Jedro

Čim tožeča stranka ni uspela dokazati, da je utemeljeno razdrla pogodbo še pred potekom pogodbeno dogovorjenega izpolnitvenega roka, toženi stranki ni mogoče očitati odgovornosti za razdrtje pogodbe in za v posledici razdrtja pogodbe vtoževano škodo. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo torej ni dokazana. Od razdrtja pogodbe dalje pa tožena stranka ni bila več dolžna izpolniti pogodbe, saj sta v takem primeru obe stranki prosti svojih pogodbenih obveznosti (1. odstavek 132. člena ZOR).

Po 337. členu ZOR pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Šele po pobotni izjavi pa se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Do učinka pobota terjatev pride šele ob predpostavki, da je podana pobotna izjava nasprotni stranki, zato ne zadostuje zgolj trditev v odgovoru na tožbo, da je tožena stranka račun za opremo poračunala s stroški prevoza in razliko v ceni po prodaji sporne jadrnice drugemu kupcu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1.325.955,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1998 dalje do plačila. Preostali tožbeni zahtevek (za plačilo obresti od zgoraj navedenega zneska za čas od 21.12.1995 do 2.12.1998, za plačilo 1.191.656,86 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.1996 do plačila in za plačilo 4.303.697,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1998 do plačila) pa je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 233.737,60 SIT pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del teka zamudnih obresti od zneska 1.325.955,20 SIT za čas od 26.4.1996 do 2.12.1998 in zoper zavrnitev plačila 4.303.697,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka pa se je pritožila zoper naložitveni del sodbe in tudi uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi v izpodbijanem delu in s stroškovno posledico.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila, tožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka je z znesekom 1.325.955,20 SIT vtoževala po razvezi pogodbe še nevrnjen, pa toženi stranki plačan del kupnine za dodatno opremo jadrnice. Meni, da je tožena stranka nepošteno zadrževala navedeni znesek vse od vrnitve preostalega dela kupnine 26.4.1996 in ji zato gredo od navedenega zneska zakonske zamudne obresti od tega dne dalje. Sicer pa je toženo stranko pozivala na vrnitev zneska in najmanj od poziva dalje ji zakonske zamudne obresti gredo. Pritožbeno sodišče s takim razlogovanjem ne soglaša, glede na trditve tožene stranke, da je imela zoper tožečo stranko nasprotno pobotljivo terjatev. Že zato ni mogoče govoriti o nepoštenosti tožene stranke pri zadrževanju navedenega zneska. Na slednjo pa se tožeča stranka tekom postopka tudi ni sklicevala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 214. člena ZOR, ko je tožeči stranki priznalo zamudne obresti od vložitve zahtevka pri sodišču dalje. Za drugačno odločitev ni imelo podlage v trditvenem gradivu tožeče stranke, niti ni imelo razloga za sklepanje o nepoštenosti tožene stranke v trditvah slednje.

Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da je tožeča stranka dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke za vtoževano odškodnino v znesku 4.303.697,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ker je do odstopa od najemne pogodbe prišlo zaradi nepravočasne dobave jadrnice oziroma neizdobave le-te. Prvostopenjsko sodišče je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil pogodbeni rok za dobavo jadrnice tožeči stranki 30.3.1996, da pa je tožeča stranka že pred potekom tega roka dne 21.3.1996 odstopila od pogodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da zgolj morebitna kršitev pogojev dogovorjenega razstavljanja jadrnice na sejmu (kar je tožeča stranka uveljavljala kot razlog za odstop od pogodbe), še ne zadostuje za sklepanje, da tožena stranka tožeči stranki jadrnice ne bi mogla izročiti v brezhibnem stanju in z vso naročeno dodatno opremo in da torej tožeča stranka ni dokazala upravičenega razloga za razvezo pogodbe pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti tožene stranke po 128. členu ZOR. Drugače povedano: čim tožeča stranka ni uspela dokazati, da je utemeljeno razdrla pogodbo še pred potekom pogodbeno dogovorjenega izpolnitvenega roka, toženi stranki ni mogoče očitati odgovornosti za razdrtje pogodbe in za v posledici razdrtja pogodbe vtoževano škodo. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo torej ni dokazana. Od razdrtja pogodbe dalje pa tožena stranka ni bila več dolžna izpolniti pogodbe, saj sta v takem primeru obe stranki prosti svojih pogodbenih obveznosti (1. odstavek 132. člena ZOR). Prvostopenjsko sodišče je zato materialnopravno pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek na plačilo škode zavrnilo.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) je tožnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke: Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je tožena stranka že v odgovoru na tožbo dne 15.1.1999 (list. št. 10) navajala, da je znesek, ki ga je tožeča stranka plačala po računu za opremo, poračunala s stroški, ki jih je imela z iskanjem drugega kupca, z razliko v ceni in prevozi, ki bi sicer bremenili tožečo stranko. Do prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil dne 29.8.2001, torej tožena stranka ni trdila, da je tožeča stranka s plačilom zneska 1.325.955,20 SIT poravnala stroške obnove in vzdrževanja druge jadrnice. Celo še v pripravljalni vlogi z dne 5.9.2001 (torej po 1. naroku za glavno obravnavo) je zatrjevala, da je avansirano plačilo za opremo predpravdno pobotala s stroški transporta jadrnice in razliko v ceni po prodaji jadrnice drugemu kupcu po tožnikovem razdrtju pogodbe. Tožena stranka pa je šele po prvem naroku za glavno obravnavo navajala, da je šlo pri plačilu zneska 1.325.955,20 SIT za zaračunano storitev obnove in vzdrževanja druge jadrnice, kar pa je nenazadnje v nasprotju z njenimi prejšnjimi trditvami o plačilu opreme. Prvostopenjsko sodišče je zato po presoji izpovedb obeh pravdnih strank, prič M.J. in B.L. ter primerjave predračuna št. 103/95 (priloga A 1) z računom št. 372/95 (priloga A 4) tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, zakaj izpovedbi tožene stranke in priče M.J. ne ocenjuje kot verodostojnih. Neutemeljen pa je v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je tožeča stranka z navedenim zneskom plačala dodatno opremo za jadrnico, smiselno uveljavljani pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila navedena ugotovitev sodišča v nasprotju z vsebino računa št. 372/95. Sodišče prve stopnje je namreč vse predložene dokaze v zvezi z odločilnim dejstvom, kaj je bilo z zneskom 1.325.955,20 SIT toženi stranki plačano, skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno presojalo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovilo, da je bila s tem zneskom plačana dodatna oprema za sporno jadrnico. S tako dokazno oceno prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Iz povedanega izhaja, da o navedenem odločilnem dejstvu sodišče ni sklepalo zgolj na podlagi računa št. 372/95, pač pa tudi na podlagi še drugih izvedenih in po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenjenih dokazov. Iz doslej obrazloženega torej izhaja, da očitana bistvena postopkovna kršitev ni podana.

Utemeljeno pa prvostopenjsko sodišče ni sledilo toženčevemu ugovoru predpravnega pobotanja zneska 1.325.955,20 SIT. Po 337. členu ZOR namreč pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Šele po pobotni izjavi pa se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Da je tožena stranka tožeči stranki podala pobotno izjavo in kdaj jo je, tožena stranka ni zatrjevala do prvega naroka za glavno obravnavo, to je storila šele po opravljenem drugem naroku za glavno obravnavo v svoji pripravljalni vlogi z dne 12.11.2001 (list. št. 56), pri čemer ni pojasnila, zakaj navedenega odločilnega dejstva ni mogla pravočasno navesti že do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Prepozno zatrjevanih dejstev zato sodišče skladno s 4. odstavkom 286. člena ZPP ne sme presojati. Glede na zgoraj citirano določilo ZOR torej do učinka pobota terjatev pride šele ob predpostavki, da je podana pobotna izjava nasprotni stranki, zato ne zadostuje zgolj trditev v odgovoru na tožbo, da je tožena stranka račun za opremo poračunala s stroški prevoza in razliko v ceni po prodaji sporne jadrnice drugemu kupcu. Ker zgoraj navedenega odločilnega dejstva tožena stranka ni pravočasno zatrjevala, prepoznih trditev pa sodišče ne sme upoštevati, je zaključiti, da toženkin ugovor prenehanja vtoževane terjatve zaradi zatrjevanega predpravdnega pobotanja ni upošteven. Pritožbeno sodišče se iz navedenega razloga ni spuščalo v presojo drugih pritožbenih očitkov o neutemeljenem materialnopravnem zaključku prvostopenjskega sodišča o nemožnosti pobota terjatev ter nedokazanem obstoju terjatve tožene stranke, ki naj bi jo predpravdno pobotala.

Neutemeljeno toženčevo pritožbo je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pa je tudi le povzemala razloge izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške.