Sodišče je v zadevi sporna pravna vprašanja (tj. glede ocen, ki se nanašata na (pod)merilo V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja ter glede dolžnosti toženke, da tožnico pozove na dopolnitev), ki jih tožnica uveljavlja v predmetni tožbi, že obravnavalo v sodbi I U 15/2022-13 z dne 27. 10. 2022. Toženka je pravna stališča te sodbe pri izdaji sedaj izpodbijanega sklepa upoštevala, nanje pa je vezano tudi sodišče v tem upravnem sporu.
Odprava odločbe učinkuje za nazaj, kar pomeni, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo odpravljene odločbe. Vendar pa slednje ne pomeni nujno, da mora upravni organ postopek v celoti začeti znova. Ponoven postopek je namreč namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu s pravnim mnenjem sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To pomeni, da se postopek načeloma dopolnjuje zgolj v navedenem obsegu.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
1.Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožničina vloga, prispela na Javni razpis Razvojno-raziskovalni projekti za odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju Javni razpis), zavrne.
2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica formalno popolno vlogo oddala pravočasno. V prvotnem postopku je bila vloga s sklepom 303-1-89/2020/2 z dne 25. 5. 2021 zavrnjena, saj je komisija toženke pridobila podatke, da tožnica naj ne bi imela poravnanih obveznosti do FURS. Naslovno sodišče je tožbi tožnice ugodilo, sklep z dne 25. 5. 2021 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Nato je toženka prejela odgovor, da ima tožnica poravnane vse obveznosti do FURS, vloge, za katere je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje, pa je ocenila komisija ob sodelovanju imenovanih zunanjih strokovnjakov. Največje število točk je bilo 100, prag, nad katerim je bila vloga razvrščena na prednostno listo odobrenih projektov, pa je znašal 60 točk. Tožničina vloga je dosegla končno oceno 68,5 točk. Ker se je po končanem ocenjevanju izkazalo, da skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja projektov, ki so dosegli prag, presega razpoložljiva sredstva kohezijske regije Vzhodna oz. Zahodna Slovenija, so razpoložljiva sredstva razdelili glede na število doseženih točk od najvišje do najnižje ocenjenega projekta, do porabe razpoložljivih sredstev. Zadnja odobrena vloga iz kohezijske regije Zahodna Slovenija je dosegla 70,50 točk. Tožničina vloga je bila torej zaradi prenizkega doseženega števila točk zavrnjena s sklepom št. 303-1-89/2020/6 z dne 17. 12. 2021. Tudi zoper ta sklep je tožnica vložila tožbo, ki ji je naslovno sodišče ugodilo ter sklep z dne 17. 12. 2021 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V skladu z napotki sodišča je komisija v ponovljenem postopku razkrila imeni in priimka zunanjih ocenjevalcev, ki sta tožničino vlogo ocenila. V ostalem pa je sprejela enako odločitev, ki se nanaša na dodeljeno oceno oz. doseženo število točk tožničine vloge. Ocena sklopa se je izračunala kot povprečje ocen dveh ocenjevalcev. Tožnica je po merilu I. Prispevek k doseganju ciljev S4 od vsakega ocenjevalca prejela 5 točk od 5 možnih točk. Po merilu II. Načrt izvedbe investicije je od vsakega ocenjevalca prejela 25 točk od 40 možnih točk. Po merilu III. Okoljski vplivi investicije je prejela od prvega ocenjevalca 4 točke od drugega ocenjevalca pa 3 točke od možnih 5 točk. Po merilu IV. Povečanje prihodkov je od obeh ocenjevalcev prejela 4 točke od možnih 4 točk. Po merilu V. Ocena internacionalizacije je prejela po podmerilu 1. 1. Načrt trženja od prvega ocenjevalca 20 točk, od drugega ocenjevalca pa 30 točk od možnih 40 točk. Po podmerilu 1. 2. Tržišča pa je od obeh ocenjevalcev prejela 6 točk od možnih 6 točk. Toženka je pri posameznih merilih oziroma podmerilih podala še podrobno utemeljitev vsakega ocenjevalca po vsakem od meril oz. podmeril.
3.Tožnica vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je sodišče s pravnomočno sodbo I U 15/2022-13 z dne 27. 10. 2022 odpravilo sklep št. 303-1-89/2020/6 z dne 17. 12. 2021 in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Sklep je sodišče odpravilo za nazaj, kar pomeni "spravilo s sveta", zato bi morala toženka postopek v celoti ponoviti. Toženka tega ni storila, temveč je v celoti sledila ocenjevalnim listom, dobesednim zapisom ocenjevalcev in točkovanju iz predhodnega postopka. Pravzaprav ni ponovila ocenjevanja niti postopka, temveč je le navedla imena in priimke komisije. Tožnica nadalje meni, da je komisija (sestavljena iz neznanih članov) pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Pri ocenjevanju vloge je sporno merilo V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja, pri katerem se oceni ocenjevalcev bistveno razlikujeta. Eden od ocenjevalcev je tožnici namenil 30 točk, drugi pa 20 točk. Vendar kriterij za dodelitev števila točk ni strokovna ocena kvalitete projekta, temveč okoliščina, ali načrt trženja vsebuje vse zahtevane sklope. Vprašanje, ali tožničina prijava glede načrta trženja vsebuje vse sklope ali ne, je torej ostalo odprto. Tožnica meni, da gre za formalno vprašanje, ki se ne presoja s pomočjo izvedencev. Če pa bi sodišče vseeno štelo, da gre za strokovno vprašanje, pa ni mogoče uporabiti povprečnega števila točk, ampak je v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), treba zahtevati dopolnitev mnenj istih izvedencev ali pa postaviti novega izvedenca. Dodaja, da dejansko stanje ugotavlja upravni organ, izvedenci pa mu pri tem samo pomagajo. Nadaljuje, da se je navodil natančno držala in natančno opisala vsak posamezni sklop. Če sta ocenjevalca menila, da v vlogi manjkajo določeni podatki, bi morala toženka tožnico pozvati k dopolnitvi. Z oceno ocenjevalca, ki ji je dodelil 20 točk, se ne strinja, in v zvezi s tem poudarja, da je v vlogi jasno navedla, katere aktivnosti vključuje projekt in kateri so stroški, ki so oz. bodo pri tem nastali. Razpis ne zahteva podrobnega stroškovnika, konkretni končni uporabniki pa so podrobno opisani. Načrt vsebuje analizo globalnega in lokalnega stanja na trgu. Smiselna je tudi uporaba vseh naštetih komunikacijskih orodij, saj nekatera od njih tožnica pri delu že uporablja. V dokaz svojih navedb se sklicuje na Javni razpis, svojo prijavo, predlaga pa tudi zaslišanje svoje zakonite zastopnice in po potrebi postavitev izvedenca ustrezne stroke. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne toženki v ponoven postopek, hkrati pa ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.
4.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v izpodbijanem sklepu sledila razlogom naslovnega sodišča iz sodbe I U 15/2022 z dne 27. 10. 2022 glede razkritja imen in priimkov ocenjevalcev, s čimer je skladno z navodili naslovnega sodišča odpravila bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbijani sklep je toženka izdala po predhodno izvedenem postopku na podlagi javnega razpisa, objavljena razpisna dokumentacija z vsemi popravki pa je postala veljavno in zavezujoče materialno pravo. V obravnavanem primeru sta sodelovala strokovnjaka, ki sta bila angažirana v skladu z razpisno dokumentacijo, in sta svojo oceno podala na podlagi vseh vnaprej pripravljenih in javno objavljenih meril in podmeril. Ker je pri ocenjevanju prisoten človeški faktor, je nemogoče zagotoviti absolutno objektivnost ocen, saj ne gre za matematično natančno dejanje. Posledica tega so lahko različne ocene pri ocenjevanju istih vlog. Nadalje pojasnjuje, da je iz vsebine razpisne dokumentacije glede podmerila 1. 