Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je poškodovala v prometni nesreči 21.6.1998, ko je kot voznica osebnega avtomobila čelno trčila z nasproti vozečim zavarovancem tožene stranke, ki je v blagem ovinku zapeljal na njen vozni pas. Od toženke je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo odškodnino za del premoženjske škode, pri nepremoženjski škodi pa je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti od zahtevanih 6,000.000 SIT odmerilo na 1,500.000 SIT, za strah ji je odmerilo vseh zahtevanih 1,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je od zahtevanih 2,500.000 SIT odmerilo 8,000.000 SIT odškodnine, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa od zahtevanih 1,500.000 SIT 600.000 SIT odškodnine. Na skupaj 11,100.000 SIT odmerjeno odškodnino je znižalo za 4,100.779 SIT valoriziranega delnega plačila in razliko 6,999.221 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje svoje sodbe naložilo v plačilo toženki.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da ju je delno zavrnilo, delno pa jima je ugodilo in spremenilo odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za telesne bolečine in nevšečnosti jo je zvišalo na 2,200.000 SIT, za strah znižalo na 600.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti zvišalo na 1,000.000 SIT, odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je ostala enaka. Od skupne odmere 11,800.000 SIT je odštelo valorizirano delno plačilo in odločilo, da mora toženka tožnici za nepremoženjsko škodo plačati 7,699.221 SIT.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za znesek 9,237.030 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi v še izpodbijanem delu. Pri graji odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo se tožnica sklicuje na dejanske ugotovitve obeh sodišč, dodaja pa, da je vsota odstotkov zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so jih ocenili trije izvedenci, presegla 100% in da zato tožnica ni sposobna za nobeno pridobitno delo. Meni, da sodišči nista zadosti upoštevali njene starosti in s tem povezane bodoče škode ter čakanja na odškodnino. Posebej graja zavrnitev odškodnine za del premoženjske škode za povrnitev stroškov nakupa vzmetnice in doplačila za zdravilišče. Glede prisoje zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo vztraja pri svojem stališču, da ji pripadajo že za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe in to stališče utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih njeni pooblaščenci utemeljujejo v številnih drugih revizijah.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi druge stopnje z omejenimi razlogi in omejenim obsegom izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti sodbi prve stopnje. Tako po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obseg revizijskega izpodbijanja je glede premoženjskih sporov zamejen v drugem odstavku 367. člena ZPP, po katerem mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 1,000.000 SIT. Kadar tožbeni zahtevki temeljijo na različnih podlagah, se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Tožnica zahteva odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Vsak od teh zahtevkom temelji na različni dejanski in pravni podlagi. Revizijska vrednost sporne odškodnine za premoženjsko škodo znaša le še 37.030 SIT. Ker ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, tožničina revizija v tem delu ni dovoljena.

V zvezi z dovoljenim delom revizije glede nepremoženjske škode tožnica v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP zatrjuje, da ni sposobna za nobeno pridobitno delo. Dejanska ugotovitev obeh sodišč je drugačna, saj je tožnica še vedno redno zaposlena za štiri ure dnevno. Navedena tožničina trditev je odraz napačnega izhodišča, da je treba sešteti odstotke zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so jih ocenili trije izvedenci, vsak na svojem specialnem področju. Obe sodišči sta obema pravdnima strankama v tej zadevi pravilno pojasnili, da dopolnitev mnenja zaradi podaje enotne ocene zmanjšanja življenjske aktivnosti ni potrebna tudi zato, ker je taka ocena izvedenca lahko le približen prikaz obsega škode, odločilne pa so konkretno ugotovljene omejitve pri vsakem posameznem oškodovancu.

V času nesreče je bila tožnica stara 39 let in je delala kot bančna uslužbenka. Diagnoza njenih poškodb se je glasila: zlom drugega lumbalnega ledvenega vretenca, zlom desne očnice, pretres možganov, udarnine in odrgnine desne roke, udarnina trebuha, krvavitev jeter, prišlo pa je tudi do postkomocionalnega sindroma. Tožnica je bila v bolnici več kot tri tedne in je prestala tri velike operacije. Tritočkovni steznik je morala nositi tri mesece, nato uporabljati bergle, hodila je na fizioterapije in kontrolne preglede. Obdobje telesnih bolečin različne intenzivnosti je trajalo okoli 120 dni, v bodoče bo prestajale težje in lažje bolečine ob fizičnih naporih, spremembah vremena, spremljali jo bodo tudi glavoboli. Za to obliko škode je tožnici odmerjena odškodnina v znesku 2,200.000 SIT.

