 10 parkirnih mest (v primeru polnega parkirišča pa bi toženčevi gostje prosto parkirno mesto lahko poiskali na cca. 100 metrov oddaljenem javnem in brezplačnem parkirnem mestu), zato je nezanesljivo dobiček pripisati spornemu parkiranju. Ta korist bi morala biti s strani posrednega motilca tudi odobrena; dejanje neposrednega motilca bi moral šteti kot svoje zaradi pridobitve neposredne koristi. Nič takega pa tožeča stranka ni zatrjevala v svojih tožbenih navedbah. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sama ne more preprečiti tovrstnega parkiranja in ustavljanja vozil. Vendar je za rešitev te zadeve pomembno, ali ima toženec (posredni motilec) dejansko in pravno možnost preprečiti vznemirjanje. V obravnavani zadevi je očitno, da ne, tožeča stranka pa niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni navedla, kakšne ukrepe bi toženec še lahko izvedel. Njene trditve v predzadnjem odstavku pritožbe so v tem pogledu vsebinsko prazne. Rešitev s postavitvijo zapornice, ki bi omogočala omejen dostop, je nasprotno ponudil toženec, do te rešitve pa se tožeča stranka ni opredelila niti se do nje ne opredeli v pritožbi.

11. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala z razjasnitvi zadeve, zato do povrnitve teh stroškov prav tako ni upravičena (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami. 3 Takšno je tudi stališče mag. Nine Betetto v; Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, Uradni list, GV založba, str. 181.