1. Načrt trženja jasno razvidno, da ne gre zgolj za "formalno vprašanje", ali načrt trženja vsebuje vse zahtevane sklope, ampak mora biti ta načrt tudi ustrezno pripravljen, vsebovani zahtevani sklopi pa morajo biti konkretno in jasno opredeljeni. Toženka pojasni, da je bila pri ocenjevanju upoštevana celotna vloga tožnice s prilogami, ocenjevalec pa je ugotovil nekonsistentnost in nasprotja, ki izhajajo iz vloge. Namen razpisa je jasen: financirati vzpostavitev proizvodnih kapacitet, ki so potrebne za proizvodnjo produktov, ki so povezani s COVID-19, in za testiranje novih proizvodnih kapacitet. Raziskava trga, priprava poslovnega in izvedbenega načrta, prilagojena delovna oblačila, grafično oblikovanje nove embalaže, premestitve, zaposlitve in izobraževanje so neupravičene aktivnosti, ki jih v okviru predmetnega razpisa ni mogoče financirati. Odsotnost konkretnih navedb kaže na to, da predlog projekta ne izkazuje stroškovne oz. ekonomske učinkovitosti in racionalnosti. Prav tako bi šele specifikacija strojev in opreme ter razdelitev stroškov omogočala odgovor na vprašanje, ali je predlagani projekt skladen s stroškovno oz. ekonomsko učinkovitostjo in racionalnostjo. Zato je obrazložitev ocenjevalca glede odsotnosti stroškovnika in specifikacije opreme skladna z vsebino razpisne dokumentacije. Ker niso jasno definirani segmenti ciljnih trgov, tudi niso jasno opredeljene in obrazložene tržne poti. Ustrezno je obrazložena tudi ocena ocenjevalca glede odsotnosti ustrezne analize trga. Vloga namreč vsebuje zgolj slikovno predstavitev predvidenih tržnih gibanj na trgu ZDA, pri čemer ZDA niso ciljni trg tožnice. Manjka tudi obrazložitev, katere ciljne trge oz. kupce bo tožnica dosegla z naštetimi komunikacijskimi orodji. Toženka izpostavlja, da je presoja sodišča zadržana v smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Dejanska vprašanja sodišče presoja zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP. Presoja se torej zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene. Obrazložitev izpodbijane ocene tudi ni skopa in pavšalna. Razlika med točkovanji dveh ocenjevalcev pri istem (pod)merilu še ne pomeni, da bi bilo točkovanje neutemeljeno in njegova obrazložitev nelogična in nerazumna. Neutemeljena je navedba tožnice, da naj bi imela zunanja strokovnjaka položaj izvedencev po ZUP. Napačno pa je tudi naziranje tožnice, da bi ji toženka morala pred odločitvijo dati možnost, da se opredeli do pravno pomembnih dejstev. To možnost je tožnica imela z vložitvijo same vloge. Tožnica je imela tudi možnost, da se seznani s sestavo komisije, ki je vodila postopek javnega razpisa za dodelitev sredstev. Podatki glede članov komisije so navedeni v sklepu o začetku postopka Javnega razpisa št. 303-1-0/2020/7020-2/2020/26 z dne 31. 8. 2020, ki je sestavni del razpisne dokumentacije, objavljene na spletni strani toženke. Glede razlik pri točkovanju enega in drugega ocenjevalca že sam javni razpis predvideva ustrezne rešitve v tistih primerih, ko pride do večjih razhajanj pri ocenjevanju s strani obeh ocenjevalcev. Končno oceno vloge predstavlja povprečje ocen dveh ocenjevalcev. Če je odstopanje večje od maksimalno dovoljenega (20 točk), javni razpis določa pridobitev ocene s strani tretjega ocenjevalca, vendar v konkretnem primeru za to ni bilo podlage.
5.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožničin pooblaščenec podal dodaten argument, namreč da je obrazložitev ocenjevalca, ki je napisal, da je po V. merilu vloga slabo opredeljena, notranje nekonsistentna. Verjetno je ocenjevalec 1 mislil, da ta točka sploh ni opredeljena, zato bi moral podeliti 0 točk, posledično pa bi zaradi velikega razhajanja med obema ocenjevalcema bilo treba pridobiti oceno še s strani tretjega ocenjevalca. Sicer je sodišče na naroku v dokazne namene pogledalo in prebralo prijavo tožnice (A2) in Javni razpis (A3). Kot nerelevanten pa je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožnice, ki naj bi izpovedala, da je tožnica nekatera od komunikacijskih orodij, ki jih je naštela v prijavi, že uporabljala pri delu in torej ne gre za nova orodja, ki jih bo treba še uvesti. Slednje namreč ni pravnorelevantno za odločitev v zadevi, saj je ocenjevanje prispelih vlog na Javni razpis temeljilo na navedbah v vlogi. Poleg tega pa toženka tega dejstva niti ni osporavala. Kot neprimernega pa je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi ugotovil, ali načrt trženja vsebuje vse zahtevane sklope. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se sodišče namreč ne spušča v presojo, ali gre za strokovno primerno oziroma ustrezno odločitev toženke.
6.Tožba ni utemeljena.
7.Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijani sklep, ki ga je toženka izdala v znova ponovljenem postopku odločanja vsled sodbe tega sodišča I U 15/2022 z dne 27. 10. 2022. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila tožničino prijavo na Javni razpis.
