Jedro

Po presoji višjega sodišča določba prvega odstavka 548. člena ZGD-1 ni relevantna pravna podlaga, ki bi jo bilo treba uporabiti glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bila sporna posojilna pogodba sklenjena z namenom zaslužka tožeče stranke, po zgledu njenega preteklega poslovanja. V skladu s posojilno pogodbo bi namreč morala družba D., d. d., posojena sredstva vrniti z ustreznimi obrestmi. V tem smislu torej ob sklenitvi ni šlo za škodljiv posel ali posel prikrajšanja tožeče stranke, ki bi ga zato moral prvi toženec navajati v poročilih o odnosih s povezanimi družbami.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi drugega toženca se ugodi in se izpodbijana odločba v II. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka drugemu tožencu povrniti 10.033,16 EUR stroškov pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.301,13 EUR prvemu tožencu in v višini 1.375,13 EUR drugemu tožencu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna prvemu tožencu povrniti 9.770,09 EUR pravdnih stroškov in drugemu tožencu 9.239,39 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper odločitev o stroških se je iz razlogov zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tudi drugi toženec, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in povrnitev dodatnih pravdnih stroškov. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila oba toženca, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila sta stroške pritožbenega postopka. Na pritožbo drugega toženca ni odgovoril nihče. Drugi toženec je podal še repliko na odgovor na pritožbo prvega toženca, v kateri je zahteval tudi povrnitev stroškov te vloge.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba drugega toženca pa je utemeljena.

**O pritožbi tožeče stranke** _Glede odgovornosti prvega toženca_

6. Ne drži, da ima izpodbijana odločba bistvene pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, zaradi česar naj bi bila podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka sama v pritožbi podaja več vsebinskih razlogov, zaradi katerih naj bi bili dokazna ocena in materialnopravna presoja sodišča prve stopnje napačni, s čimer konkludentno priznava obstoj razlogov v izpodbijani odločbi. To pa pomeni, da jo je mogoče tudi preizkusiti. Po vsebini torej uveljavlja druga dva pritožbena razloga, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Ni podana niti absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka sodišču prve stopnje (ponovno) po vsebini očita napačno dokazno oceno pričevanja prič A. A. (in B. B.) v zvezi s poslovanjem tožeče stranke in družbe D., d. d., pri financiranju nakupa delnic in ne napačen povzetek izpovedi, kar je sicer vsebina očitane absolutno bistvene kršitve. Po vsebini tako tudi tu uveljavlja očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Po presoji višjega sodišča določba (prvega odstavka) 548. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ni relevantna pravna podlaga, ki bi jo bilo treba uporabiti glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bila sporna posojilna pogodba sklenjena z namenom zaslužka tožeče stranke, po zgledu njenega preteklega poslovanja. V skladu s posojilno pogodbo bi namreč morala družba D., d. d., posojena sredstva vrniti z ustreznimi obrestmi. V tem smislu torej ob sklenitvi ni šlo za škodljiv posel ali posel prikrajšanja tožeče stranke, ki bi ga zato moral prvi toženec navajati v poročilih o odnosih s povezanimi družbami. Že na podlagi navedenega zato podlage za odgovornost prvega toženca neposredno po določbi prvega odstavka 548. člena ZGD-1 ni.

9. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje prekoračitev trditvene podlage, s tem pa kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Podlaga njenega očitka je izpoved priče B. B. o preučitvi podatkov povezanih družb v skupini C., na podlagi česar naj bi prvi toženec skupaj z omenjeno pričo zaključil, da tožeča stranka z danim posojilom ne bo izpostavljena tveganju nevrnjenega posojila. Prvi toženec je v odgovoru na tožbo poleg tega, kar povzema tožeča stranka, navedel tudi, da je vrednost družbe D., d. d., in njen denarni tok na računu močno presegal višino posojila; nadalje je navedel, da je zbiral informacije, naredil analize (skupaj z B. B.), in delal v dobri veri, da bo s poslom zaslužil. Če je priča B. B., katerega je prvi toženec označil kot osebo, ki je skupaj z njim delala finančne analize, podrobneje pojasnil potek finančnih analiz, ki jih je (on) opravil, ni mogoče reči, da so te konkretizacije prekoračitev trditvene podlage. Priče so predlagane za to, da določene navedbe potrdijo, kar praviloma pomeni, da jih tudi nekoliko konkretizirajo oziroma podrobneje pojasnijo glede na poznavanje določenih okoliščin ali glede na specifična znanja, ki jih priče imajo. V nasprotnem primeru bi bilo zaslišanje prič nepotrebno, ker bi vsako stvar, o kateri bi priča izpovedala, morala predhodno enako konkretno navesti že sama stranka. Prvi toženec je podal ustrezno in dovolj konkretno dejansko podlago svojih navedb (že v odgovoru na tožbo, nato pa tudi v nadaljnjih vlogah) in te podlage B. B. ni širil. Izpoved B. B. (za katerega je prvi toženec navedel, da je bil specialist na finančnem področju in je vodil finančne zadeve pri tožeči stranki) glede pridobitve podatkov poslovanja povezanih družb iz skupine C. pa tudi potrjuje navedbo prvega toženca, da je bil seznanjen s takratnim dobrim položajem družbe D., d. d., na podlagi česar je bil prepričan, da težav z vračilom posojila ne bo. Zato tožeča stranka v tem delu neutemeljeno očita notranjo nekonsistentnost razlogov sodišča prve stopnje.

10. Ni utemeljen niti očitek prekoračitve trditvene podlage prvega toženca glede namena posojila – nakupa vrednostnih papirjev in vpliva cen vrednostnih papirjev na zmožnost vračila posojila. Prvi toženec je navedel, da je bil namen posojila zaslužek z obrestmi od posojila in da je tovrstne posle tožeča stranka že izvajala in z njimi zaslužila. Seznanjenost prvega toženca z namenom uporabe posojila s strani družbe D., d. d., ni bistvena okoliščina za presojo njegove ustrezne skrbnosti in tožeča stranka v tem delu razloge sodišča prve stopnje iztrga iz konteksta. Sodišče je namreč pojasnilo (v 153. in 155. točki obrazložitve), da je prvi toženec glede na stanje družbe D., d. d., in ročnost kredita utemeljeno verjel, da bo družba sposobna posojena sredstva vrniti, posledično je sporno posojilno pogodbo odobril; na temo vračila posojila pa je vplivala cena vrednostnih papirjev zaradi ekonomske krize, kar pa je vplivalo na presojo vzročne zveze pri vprašanju skrbnosti prvega toženca pri reševanju vračila posojila, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tožeča stranka tudi napačno povzema obrazložitev sodišča v 155. točki obrazložitve. Sodišče ni ugotovilo, da je med tožečo stranko in družbo D., d. d., obstajala utečena praksa tovrstnih poslov, temveč da sta obe družbi tovrstne posle že sklepali, a ne med seboj, kot razume tožeča stranka.

11. Tožeča stranka tudi neutemeljeno očita kršitev 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP zaradi upoštevanja domnevno prepoznih vlog in dokazov. Sicer očitek konkretizira le glede predloženega rokopisa prvega toženca, zato se bo višje sodišče opredelilo le do tega konkretnega dokaza in navedb, povezanih z njim. V skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče; kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sporni rokopis je bil predložen na naroku za glavno obravnavo dne 2. 4. 2019. Ne na tem naroku in ne v sledeči 6. pripravljalni vlogi, s katero je na podlagi sklepa sodišča odgovorila na navedbe prvega toženca v zvezi s spornim rokopisom, tožeča stranka prekluzije navedb in dokaza prvega toženca ni ugovarjala. To izhaja že iz obrazložitve sodišča prve stopnje (141. točka), kjer se je sodišče resda opredelilo do ugovora prekluzije, vendar pa je ta ugovor podal le drugi toženec in ne tudi tožeča stranka. Glede na navedeno se torej očitek prekluzije, podan šele v pritožbi, že zato ne more upoštevati.

12. Višina posojenega zneska in posledično višina nastale škode ni odločilna okoliščina pri presoji temelja odškodninske odgovornosti prvega toženca, niti takega stališča ni zavzelo sodišče prve stopnje, zato mu to tožeča stranka neutemeljeno očita. Višino posojenega zneska je sodišče prve stopnje na podlagi navedb prvega toženca in izpovedi priče B. B. upoštevalo (zgolj) toliko, kolikor je bilo potrebno za presojo skrbnosti ravnanja prvega toženca z vidika pomena posojenega zneska za poslovanje tožeče stranke (glede česar je sodišče ugotovilo, da posojilo samo po sebi ni ogrozilo poslovanja tožeče stranke in glede na pričakovane učinke ni pomenilo ogrožanja njene dejavnosti) in nič več kot to.

13. Prvi toženec je trdil, da je želel s spornim poslom, podobno kot v preteklosti, pridobiti določen zaslužek za tožečo stranko, kot je že bila praksa tožeče stranke. Z očitkom, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je s takim načinom poslovanja zasledoval logičen ekonomski interes tožeče stranke, tožeča stranka sodišču nalaga obveznost presoje ekonomske smotrnosti posla, kar pa ni v domeni sodišča in ni element presoje skrbnosti ravnanja prvega toženca.

14. Glede na vse navedeno višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da prvemu tožencu pri sklenitvi posojilne pogodbe z družbo D., d. d., ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti.