Za strah tik pred nesrečo in hud sekundarni strah pred tremi operacijami, nato srednji 14 dni in lažji 90 dni, ji je odmerjena odškodnina v znesku 600.000 SIT.

Tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Te se kažejo v omejeni gibljivosti ledvene hrbtenice srednje stopnje, zaradi česar je morala tožnica opustiti športne aktivnosti, hojo v hribe in ples. Postala je invalid II. kategorije. Ima zamaknjen ugriz, desno stran obraza ji mrtvinči, očnico ji vleče, spodnja desna veka je skrajšana, oko se solzi, zaradi česar ima tudi težave pri delu z računalnikom. Izgubila je globinski vid, ima dvojno sliko, zato ima težave pri branju in pisanju. Zaradi postkomocionalnega sindroma slabo spi, težave ima s spominom in koncentracijo, spremenjeno življenjsko situacijo težko sprejema, omejena je tudi v socialnih stikih in ustvarjanju novih partnerskih odnosov. Tožnica sama je poudarila še težave pri hoji, omejitve pri gospodinjskih delih, opustiti je morala delo na vrtu, po štiriurnem delu v službi mora doma počivati. Pritožuje se zaradi hitrega pozabljanja in težje koncentracije. Težave ima pri večjih fizičnih obremenitvah, daljšem sedenju, pripogibanju itd. Za to obliko škode je tožnici odmerjena odškodnina v znesku 8,000.000 SIT.

Tožnica trpi duševne bolečine zaradi skaženosti, saj sta ji ostali dolga in dobro vidna postoperativna brazgotina po sprednjem delu trupa in postoperativna brazgotina na hrbtu. Njeno desno oko je zmanjšano, spodnja veka skrajšana, očnica pa vdrta. Za to obliko škode je tožnici odmerjena odškodnina v znesku 1,000.000 SIT.

Pravna podlaga za določitev pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Ta merila je po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče pravilno uporabilo. Revizijsko sodišče je opravilo primerjavo s prisojo odškodnin v zadevah, ki so podobne tožničini, in pri tem ugotovilo, da na pritožbeni stopnji prisojena odškodnina ne odstopa navzdol od siceršnje prisoje odškodnin. Pri tem je primerno upoštevana tudi tožničina starost v času škodnega dogodka in s tem povezana bodoča škoda. Ker je tožnica tožbo vložila 31.3.2000 in je sodišče prve stopnje o njej odločilo s sodbo z dne 22.11.2001, toženka pa je del svoje obveznosti med postopkom na prvi stopnji tudi že plačala, v tožničinem primeru ni mogoče govoriti o posebni okoliščini "dolgega čakanja" na odškodnino.

Neutemeljen je tudi drugi del revizije, ki izpodbija začetek teka zamudnih obresti, ki sta ga sodišči določili od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Na dobesedno enake razloge, kot jih v tej zadevi uveljavlja tožnica, je revizijsko sodišče njenim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih odločbah (npr. II Ips 265/2001 itd.). Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti v posameznem primeru. Spremembo sodne prakse so narekovale spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je bilo treba pri tej spremembi upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Sprememba se torej mora nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi spremembe zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. Pojasnjeni časovni okvir in razlogi zanj ne utemeljujejo drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti tudi v tej pravdni zadevi, saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred navedenim datumom.

Glede na revizijske navedbe je to načelno pravno mnenje tožničinim pooblaščencem znano, vendar kljub temu vztrajajo pri svojem stališču. Zato revizijsko sodišče na kratko pojasnjuje, da bi bila ugoditev temu delu revizije v nasprotju z navedenim načelnim pravnim mnenjem in bi pomenila tudi neenako obravnavanje drugih oškodovancev v primerjavi s tožnico.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).