8.Izpodbijani sklep temelji na oceni strokovne komisije, po kateri je tožničina vloga prejela 68,5 točk, s čimer je tožnica sicer presegla prag 60 točk, ki je bil postavljen kot prag za uvrstitev na prednostno listo. Ker pa je skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja projektov, ki so dosegli prag 60 točk, presegla razpoložljiva sredstva, so se sredstva razdelila glede na višino doseženih točk. Prag, nad katerim se je odobrilo sofinanciranje, je 70,5 ali več točk, zato vlogi tožnice ni bilo ugodeno.
9.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za drugo javnopravno stvar po 4. členu ZUP.
Upravni postopek se smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, če ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Da mora toženka pri pripravi razpisne dokumentacije upoštevati predpise, ki urejajo splošni upravni postopek, izhaja tudi iz prve povedi četrtega odstavka 23. člena Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1). Ker pa postopek javnega razpisa v tem primeru primarno ureja ZPOP-1, se pravila ZUP uporabljajo smiselno, a subsidiarno. Pri tem sodišče pripominja, da lahko v upravnem sporu presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.
Sodišče tehta le, ali je prišlo do napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Odločitev odpravi, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna.
10.Tožnica v pretežnem delu tožbe nasprotuje oceni v delu, ki se nanaša na (pod)merilo V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja. Meni, da si oceni ocenjevalcev glede vprašanja, ali načrt trženja vsebuje vse zahtevane sklope ali ne, diametralno nasprotujeta, pri tem pa gre za vprašanje formalne popolnosti vloge, za katero ni potrebno strokovno znanje; če pa je toženka menila, da vloga nima vseh zahtevanih sklopov, bi jo morala pozvati na dopolnitev.
1.Sodišče se je do teh spornih vprašanj opredelilo že v sodbi I U 15/2022-13 z dne 27. 10. 2022, tč. 10 obrazložitve, kjer je sodišče že pojasnilo, da pravilnost strokovne ocene ni predmet presoje v upravnem sporu. Zavrnilo je ugovor tožnice, da si oceni ocenjevalcev glede vprašanja, ali načrt trženja vsebuje vse zahtevane sklope ali ne, diametralno nasprotujeta. Vsak od dveh zunanjih ocenjevalcev je s pomočjo vnaprej znanega opisa (pod)merila ocenil, ali je načrt trženja pripravljen ustrezno, pomanjkljivo ali neustrezno. Šlo je torej za vsebinsko presojo in ne za vprašanje formalne popolnosti vloge, kot to zmotno meni tožnica. Zunanja ocenjevalca sta se namreč spustila v vsebino izpolnjenih obrazcev in prilog ter presojala stopnjo natančnosti in jasnosti opredelitve ciljev in namena projekta oz. načrta trženja. Pri vsebinski presoji in pri ocenjevanju pa je prisoten človeški faktor, zato je del vsake ocene določena stopnja subjektivnosti, logična posledica le-tega pa so lahko različne ocene posameznih ocenjevalcev pri ocenjevanju istih vlog, kot to izpostavlja toženka. Različne ocene tudi po presoji sodišča same po sebi ne pomenijo nezakonitosti, zlasti ker je Javni razpis (A3) za ta primer določil tudi mehanizem izračuna ocen posameznega sklopa, namreč v tem primeru se ocena pri razhajanju do 20 točk izračuna kot povprečje obeh ocen, pri večjem razhajanju pa se angažira še tretjega ocenjevalca (str. 37 Javnega razpisa). Takšen mehanizem po presoji sodišča ni neustrezen, kot to skuša prikazati tožnica, češ da gre z strokovno vprašanje in zato ni mogoče uporabiti povprečnega števila točk. Po presoji sodišča je to v primeru kot je obravnavani, ko je predpisano ocenjevanje s strani dveh ocenjevalcev, povsem smotrno in razumno, lahko rečemo tudi pošteno, saj se uporabi matematični izračun povprečja, zlasti še ob upoštevanju opisanega varnostnega mehanizma, ki je bil predviden za primer večjih razhajanj med ocenjevalcema.