15. Sodišče prve stopnje je konkretno pojasnilo razloge, na podlagi katerih je štelo, da med kasneje podpisano kreditno pogodbo in nastalo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze. S pavšalnim vztrajanjem v nasprotno tožeča stranka ni vzbudila dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

16. Prav tako je sodišče prve stopnje konkretno pojasnilo nastanek gospodarske krize, ki je bistveno spremenila možnost vračila kredita družbe D., d. d., in je prav ta okoliščina (skladno s teorijo adekvatne vzročnosti) odločilno vplivala na nezmožnost vračila posojila, saj sta tako tožeča stranka kot posojilojemalec – družba D., d. d. v preteklosti sklepali tovrstne posle in so zanju predstavljali tudi dobiček. V nepredvidenih okoliščinah ekonomske krize dogovor o podaljšanju zapadlosti ni nerazumna zahteva. Če se je _ex post_ pokazalo, da ta odločitev ni bila ekonomsko pravilna, to še ne pomeni, da to že utemeljuje odškodninsko odgovornosti poslovodnega organa, ki je tako poslovno odločitev sprejel. Prav to pa po presoji višjega sodišča očita tožeča stranka.

**Glede odgovornosti drugega toženca**

17. Tožeča stranka se osredotoča predvsem na dokazovanje domnevnega škodljivega vpliva drugega toženca kot ključne osebe skupine C. na prvega toženca pri sklenitvi sporne posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da pravna pravila ne prepovedujejo pravnih poslov med povezanimi družbami. Zato zgolj obstoj teh poslov ne pomeni, da so odgovorne osebe pri teh poslih odškodninsko odgovorne že na podlagi dejstva, da so se taki posli izjalovili. Že pri opredelitvi, da ni podlage za uporabo 548. člena ZGD-1 glede odgovornosti prvega toženca, je višje sodišče pojasnilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil glede na okoliščine sporni posel za tožečo stranko že ob sami sklenitvi škodljiv. Posledično ji višje sodišče ne sledi v zavzemanju za to, da domnevno posredovanje drugega toženca pomeni izvajanje škodljivega vpliva in s tem odgovornost po (smiselno) določbi drugega odstavka 547. člena ZGD-1. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo, da v postopku dogovorov o vračanju spornega posojila drugemu tožencu ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti v skladu z drugim v zvezi s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1. Do teh okoliščin se pritožba konkretno niti ne opredeljuje, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

18. Ob upoštevanju vsega navedenega je zato višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je višje sodišče presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O pritožbi drugega toženca**

19. Sicer drži, da je načeloma v sodni praksi1 ustaljeno stališče, da je treba drugi odstavek 12. člena Odvetniške tarife - OT upoštevati na način, da se kot "čas, ko je odvetnik storitev opravil" šteje čas odločanja sodišča, torej zaključek glavne obravnave pred sodiščem I. stopnje.

20. Vendar pa je v obravnavani zadevi treba upoštevati določbi tretjega odstavka 12. člena OT in četrtega odstavka 14. člena OT, ki določata, da se na predlog odvetnika upošteva vrednost odvetniške točke po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %. V sodni praksi2 velja stališče, da za predlog odvetnika po četrtem odstavku 14. člena zadošča priglasitev stroškov po tarifi, veljavni v času uvedbe postopka. Drugi toženec je v priglašenem stroškovniku število točk odvetniških storitev priglasil po tarifi, ki je veljala ob uvedbi postopka. Po spremembi vrednosti odvetniške točke 6. 4. 2019 se je število točk za opravljeno storitev (glede na nespremenjeno vrednost spornega predmeta) znižalo s 1.600 točk na 1.400 točk, kar je več kot 10 %. Tako bi bila nagrada za posamezne pripravljalne vloge in naroke nižja, kot pa jo je priglasil drugi toženec. Višje sodišče je zato sledilo priglašeni višini stroškov drugega toženca in mu na podlagi 17.770 točk odvetniških storitev in 147 točk materialnih stroškov, skupno torej 17.917 točk, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in 22 % DDV priznalo skupno 10.033,16 EUR pravdnih stroškov.

21. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi drugega toženca ugodilo in izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

**Glede pritožbenih stroškov**

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna tožencema povrniti njune stroške odgovora na pritožbo ter drugemu tožencu skladno z deležem njegovega uspeha v pritožbi (uspel je za dodatnih 793,77 EUR od zahtevanih 3.875,85 EUR, kar je približno 20 % uspeh) povrniti tudi stroške njegove pritožbe. V skladu s priglašenim stroškovnikom in določbami OT je višje sodišče obema tožencema priznalo po 1.750 točk za odgovor na pritožbo in materialne stroške (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk) v višini 27,50 točk, skupno torej 1.777,50 točk, drugemu tožencu pa še 375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške. Drugemu tožencu stroškov replike na odgovor na pritožbo prvega toženca ni priznalo, saj ta vloga v postopku ni bila potrebna. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka prvemu tožencu povrniti pritožbene stroške v višini 1.301,13 EUR, drugemu tožencu pa v višini 1.375,13 EUR (1.301,13 EUR za odgovor na pritožbo ter 74,00 EUR, kolikor znaša delež 20 % od pritožbenih stroškov - 279,99 EUR stroškov pritožbe in 90,00 EUR sodne takse za pritožbo drugega toženca).

1 Prim. s sklepom VSL II Cp 1345/2019 z dne 21. 8. 2019, II Cp 1645/2019 z dne 27. 11. 2019. 2 Prim. s sodbo VSL I Cp 1531/2020 z dne 29. 10. 2020.