Jedro

Ker je toženec v pogodbenem odnosu z najemnico, bi lahko od nje zahteval, da mu povrne zneske, ki jih je plačal upravniku za postavke, za katere meni, da bi jih bila v skladu z najemno pogodbo dolžna plačati najemnica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (I. in II. točka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da tožeči stranki v 8 dneh plača 242,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2020, za presežek (8,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženec pa je dolžan tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške 576,65 EUR.

2. V pravočasni pritožbi zoper I. in II. točko sodbe toženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne, tožeča stranka pa naj mu povrne pritožbene stroške. Tožečo stranko je z dopisom 8. 4. 2019 obvestil, da je 1. 4. 2019 sklenil najemno pogodbo z A. A., s. p., ki naj ji tožena stranka pošilja vse fakture, ki se nanašajo na upravljanje stavbe in ki odpadejo na njegov poslovni prostor, njemu pa naj pošilja le fakture za vplačilo v rezervni sklad. Čeprav Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) ne daje podlage, ki bi najemnika zavezala da plačuje obveznosti iz obratovanja poslovnih prostorov neposredno upravniku, toženec meni, da je možen tak dogovor med lastnikom in najemnikom. Tožeča stranka je dogovor sprejela, saj je najemnici pošiljala fakture, ki so bile tudi plačane. Šlo je za tripartitni dogovor med tožečo stranko, tožencem in najemnico, zato je toženec upravičeno verjel, da je tožeča stranka vse fakture, ki se nanašajo na upravljanje stavbe in odpadejo na njegov poslovni prostor, pošiljala najemnici in jih tudi dobila plačane. Če najemnica posameznih postavk ne bi plačala, bi lahko tožeča stranka plačilo teh zahtevala od toženca. Ko je bil zaslišan, je izpovedal, da je fakture, ki jih je prejemal od tožeče stranke, zavrnil, a nikoli ni dobil odgovora tožeče stranke, ki mu nikoli ni pojasnila, zakaj mu jih pošilja. Ravnanje tožeče stranke je bilo šikanozno, saj je hotela tožencu nagajati in mu povzročiti dodatne stroške, ki so nastali s tem postopkom, kar je ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), zato sodišče tožeči stranki ne bi smelo priznati sodnega varstva. Tožbeni zahtevek je bil res zavrnjen v majhnem delu (8,20 EUR), a ni nepomembno, da je tožeča stranka znesek obračunala nepravilno in brez pravne podlage, zato je napačna odločitev, da toženec tožeči stranki povrne celotne stroške izvršilnega in pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja na 68. člen SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Govori torej o solastnikih. Glede na to zakonsko dikcijo je v odnosu z upravnikom lastnik, zaradi česar je tožeča stranka plačilo računov upravičeno zahtevala od toženca in ne od najemnice. Toženec opozarja, da je račune zavračal, a da ni dobil pojasnil od tožeče stranke, zakaj mu jih pošilja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da je toženec po zakonu zavezan k plačilu in zatorej tisti, ki bi v primeru, če meni, da plačila ni dolžan, moral biti aktiven in si prizadevati dobiti ustrezno pojasnilo. Bi pa sicer toženec že sam lahko primerjal fakture, ki so bile poslane njemu, s tistimi, ki jih je prejela najemnica, in videl, da ne gre za dvakraten obračun istih postavk. Ker je toženec v pogodbenem odnosu z najemnico, bi lahko od nje zahteval, da mu povrne zneske, ki jih je plačal upravniku za postavke, za katere meni, da bi jih bila v skladu z najemno pogodbo dolžna plačati najemnica. Pritožba nadalje govori o tripartitni pogodbi, ki naj bi bila sklenjena med pravdnima strankama in toženčevo najemnico, a je takšna trditev zmotna. Tožeča stranka z najemnico ni sklenila nobene pogodbe, nobenega dogovora. Iz obvestila z dne 8. 4. 2019 tudi ni razvidna najemničina volja, ampak gre zgolj za obvestilo toženca tožeči stranki, ki pa ne posega v njegove zakonske obveznosti.

6. Pritožbeno sodišče v ravnanju tožeče stranke ne vidi šikaniranja oz. ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka je namreč upravičena sodno uveljavljati plačilo neplačanih računov. Nastanku pravdnih stroškov bi se toženec lahko izognil, če bi prejete račune poravnal. 7. Pravilna pa je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta temelji na tretjem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Pojasnilo je, da zaradi zavrnitve sorazmerno majhnega dela zahtevka (gre za cca 3 % tožbenega zahtevka) niso nastali posebni stroški, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je zato pravdne stroške upravičeno odmerilo po navedeni določbi.

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker ni kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in sodba potrdi (353. člena ZPP).

9. Toženec je kot pritožbene stroške priglasil sodno takso za pritožbo. Z zavrnitvijo pritožbe je odločeno že tudi o zavrnitvi priglašenih pritožbenih stroških, do katerih toženec zaradi pritožbenega neuspeha ni upravičen (154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).