2.Sodišče pojasnjuje, da pri ponovnem odločanju po tem, ko sodišče odpravi odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje, na stališča in ugotovitve sodišča ni vezan samo organ, pač pa tudi sodišče, ko presoja odločbo, izdano v ponovljenem postopku.<sup>4</sup> Iz pravnomočnosti sodbe, na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih.<sup>5</sup> Kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, je sodišče v zadevi sporna pravna vprašanja (tj. glede ocen, ki se nanašata na (pod)merilo V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja ter glede dolžnosti toženke, da tožnico pozove na dopolnitev), ki jih tožnica uveljavlja v predmetni tožbi, že obravnavalo v sodbi I U 15/2022-13 z dne 27. 10. 2022. Toženka je pravna stališča te sodbe pri izdaji sedaj izpodbijanega sklepa upoštevala, nanje pa je vezano tudi sodišče v tem upravnem sporu.
3.Sodišče tako pritrjuje stališčem toženke, da je ocena, ki jo je tožnica prejela pri merilu V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja, logična in razumno obrazložena. Kot izhaja iz Javnega razpisa (A3, str. 37), je relevantno, ali Načrt trženja vsebuje naslednje sklope: (1) opis investicije in njegov namen, (2) opredelitev trgov kamor se bo izdelke prodajalo, (3) opredelitev konkurence, (4) način distribucije (tržne poti), (5) določanje prodajne cene izdelka/storitve/procesa in (6) načrtovani obseg prodaje. Če je ocenjevalec ocenil, da je načrt trženja "pomanjkljivo pripravljen ter vsebuje vse zahtevan sklope, ki pa niso konkretno in jasno opredeljeni", je vlagatelj prejel 30 od možnih 40 točk. Če pa je ocenil, da je načrt trženja sicer "pomanjkljivo pripravljen, a vsebuje vsaj sklope 1, 2, 4 in 6", je vlagatelj prejel 20 od možnih 40 točk.
4.V obravnavani zadevi je sporna ocena prvega ocenjevalca (v nadaljevanju ocenjevalec 1), ki je tožnici dodelil 20 točk. To glede na Javni razpis (A3, str. 37) torej pomeni, da je tožničin načrt trženja pomanjkljivo pripravljen, a vsebuje vsaj sklope 1, 2, 4 in 6. Iz tega je torej mogoče zaključiti, da je ocenjevalec 1 ocenil, da tožničin načrt trženja ne vsebuje sklopov (5) in/ali (6). Sklop (5) se nanaša na določanje prodajne cene izdelka/storitve/procesa. Glede tega je ocenjevalec 1 podal obrazložitev (kot izhaja iz str. 5 izpodbijane odločbe): "Predstavljena je cena enega kosa maske, ni pa predstavljena cenovna politika (npr. način določanja cene, kalkulacija, upravljanje cen na različnih ciljnih trgih)." Ocenjevalec 1 je tako po presoji sodišča navedel konkretne razloge, zakaj meni, da je načrt trženja dejansko v tem delu nezadosten in ne vsebuje navedenega sklopa, tožnica pa v tožbi tega ne osporava in ne pojasni, zakaj se s takšno utemeljitvijo ne strinja. Po vpogledu v tožničino prijavo (A2, str. 21 in 22) lahko sodišče obrazložitvi ocenjevalca 1 pritrdi, saj je tam navedena le trenutna cena maske 0,12 EUR ter dnevna kapaciteta, v nadaljevanju pa so le splošno opisane možnosti oz. predvidevanja o okoliščinah, ki bi lahko povečale tožničino učinkovitost, ne da bi tožnica opredelila svojo cenovno politiko, kot to izpostavlja ocenjevalec 1.
5.Sklop (3) se nanaša na opredelitev konkurence. Glede tega je ocenjevalec 1 podal obrazložitev (kot izhaja iz str. 5 izpodbijane odločbe): "Konkurenti so našteti, manjka pa konkretna analiza s pojasnili prednosti in slabosti posameznih konkurentov. Dosežki konkurentov niso predstavljeni npr. tržni deleži, prihodki, število zaposlenih, kapacitete...)." Ocenjevalec 1 je tako po presoji sodišča tudi v tem delu navedel konkretne razloge, zakaj meni, da načrt trženja ne vsebuje navedenega sklopa, tožnica pa v tožbi ne pojasni, ali in, če ja, zakaj se s takšno utemeljitvijo ne strinja. Po vpogledu v tožničino prijavo (A2, str. 19 in 20) lahko sodišče obrazložitvi ocenjevalca 1 pritrdi, saj je tam najprej le splošno navedeno, da je cenena proizvodnja izdelkov koncentrirana na Kitajskem, nadalje tudi le splošno, da je obstoječa tožničina konkurenca v velikih svetovnih proizvajalcih, ki pretežno proizvajajo na daljnem vzhodu, nova konkurenca pa se lokalno šele poraja. V nadaljevanju pa tožnica našteje večje število multinacionalk z dostavkom, da se tudi lokalno pojavlja nekaj manjših producentov. Sodišče lahko tudi glede na navedeno le pritrdi, da argumentacija ocenjevalca 1, da tožničini prijavi manjka vsebinska analiza dejavnosti konkurentov, ni nerazumna.
