Jedro

Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se lahko glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če je nezakonita. Ni pa dovoljena, če je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo, če torej odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.

Sodišče je o stroških postopka po temelju odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, katere je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je A. A. s sodbo z dne 17. 3. 2020 spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj uporabe ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva po prvem in tretjem odstavku 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B. Za prvonavedeno kaznivo dejanje mu je določilo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov v višini 35 EUR, za drugo pa kazen eno leto in deset mesecev zapora ter stransko denarno kazen 180 dnevnih zneskov v višini 35 EUR ter mu nato izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 380 dnevnih zneskov v višini 35 EUR, to je 13.200 EUR, katero mora obsojenec plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V izrečeno zaporno kazen je vštelo čas vseh odvzemov prostosti obsojencu. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka in odločilo, da je oškodovani družbi NLB d. d. dolžan plačati 219.860,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 11. 2014 do plačila, vse v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe, v preostalem delu pa je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4. 3. 2021 delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je določeno zaporno kazen za kaznivo dejanje uporabe ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva znižalo na eno leto in deset mesecev zapora in določeno stransko denarno kazen na 160 dnevnih zneskov po 35 EUR. Za kaznivo dejanje pranja denarja je določeno zaporno kazen znižalo na eno leto in osem mesecev zapora, stransko denarno kazen pa na 140 dnevnih zneskov po 35 EUR. Nato je enotno izrečeno kazen znižalo na tri leta in tri mesece zapora in enotno denarno kazen na 300 dnevnih zneskov po 35 EUR oziroma na znesek 10.500 EUR. V ostalem delu je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP in kršitev po prvem odstavku 374. členu ZKP. Nižjima sodiščema očita, da sta pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij spregledali določene olajševalne okoliščine in se do njih nista opredelili ter da sta določene napačno upoštevali. Trdi, da je odločitev sodišč glede kazenske sankcije strožja v primerjavi s hujšimi, odmevnimi primeri. Neobrazloženost sodb in nepravilno upoštevanje relevantnih okoliščin vložnica nižjima sodiščema očita tudi glede odločitve o stroških postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi ali spremeni.

3. Na zahtevo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma, ki ocenjuje, da sta se glede vseh okoliščin, ki jih vložnica navaja kot olajševalne, nižji sodišči obširno opredelili. Obrazložena je tudi odločitev o stroških, pri čemer nanjo nižje izrečena denarna kazen sodišča druge stopnje ne vpliva. S tem ko zagovornica v zahtevi drugače kot sodišči v izpodbijanih sodbah presoja okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni in stroškov postopka, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojencu na zadnjem znanem naslovu njegovega bivališča v Italiji pisanje ni bilo vročeno, saj se je vrnilo z oznako „nedosegljiv“ oziroma „irreperibile“, njegova zagovornica pa se o odgovoru ni izjavila.

B.

5. Vložnica nižjima sodiščema očita, da sta kršili določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in določbo prvega odstavka 374. člena ZKP s tem, ko nista upoštevali vseh olajševalnih okoliščin na strani obsojenca in se do njih tudi nista opredelili ter s tem, ko sta nepravilno ovrednotili obteževalne in olajševalne okoliščine in posledično obsojencu določili in izrekli previsoko zaporno in denarno kazen, ki tudi ni v skladu s sodno prakso. Glede sodne prakse se sklicuje na zadeve, v katerih so bili zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja obsojeni B. B., C. C. in D. D. Trdi, da bi bilo namen kaznovanja obsojenca mogoče doseči že s pogojno obsodbo, katere izrek bi bil po njeni presoji utemeljen z v zahtevi izpostavljenimi olajševalnimi okoliščinami, obsojencu pa bi omogočila pridobivanje dohodkov in s tem preživljanje družine in plačilo kazni ter vračilo premoženjske koristi. Očitek utemeljuje z navedbami, da bi moralo sodišče upoštevati okoliščine, da je obsojenec dejanje priznal na predobravnavnem naroku, ga iskreno obžaloval in povedal, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Zadnje navedena okoliščina, ki je podprta z dejstvom, da obsojenec še ni bil obsojen, po presoji vložnice nedvomno predstavlja olajševalno okoliščino, do katere se sodišči nista opredelili. Sodišče tudi ni upoštevalo in se opredelilo do v izpovedbi obsojenca izpostavljenih okoliščin, da skrbi za otroka, za ženo, ki ni zmožna za delo in za njenega sina. Nezadostno pa je po presoji vložnice sodišče upoštevalo obtoženčevo prejšnje življenje in obnašanje po storjenem kaznivem dejanju. Pri tem navaja, da je bil obsojenec zadostno kaznovan že s priporom v Londonu (pred izročitvijo Sloveniji). Vložnica nasprotuje presoji drugostopenjskega sodišča, da je njena izpostavljena skrb za zdravstveno stanje obsojenca glede na epidemijo bolezni Covid-19 in stanje v slovenskih in italijanskih zaporih posplošena in trdi, da je splošno znano, da so zapori prezasedeni. Ker sta sodišči kot obteževalne okoliščine upoštevali premišljenost, koristoljubnost, vztrajnost in predrznost pri storitvi kaznivega dejanja, jima vložnica očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po 5. točki 372. člena ZKP, saj gre za navedbe tožilstva v obrazložitvi obtožnega akta, obsojenec pa je izpovedal, da je bil malomaren in površen, da ni kriminalec in računalniški strokovnjak ter poznavalec bančnih poslov. Vložnica nasprotuje ugotovitvam nižjih sodišč, da obsojenec ni pokazal nobene pripravljenosti povrniti povzročeno škodo in da se je izmikal sojenju. Pri tem navaja, da vlaganja pravnih sredstev ni mogoče šteti kot zavlačevanje kazenskega postopka, saj je to obsojenčeva pravica. Višjemu sodišču pa očita, da se do te navedbe ni opredelilo. Vložnica nadalje izpodbija višino določenega dnevnega zneska, za katero trdi, da ne ustreza obsojenčevim zmožnostim zaslužka in preživninskim obveznostim. Obsojenec namreč nima premoženja, njegove družbe ne poslujejo in ne pridobiva nobenih prihodkov, preživljati mora ženo in dva otroka, povprečna plača pa bo zaradi gospodarske krize po epidemiji močno padla, kar je splošno znano. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da obsojenec s hišo, v kateri živi, nima posebnih stroškov. Trdi, da sodišče ob odsotnosti podatkov ne bi smelo odločiti v obsojenčevo škodo, temveč bi moralo te okoliščine preveriti. Vložnica nazadnje izpodbija še odločbo o stroških postopka, v zvezi s katero sodišču očita, da je neobrazložena in nepravilna. Ne strinja se z oceno nižjih sodišč glede obsojenčevih preživninskih obveznosti. Ker je višje sodišče ugotovilo dodatno olajševalno okoliščino, to je dolžnost preživljanja mladoletnega otroka, meni, da bi moralo sodišče obsojenca oprostiti tudi plačila stroškov postopka.

6. Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji (5. točka 372. člena ZKP), če prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. Prekoračitev pravice pomeni, da sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna oziroma ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči. Če sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine storilcu izreče neprimerno vrsto sankcije ali kazen, ki je neprimerna po višini (je pa v zakonskih mejah in ne gre za takšno nepravilno odmero kazni, ki bi kazala na zlorabo diskrecijske pravice), ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Presoja primernosti izrečene kazenske sankcije, to je presoja, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane, pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.1 Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se lahko glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če je nezakonita. Ni pa dovoljena, če je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo, če torej odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.

7. Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče ni preizkušalo očitkov, s katerimi vložnica zatrjuje, da sta izrečeni zaporna in denarna kazen previsoki, ker sta nižji sodišči pri izbiri in odmeri kazenske sankcije nepravilno ovrednotili ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, ker določenih okoliščin nista ugotovili ali sta jih ugotovili napačno. Enako velja glede nasprotovanja pravilnosti odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločitev o izbiri in odmeri kazni obrazložilo z obsežnimi in razumnimi razlogi (točke 12 do 28 obrazložitve), ki jih je višje sodišče glede na pritožbene razloge dopolnilo z dodatnimi olajševalnimi okoliščinami, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se opredelilo do drugih okoliščin, ki bi jih po pritožbenem zatrjevanju sodišče moralo upoštevati kot olajševalne. Kot olajševalne okoliščine sta nižji sodišči upoštevali obsojenčevo priznanje krivde, dejstvo, da ni predkaznovan ter dejstvo, da ima obsojenec mladoletnega otroka, za katerega mora skrbeti. Izrecno pa pritožbeno sodišče kot olajševalne okoliščine ni upoštevalo skrbi obsojenca za ženo in njenega otroka iz prvega zakona, ker navedenega obsojenec ni z ničemer izkazal. Ravno tako ni upoštevalo zatrjevanih zdravstvenih težav, v zvezi s čimer je pojasnilo, da je obsojenec zatrjevanim težavam navkljub potoval po Evropi in ustanovil še eno družbo, očitke v zvezi z zmožnostjo preprečevanja širjenja bolezni Covid-19 pa je ocenilo za posplošene. Glede obljube obsojenca, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj, je ocenilo, da gole obljube ni mogoče šteti za olajševalno okoliščino. Glede obnašanja po storjenem kaznivem dejanju pa sta sodišči ocenili, da gre to obsojencu v škodo, saj ni pokazal nobene pripravljenosti povrniti škodo, hkrati pa se je izmikal sodnim organom v tem kazenskem postopku, ko se ni odzival na vabila sodišča in se skliceval na zdravstvene razloge, za katere se je v postopku izkazalo, da obsojencu niso onemogočali prihoda na sodišče. Neutemeljeno tako vložnica trdi, da izpodbijani sodbi o navedenih okoliščinah nimata razlogov, pri čemer zavajajoče navaja, da je sodišče zavlačevanje postopka s strani obsojenca ugotovilo v povezavi z njegovim vlaganjem pravnih sredstev, kar ne drži. Nestrinjanje vložnice s takšno presojo sodišča pa predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve. Neutemeljen je tudi očitek kršitve po 5. točki 372. člena ZKP, ker sta sodišči kot obteževalne okoliščine upoštevali premišljenost, koristoljubnost, vztrajnost in predrznost obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja, saj kot to pravilno ugotavlja že višje sodišče, navedene okoliščine izhajajo iz opisa kaznivih dejanj po obtožbi, ki jih je obsojenec priznal. Sodišče prve stopnje pa je obstoj teh okoliščin, ki izhajajo iz načina storitve kaznivih dejanj, tudi ustrezno obrazložilo (15. in 16. točka obrazložitve). S tem sodišče tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Drugi odstavek 49. člena KZ-1 namreč med okoliščinami, ki jih sodišče upošteva pri