6.Tožnica v tožbi nasprotuje tudi utemeljitvi ocenjevalca 1 glede sklopov 1, 2, 4 in 6 (opis investicije in njegov namen, opredelitev ciljnih trgov, distribucijske poti, načrtovani obseg prodaje) podmerila V.1.1. Glede na podeljenih 20 točk je ocenjevalec 1 očitno ocenil, da ti sklopi sicer so vsebovani v vlogi (saj tožnici sicer ne bi mogel dodeliti niti 20 točk), vendar je tožničin načrt trženja vseeno pomanjkljivo pripravljen. Obrazložitev ocenjevalca 1 je po presoji sodišča sicer tudi v tem delu ustrezna in razumna. Ocenjevalec 1 je s pomočjo vnaprej znanega opisa (pod)merila in na podlagi navedb v vlogi pri vsakem sklopu pojasnil, zakaj ni dovolj jasno opredeljen, oz. je izpostavil konkretne pomanjkljivosti posameznega sklopa. V nasprotno ne prepričajo niti tožbene navedbe, s katerimi tožnica negira ugotovitve ocenjevalca 1 in izpodbija polno vsebinsko pravilnost oz. strokovnost ocene, vendar pa se sodna presoja na tem mestu omejuje na razumnost ocene.
7.Na naroku za glavno obravnavo je tožničin pooblaščenec sicer dejal še, da je ocenjevalec 1 verjetno mislil, da tožničina vloga po (pod)merilu V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja sploh ni opredeljena, zato bi tožnici moral podeliti 0 točk, posledično pa bi bila razlika o oceno drugega ocenjevalca tako visoka, da bi terjala angažma tretjega ocenjevalca. Vendar sodišče temu šele na naroku podanemu argumentu ne more pritrditi, saj je že v osnovi nerazumno, da bi se tožnica zavzemala za to, da bi ji ocenjevalec 1 moral podeliti še manj točk od prejetih 20 točk; prav tako pa je to stališče v nasprotju s stališčem, ki ga je tožnica zastopala v tožbi (tj. da tožničina vloga pri tem (pod)merilu vsebuje vse sklope, kar je drugi od ocenjevalcev po mnenju tožnic tudi pravilno ugotovil, ocenjevalec 1 pa da se moti).
8.Neutemeljene so tudi navedbe, da bi morala toženka pri ponovnem odločanju postopek v celoti ponoviti. Sodišče sicer pritrjuje tožnici, da odprava odločbe učinkuje za nazaj, kar pomeni, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo odpravljene odločbe.<sup>6</sup> Vendar pa slednje ne pomeni nujno, da mora upravni organ postopek v celoti začeti znova. Ponoven postopek je namreč namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu s pravnim mnenjem sodišča (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).<sup>7</sup> To pomeni, da se postopek načeloma dopolnjuje zgolj v navedenem obsegu. Sodišče je v sodbi I U 15/2022-13 z dne 27. 10. 2022 ugotovilo, da je toženka storila bistveno kršitev postopka s tem, ko ni razkrila imen in priimkov zunanjih strokovnjakov, zaradi česar je tožnici onemogočila preverjanje izbora strokovnjakov. Drugih nepravilnosti pa ni ugotovilo. Toženka je to nepravilnost v izpodbijanem sklepu odpravila, tožnica pa glede osebe teh dveh ocenjevalcev ne podaja tožbenih ugovorov.
9.Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da je o njeni vlogi odločala komisija, sestavljena iz neznanih članov. Kot izpostavlja toženka, je 31. 8. 2020 objavila Sklep o začetku postopka Javnega razpisa Razvojno - raziskovalni projekti za odpravo posledic COVID-19 št. 303-1-0/2020/7 020-2/2020/26. S tem sklepom se je pričel postopek izvedbe javnega razpisa, imenovana pa je bila tudi ocenjevalna komisija, in sicer predsednik A. A. ter člani B.B., C.C. in D.D. Tega tožnica niti ne prereka.
10.Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Prav tako pa sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
11.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.