odmeri kazni, izrecno določa tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, pri čemer gre za eksemplifikativno naštevanje teh okoliščin. Tudi z navedbami, s katerimi vložnica nasprotuje višini dnevnega zneska, ki da ne ustreza obsojenčevim zmožnostim in njegovim preživninskim obveznostim, ta ne preseže nasprotovanja dejanskim ugotovitvam sodišča, na podlagi katerih je odmerilo dnevni znesek, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je pri določitvi dnevnega zneska upoštevalo, da je obsojenec poslovno zelo aktiven, da razpolaga z več osebnimi in kapitalskimi družbami, da skrbi za enega mladoletnega otroka in da živi v hiši svojih staršev ter ob pomanjkanju konkretnih podatkov o njegovih dohodkih še povprečno mesečno plačo v Republiki Sloveniji v letu 2019, saj s podatki za Italijo za obdobje zadnjega leta ni razpolagalo, pridobitev pa bi bila povezana z nesorazmernimi težavami oziroma zamudami. Na navedeni podlagi je ocenilo, da dnevni znesek v višini 35 EUR ustreza obsojenčevim zmožnostim zaslužka in njegovim preživninskim obveznostim. Iz povzete obrazložitve je razvidno, da je sodišče višino dnevnega zneska določilo v skladu z določbama tretjega in predvsem četrtega odstavka 47. člena KZ-1, na katerega se je oprlo ob pomanjkanju konkretnih podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah. Očitek vložnice, da sodišče ni pridobilo podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, se glede na navedeno izkaže za neutemeljenega.

8. Sodišče je z ugotovitvami, da je obsojenec pridobitno sposoben in da stroški postopka ne bodo presegli teh njegovih zmožnosti, tudi odločitev, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, zadostno obrazložilo. Kot je pojasnilo že višje sodišče, teh navedb sodišča ni mogoče presojati izolirano, temveč v povezavi z ugotovitvami sodišča o premoženjskem stanju obsojenca oziroma o določitvi dnevnega zneska denarne kazni. Dejstvo, da je obsojenec dolžan preživljati otroka, je že prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri določitvi višine dnevnega zneska, ne pa tudi kot olajševalno okoliščino pri odmeri zaporne kazni in števila dnevnih zneskov. Zato je neutemeljen očitek, da te okoliščine sodišče tudi ni upoštevalo pri odločanju o tem, kdo je dolžan plačati stroške postopka. Sodišče je o stroških postopka po temelju odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, katere je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da obramba ni z ničemer izkazala, da je obsojenec dolžan skrbeti za bolno ženo in njenega (polnoletnega) otroka, da obsojenčeve družbe ne poslujejo in je brez dohodkov ter pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da je sposoben plačati stroške postopka. S ponavljanjem okoliščin, s katerimi takšni oceni nasprotuje, pa vložnica ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja .

9. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je izrečena kazen razumno in podrobno obrazložena. Glede na to nižjima sodiščema po presoji Vrhovnega sodišča v tem delu ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišči nista kršili načela enakosti pred zakonom. Kot je poudarilo že višje sodišče, v kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist, kot v breme storilca. Zato ni mogoče potegniti preprostih vzporednic pri primerjavi različnih historičnih dogodkov in različnih storilcev kaznivih dejanj. Pri tem pa vložnica v utemeljitev očitka navaja primere, ki z obravnavanim že glede na obravnavano kaznivo dejanje niso primerljivi, nanje pa se sklicuje povsem posplošeno, brez primerjave konkretnih okoliščin oziroma brez navajanja okoliščin, ki bi kazale na bistveno podobnost zadev.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, po vsebini pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec nima zaposlitve, skrbi za mladoletnega otroka in je pozvan na prestajanje zaporne kazni, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, upoštevajoč tudi njeno višino.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 30999/2016 z dne 13. 6. 2019, I Ips 16832/2011 z dne 3. 10. 2013 in I Ips 31018/2011 z dne 11. 4. 2013 ter številne druge.